50-letni Kontrec je imel zelo dolgo kariero. Med letoma 1985 in 2009 je blestel na ledenih ploskvah. Večino športne poti je nosil dres Olimpije, doživel je tri grenke poraze na sedmih tekmah proti Jeseničanom, a tudi številne naslove. Igral je tudi v finalu Lige Ebel marca 2008. Le dve leti je ob koncu kariere igral v Avstriji, tujina ga ni navdušila, saj so bile razmere v Sloveniji takrat urejene.

V vlogi generalnega sekretarja HZS-ja ima veliko dela, saj sta bila oba najboljša slovenska kluba v veliki finančni krizi. Ima tudi številne ideje o reprezentančnem hokeju. Na IIHF-ju je že lani poslal predlog za novo tekmovanje, ki bi nadomestilo prijateljske turnirje Evropskega izziva. Liga narodov, ki poteka v nogometu, bi bila lahko rešitev tudi v hokeju. Sestavil je tudi skupine in Slovenija trenutno spada v četrti kakovostni razred (v vsaki skupini bi nastopale po štiri reprezentance).

Kontrec se je spomnil zlatih časov klubskega hokeja v Sloveniji. Ko je z Nikom Zupančičem in Marjanom Gorencem blestel na Bledu, so Jeseničani in Ljubljančani na seji predsedstva sredi sezone 1997/98 uvedli novo pravilo o petih tujcih in s tem ustavili Blejce na poti do finala. To je bil eden prelomnih trenutkov, da v Sloveniji nikoli nismo dobili močnega tretjega kluba. Posledice so danes zelo opazne ...

Prejšnjo sredo je IIHF odpovedal kar 18 svetovnih prvenstev, odpadel bo tudi turnir za preboj med elito v Tivoliju. Vas je ta odločitev zelo presenetila?
To je bil tudi eden od scenarijev. Presenetilo me je, da je odločitev padla tako hitro. Dogovor je bil, da se bo prvenstvo skušalo izpeljati. Deset dni pred to odločitvijo smo imeli sestanek. Mi smo bili pripravljeni organizirati prvenstvo. Ko smo kandidirali, smo se obvezali, da bomo izpeljali prvenstvo tudi brez gledalcev, če bo to potrebno. Pogovarjali smo se tudi o tem, da bi vse udeležence testirali na naše stroške. Vse države so bile pripravljene priti v Ljubljano, tudi Južna Koreja. Vsi smo se strinjali, da lahko počakamo z dokončno odločitvijo, ki bi morala biti znana tri mesece pred začetkom.

Do 9. maja bo še ogromno športnih tekmovanj v Sloveniji. Marca bo na sporedu evropsko prvenstvo v nogometu do 21 let. Stanje bi se lahko močno izboljšalo v pol leta. Morda bi maja lahko imeli v dvorani gledalce, vsaj delno zasedene sedeže. Kako velik finančni udarec bo to za Hokejsko zvezo Slovenije?
Težko je danes napovedati, kako velike bodo posledice. Zagotovo se bo poznalo, saj so svetovna prvenstva glavni vir dohodkov za HZS. Mi vrsto let pomagamo našim klubom prek pravilnikov o razvojni podpori. Skušamo biti soudeleženi pri razvoju hokejistov, ki so potencialni kandidati za reprezentanco. Financiramo vse izbrane vrste v mlajših kategorijah. Ni še znano, kako bo s podporo države in s pokrovitelji. Do zdaj so nam šli na roko, a v nedogled tako ne bo šlo naprej, saj je to že drugo leto zapored, ko bo prvenstvo odpovedano. Moramo nekaj pokazati. Drugi športni dogodki bodo v Sloveniji. Bil sem v stiku z ljudmi iz IIHF-ja in povedal sem, da s takimi potezami hokej ne bo pridobil. Razumljivo je, da bodo izpeljali svetovno prvenstvo elitne divizije v Belorusiji in Latviji, ki edino prinaša finančna sredstva za vsa druga prvenstva in tudi za tekmovanja nižjih kategorij.

Vseeno že imate načrt B. Ste se že dogovorili z udeleženkami tega prvenstva za prijateljski turnir?
Vsem reprezentancam, ki so udeleženke prvenstva v Tivoliju, sem že naslednji dan poslal povabilo na turnir, ki ga bomo maja 2021 vseeno organizirali, čeprav ne bo štel za napredovanje med elito. To bo neke vrste priprava za olimpijske kvalifikacije, ki bodo nato na sporedu konec avgusta. Upam, da bomo vseeno izvedli to neuradno prvenstvo in s tem zadovoljili navijače in pokrovitelje. Z dvema uvrstitvama na olimpijske igre je hokej veliko pridobil, povečal se je vpis v hokejske šole.

