Tomo Smrkolj je z relijem povezan več kot štiri desetletja. 73-letnik je danes upokojenec, ki svoj prosti čas rad preživlja na morju. Ljubezen do avtomobilskega športa oziroma relija pa je premočna, da bi jo kar zanemaril. Njegovi začetki segajo v čas jugoslovanskega prvenstva, ko se je pridružil ekipi Kompas Hertz, katere član je bil najuspešnejši dirkač tistega časa in prvi slovenski dirkaški zvezdnik Brane Küzmič.

"Ukvarjal sem se z avtoelektriko, on je bil takrat mehanik. Ko bi imel jaz takšnega sposobnega mehanika, bi moja delavnica še bolje delovala. Kar koli je naredil, je zagotovo delovalo. O tem si bil lahko prepričan. Bil je natančen, priden in delaven. Vedno je našel delo, vedno je bil pri avtu. Četudi mu nisi ničesar naročil, si je sam našel delo," je z izbranimi besedami govoril Küzmič o svojem nepogrešljivem avtomehaniku, ki je z njim potoval po dirkah jugoslovanskega in tudi evropskega prvenstva. Na Poljskem je dobil dva relija, ki danes štejeta za svetovno prvenstvo. Osemkratni jugoslovanski prvak in štirikratni zmagovalec slovitega relija Saturnus se je spomnil tudi časov, ko mehaniki na voznike niso čakali v servisnih conah, temveč so jim morali slediti po trasi

"Včasih je bilo malo drugače. Mehaniki so imeli svoj kombi, tudi kamion so potrebovali, ko smo nastopali z več posadkami. Kdor je vozil kombi, je moral voziti enako hitro. Mi smo vozili po trasi brzincev, oni pa po sosednjih cestah in so kdaj doživeli tudi trk, nemalokrat so morali poravnati kazni za prehitro vožnjo."

Sodelovanje voznikov in avtomehanikov je bilo tesno in nujno za uspeh. V času, ko ni bilo servovolanov, je Smrkolj za Küzmiča skrbel na poseben način in ga po vsaki hitrostni preizkušnji pričakal s hladnim vedrom vode, se spominja legendarni avtomehanik.

"Po navadi je bilo tako, da hitreje kot je voznik vozil, bolj je bil trd volan. Na začetku sezone so ga roke bolele in smo morali imeti zanj pripravljeno vedro vode, da je vanj pomočil razbolele in trde roke. Takrat so bili navadni volani, hidravlični so prišli pozneje. Hitreje, ko je vozil, bolj trd volan je bil, da je imel boljši občutek vozila. Včasih je bil to napor, še posebej za roke."

V ekipi takrat tudi voznica

Za ekipo Kompasa je takrat nastopala tudi Romana Zrnec, do danes edina zmagovalka relija Ina Delta na Hrvaškem, ki je sodil med največjo trojico relijev v jugoslovanskem prvenstvu, ob slovenskem Saturnusu in YU reliju v Srbiji. Smrkolj se je Zrnečevi v spomin zapisal kot mehanik, ki je znal nuditi oporo in voznike motivirati.

"Najboljše začutiš, kot tekmovalec si ga začutil. Vedno je vedel, kaj storiti, tudi če mu nisi ničesar naročil. Vedno je vedel, kaj pogledati. Znal je tudi bodriti človeka. Ko si bil vznemirjen, je dejal saj bo, saj bo. Znal te je umiriti. To je tudi pomembno."

V časih, ko je bil avtomobilski šport povsem v domeni moških, jih ni bilo malo, ki so jim šli uspehi voznice v nos. Za Smrkolja ni bilo čisto nič nenavadnega, da je bila v ekipi voznica
"Za nas niti ne. Mogoče za druge, ki so imeli težave s tem, da je bila hitrejša od njih. Mi smo normalno sodelovali. Z njo je bilo super delati."

Smrkolj tudi v ekipi prvakov Janija Trčka in Mitje Klemenčiča

V poznejši karieri je sodeloval s slovenskim državnim prvakom Janijem Trčkom, danes je pri ekipi še enega prvaka Mitje Klemenčiča, ki je Smrkolja spremljal še kot navijač.

"Tomo Smrkolj je legenda med mehaniki v avtomobilskem športu. Kot 13-letnik sem ga spremljal že leta 1983, ko je dirkal oče. Hodil sem na dirke. Na slovitem reliju Velenje sem gledal dirkače, na drugi strani pa boks Braneta Kuzmiča. Tomo je bil njegov mehanik. Mene je to pritegnilo, zanimali so me motorji, avtomehanika. Zame je bil bog. Skrbel je za dirkalne avtomobile."

Smrkolj še danes bogate izkušnje in znanje deli v moštvu Klemenčiča, ki ga je v ekipo zvabil na način, ki ga ni mogel zavrniti …

"Prišel sem k njemu na obisk, saj mi je pred tem dejal, da ima nekaj zame. Sem šel pogledat avto, a je bila na dvigalu le školjka, vsi deli pa zloženi v ozadju. To je bila "micka", Mitsubishi EVO 5. Vsako popoldne sem po malo sestavil in je bil avto pripravljen za dirko. Pri protu je bilo povsem enako. Vsako popoldne sem hodil tja in počasi sestavljal avto, dokler ni bil pripravljen za prvo dirko."

Svoje delo opravljal z ljubeznijo do avtomobilskega športa

Marljiv, iskren, predan svojemu delu, nekdo, ki mu ni bilo nikoli težko poprijeti za delo, Smrkolja opisuje Mitja Klemenčič.

"Imel sem tri dni star avto v vrednosti 150 tisoč evrov. Povsem sem ga uničil, od njega ni ostalo nič. Zaradi tega sem se vznemirjal, on pa me je pomiril, da je vse v redu in da se ga bo dalo popraviti. Nikakršnih težav ni imel, če je bilo treba ob eni uri zjutraj zamenjati menjalnik. Delali smo vse noči, še posebej z Mitsubishijem menjavali motorje, menjalnike. Danes je z dirkalniki razreda 5 nekoliko drugače, smo drugače organizirani. A takrat sem se zavedal, da bo Tomo prisoten tudi ob peti uri zjutraj, če je bilo treba."

Veliko avtomehanikov je tudi dirkačev. Toma Smrkolja prav zanimivo nikoli ni zamikalo, da bi tudi sam sedel za volan ...

"Ni čar v dirkanju, čar je v tem, da avto pripraviš za dirko, da ni med dirko nikakršnih težav. Nikdar me ni prijelo, da bi sedel za volan. Raje pripravim avto in spremljam. Da bi se sam podal v dirkaške vode, me nikoli ni zamikalo."

Dirkaške ekipe imajo danes precej težav pri iskanju avtomehanikov, katerih osrednje vodilo so ekonomski interesi. Takšnih, kot je Tomo Smrkolj, je vse manj – tistih, ki so delo opravljali strastno, iz ljubezni do športa in ga jemali kot svoje poslanstvo. Le na takšen način se je v dirkaških krogih zadržal tako dolgo, soustvaril ogromno uspešnih zgodb, ki so dozorele v legende.