Za nameček sta večna tekmeca z Jesenic in iz Ljubljane nasprotnika tudi v prvem krogu končnice. Prvi dvoboj v četrtfinalu Alpske lige so s 4:3 dobili železarji.

Če je kdo po letošnjem največjem zimskem športnem tekmovanju in drugi zaporedni udeležbi slovenske hokejske vrste na njem morda imel občutek, da se ga hokejsko dogajanje ni dotaknilo tako močno kot pred štirimi leti v Sočiju, naj si pretirano ne očita. Ob vrnitvi iz dežele jutranjega miru sem namreč takih razmišljanj slišal celo več, kot sem jih pričakoval. Najbrž je temu botrovalo že dejstvo, da v Gangneungu po dveh desetletjih znova nismo videli najboljših mojstrov palice in ploščka. Vsi v en glas so tudi zatrjevali, da našim risom, čeprav so končali eno stopnico prej kot ob Črnem morju, nimajo kaj očitati, ampak da je reprezentanca brez prvega našega zvezdnika Anžeta Kopitarja drugačna kot z njim. In temu res ne moremo oporekati, sploh ob misli na čudovit konec tedna v Minsku na začetku septembra pred letom in pol, ko je AK11 nazadnje drsal tudi v dresu z risom na prsih.

Fantje v reprezentančnih majicah bodo letos imeli še en zelo zahteven izpit. Z mojega vidika za slovenski hokej celo pomembnejšega za prihodnost našega hokeja, kot je bilo veličastno druženje pod petimi krogi tudi v Koreji. Olimpijski turnir je bil nedvomno nagrada za opravljeno v beloruski prestolnici, konec aprila v Budimpešti pa si spodrsljaja četa Karija Savolainena ne bo smela privoščiti, ne glede na to, da se ji obeta precej spremenjena postava v primerjavi s to, ki se je zelo dostojno predstavila v Pjongčangu.

Domača klubska scena že vrsto let le caplja za reprezentančnimi predstavami. Na večni obračun naših najboljših hokejskih moštev smo v zadnjih letih čakali do uvodnih aprilskih dni. Izkušnje zadnjih let so vodilne na hokejski zvezi primorale v to, da se je v tej sezoni za pokalno lovoriko igralo že v septembru. V nadaljevanju so na svoje prišli tisti, ki so si nekaj zadnjih let, sploh pa po jeseniškem odhodu iz avstrijskega prvenstva, želeli, da se moštvi spet najdeta v istem tekmovanju.

Ko je podobna usoda doletela tudi ljubljansko vrsto, se je to tudi zgodilo, in čeprav gre za najmanj razred nižje tekmovanje od boja za točke pri naših severnih sosedih, se je to res izkazalo za dobro. S stališča kakovosti nikakor ne, saj se tako dobro, kot še pred nekaj leti, trenutno iz našega okolja v svet ne more podati prav nihče. Tudi z vidika obiska na tribunah v primerjavi z najboljšimi leti omenjenega desetletja ni napredka.

Nedvomno pa imamo večni hokejski derbi, največkrat odigrani medsebojni dvoboj v našem športu, večkrat na pladnju. V tej sezoni se nam tako lahko pripeti kar 19 izvedb, v kar pa je le težko verjeti. Za kaj takega bi v četrtfinalni seriji Alpske lige morali videti še šest tekem in ob koncu sezone še pet v finalu državnega prvenstva. Seveda ob dejstvu, da niti Jesenice niti Olimpija ne bi igrala v finalu Alpske lige. Kaj si v danem trenutku kdo bolj želi, pa seveda prepuščam vsakemu med vami, ki ste ujeli v tole hokejsko razmišljanje.