Miren in vedno zbran 47-letni Ljubljančan ni izdajal veliko čustev niti kot legendarni igralec niti zdaj kot trener. V Minsku je povedel ekipo 23 fantov do drugih olimpijskih iger, najponosnejši je, da je članska hokejska reprezentanca Slovenije ekipa z velikim E. Po zadnjem ubranjenem kazenskem strelu Gašperja Krošlja pa se je tudi "Župci" na obrazu narisal velik nasmešek.

V Južni Koreji vas čakajo stari olimpijski znanci iz Sočija: Rusija, ZDA in Slovaška. Prva napoved?
Spet isti nasprotniki v predtekmovanju, mogoče, v narekovajih, je vse skupaj že malo dolgočasno. Toda nima smisla izgubljati besed o kakovosti tekmecev, spet se bomo uprli svetovnim velesilam, a do takrat je še dolga. Gotovo pa se bomo tudi na te OI pripravili zelo dobro in ne bomo šli v Južno Korejo kot gledalci, ampak zato, da tam tudi kaj naredimo. Težko je napovedati, a bomo vse naredili, da bi ponovili uspeh iz Sočija in znova igrali v četrtfinalu.

Tudi v Minsku ste se pomerili z dvema istima reprezentancama kot v Vojensu, na prvih uspešnih olimpijskih kvalifikacijah.
Na turnirju smo že z začetkom proti Poljakom zastavili rdečo nit, kako bo vse potekalo, ko smo suvereno pripeljali tekmi do konca. Potem smo se dobro pripravili na odlične Dance, ki so bili favoriti turnirja. Odigrali smo eno najboljših tekem zadnjega časa. Po dveh dneh, ko smo imeli stoodstotni izkupiček, se je želja po olimpijskih igrah še povečala. Na koncu je šlo le še za to, kako se pripraviti in odzvati na polno dvorano domačinov, s čimer pa fantje niso imeli težav. Sicer je prišlo do kazenskih strelov, ki so lahko loterija, a so tukaj strelci pokazali mirnost.

Na avtobusu po uspehu ste dejali, da so si Belorusi zlati pokal naredili zase.

Malo heca, a mislim, da tudi nekaj resnice. Oni so imeli pripravljeno, kar je tudi logično, scenarij zase, poveseliti se, razdeliti si nagrade, in življenje gre lepo naprej. A tega nismo dovolili.

Kateri elementi so bili ključni za preboj na olimpijske igre v tako močni konkurenci?
Srčnost in ekipni duh sta bila pomembna za uspeh v Minsku, a brez kakovosti in znanja zagotovo ne bi šlo. Fantje to imajo, dokazali so to že večkrat. Igrajo na odgovornih položajih v svojih klubih. Malo nas je skrbelo, kako se bodo odzvali igralci, ki so brez klubov. Zlasti zaradi tega malce nenavadnega termina za olimpijske kvalifikacije, a se je vse dobro izteklo. Zagotovo pa ni dobro, da takšni igralci, ki so stalni reprezentanti Slovenije, nimajo pogodb, in upam, da bodo to čim prej pridobili.

Ali je bila, to sodeč po treh suverenih predstavah, najmočnejša hokejska zasedba, ki jo je doslej zbrala Slovenija?
Nehvaležna ocena. Težko reči, saj moraš gledati na vseh 23 posameznikov. Tokratni izbranci so bili optimalna izbira, zaupal sem prav vsem, od prvega do zadnjega moža, od prvega do zadnjega trenutka. Tudi tisti, ki niso aktivno igrali, so bili del ekipe. Sem že poudaril, da gre hvala tudi fantom, ki so bili samo na pripravah. Od začetka nismo mogli biti v popolni postavi. Delček uspeha je tudi v teh fantih, ki smo se jim zahvalili po pripravah na Bledu in niso šli z nami v Minsk. Samo s principom ekipe lahko konkuriramo boljšim ekipam. To se je najbolj pokazalo proti Danski. Oni so imeli sedem, osem odličnih posameznikov in edini način zoperstaviti se proti temu, je z ekipo, trdim delom za vsak plošček in upoštevanjem navodil.

Zdaj vendarle imamo zlasti napadalce, ki so vodilni igralci tudi v svojih klubih.
Veseli me, da imamo v reprezentanci fante z odgovornimi položaji v močnih ekipah. To se je videlo v nedeljo proti Belorusiji, ko je prišlo do posebnega položaja in izenačenja, kar pa so vajeni. Nimajo težav s prevzemanjem odgovornosti. To so igralci, ki za to igrajo, ki to potrebujejo in jih take stvari napajajo.

Kako pa je stanje z branilci, kjer dva izbranca in stebra obrambe Sabahudin Kovačević in Luka Vidmar sploh nimata še klubske pogodbe?
Mislim, da smo tudi na branilskih položajih razširili kader. Ob predpostavki, da so vsi zdravi in pripravljeni, imamo tudi pri branilcih kar dober izbor. Res pa, da se vsaka poškodba pozna.

Na klopi med tekmo vedno delujete popolnoma mirni, ne pokažete čustev. Ali videz vara?
Sem človek, ki se zelo težko sprostim, kar je mogoče moj osebni minus, in bi se moral večkrat. A po drugi strani se ne moreš kar spremeniti, takšen človek sem. Sam že gledam naprej: naslednjo reprezentančno akcijo in klubske obveznosti. V glavi imam pa zdaj mir. Sam se bolj čustveno izpraznim in nisem evforičen po zmagah. Tudi med samimi pripravami na tekmo ali med njo nisem živčen, saj se stvari v hokeju dogajajo zelo hitro, moraš biti skoncentriran, hitro se moraš odzvati v določenih situacijah. Prehitro gre za kakšno paniko. Če bi jaz začel paničariti, to ne bi bilo za nikogar dobro. Verjemite mi, da sem bil eden srečnejših ljudi v Minsku. Užitek je biti trener ekipi takšnih fantov, ki ti vse vrnejo z uspehom.

Samo po zadnji Krošljevi obrambi smo vseeno videli velik nasmešek na vašem obrazu.
No, potem pa sem nekaj pokazal v tem trenutku.

Ste že pred tekmo z Belorusijo določili tri strelce (Sabolič, Kopitar in Tičar) za izvajanje morebitnih kazenskih strelov?
Ne, nikoli ne določim vnaprej. Toliko le imam izkušenj in občutka, da vidim, kako poteka tekma in na podlagi tega izberem izvajalce kazenskih strelov.

Ste po podaljšku mogoče na podlagi treningov svetovali ali celo naročili strelcem, za kakšen kazenski strel naj se odločijo?
Ne, kje pa. Fantje imajo to sami naštudirano, se trenira na treningih, a tukaj res prideta na plano posameznikova kakovost in ustvarjalnost.

Stanje hokeja v Sloveniji je že dolgo skrb vzbujajoče. Klubi še naprej hirajo, prvi dve članski moštvi sta daleč od nekdanje ravni. Kako popraviti stanje?
Trenerji so, dobro delajo in znajo z mladimi. Težava, ki jo vidim, je pri starejših kategorijah, zlasti na klubski članski ravni. Tam pa je, da se izrazim - beda! Mladi igralci nimajo vizije. Včasih smo mladi igralci stremeli k temu, da bomo igrali za člane Olimpije, člane Jesenic, to je bil naš edini cilj. Zdaj odhajajo v tujino pri 16 letih. Kam gredo? Ali jih imamo pod nadzorom? Ali tekmujejo in gredo v okolja, kjer napredujejo? To so vprašanje in tukaj izgubljamo tudi potencialne reprezentante. Članski hokej moramo popraviti, z mladimi dobro delamo, potrebujemo pa tudi kakšno dvorano več, da bo tudi igralske mase več.

Vaše osebno mnenje: ali bo nov veliki uspeh končno kaj spremenil in prinesel kaj novega?
Težko je povečevati bazo hokejistov v Sloveniji, ker več igralcev, kolikor jih imamo, je težko servisirati. Dvorane so polne, urniki so vsi zasedeni, prostih drsalnih ur ni. Sam imam dva sinova, ki igrata hokej v mlajših kategorijah, in vidim, da je zelo težko dobiti ure in imeti več vpisa zaradi same zasedenosti dvoran. Tukaj bi se veliko naredilo s pridobitvijo kakšne ledene ploskve več, pri tem pa sem sam zelo pesimističen. Sam sem kar 45 let v hokeju, pa ni bilo ene hale zgrajene ... Ena je bila podrta in na novo zgrajena v Kranju, a te jaz ne štejem kot nove. Napredka v tej smeri ni bilo že toliko časa, da ga niti ne pričakujem. Aja, pa Zalog je dobil streho, to pa je to.