Februar se hitro bliža. Radi bi organizirali turnir, kjer bi igrali tudi Italijani, Madžari in Poljaki. Že novembra smo želeli organizirati turnir s Francozi in Belorusi, a je bilo zaradi razsežnosti pandemije to nemogoče.

Optimističen sem za majski turnir, težko bo najti pravi termin. Mi, Avstrijci in Francozi bi se radi srečali sredi maja. Madžari in Romuni niso imeli težav s prelaganjem tekem in želijo igrati že konec aprila. Točen termin je še neznanka. Mi moramo izpeljati Alpsko ligo do konca, nato pa še finale državnega prvenstva. Klubski del sezone bomo končali med 5. in 10. majem. Sledile bi kratke priprave in turnir v Ljubljani, ki bo priprava za olimpijske kvalifikacije.

Bo SP divizije I leta 2022 v Tivoliju?
Seveda želimo organizirati turnir leta 2022. Upam, da bo šlo v tretje rado. Dogodek bi lahko leta 2022 celo veliko bolje uspel. Maja 2021 bi morda lahko imeli 1.000 gledalcev, leta 2022 pa polno dvorano. Do takrat nas čaka še veliko izzivov.

Švicarski zobozdravnik Rene Fasel je februarja dopolnil 70 let. Od leta 1994 je predsednik IIHF-ja. Ga je povozil čas? Je čas za spremembe na vrhu? Uefa je potegnila poteze in z Aleksandrom Čeferinom v vlogi predsednika se je marsikaj spremenilo na bolje.
Pri IIHF-ju ni vse slabo, marsikaj pa bi se dalo izboljšati. Čeferin prihaja iz Slovenije in razume potrebe majhnih držav. Zavzel se je tudi za majhne države. V hokeju je krog kakovostnih reprezentanc majhen, le 10 jih je na najvišji ravni. Tekmovanja so prilagojena najboljšim. Slovenija je bila ena redkih majhnih držav, ki se je uvrstila na prvenstva elitne divizije in na olimpijske igre.

Na IIHF sem poslal predlog za mednarodno tekmovanje, ki bi štelo. To bi bilo zanimivo za medije in pokrovitelje. Prijateljski turnirji ne štejejo, na koncu nimamo nekega zmagovalca. Vse skupaj bi bilo podobno nogometni Ligi narodov. IIHF sploh ne razmišlja o takem tekmovanju med sezono. Mi lahko le pošiljamo predloge, vse skupaj pa mora potrditi vrh IIHF-ja.

Reprezentance sem razporedil po moči. Razlike v kakovosti ne bi bile velike. Poslal sem predlog po skupinah. V skupini A bi igrali Nemčija, Švica, Slovaška in Latvija. V skupini B bi nastopali Norveška, Danska, Belorusija in Francija. Mi trenutno spadamo v skupino D z Veliko Britanijo, Madžarsko in Poljsko. Če bi osvojili prvo mesto, bi se preselili v skupino C, kjer so Italijani, Kazahstanci, Avstrijci in Korejci. Če bi zasedli zadnje mesto, bi izpadli v skupino E, kjer so Japonci, Litovci, Ukrajinci in Romuni. Tekmovanja bi potekala novembra in februarja. Mi tako ali tako organiziramo te turnirje in smo plačniki, zdaj pa bi vse skupaj tudi za nekaj štelo.

Prejšnji teden ste dejali, da se bo zdaj še bolj poznalo, da se med sezono na reprezentančni ravni nič ne dogaja.
Gledalci pridejo na tekme, ker jih zanima končni izid tekme, ki nekaj šteje. Tudi pokrovitelje zanimajo tekme, ki nekaj štejejo. Tudi medije zanimajo velika tekmovanja. Turnirji Evropskega izziva nič ne prinašajo, popolnoma vseeno je, ali si zasedel prvo ali pa zadnje mesto. Ni nobenega tekmovalnega naboja.

Med vašo kariero je bil hokej izjemno priljubljen. Dvorane so bile nabito polne že v Jugoslaviji, pa nato tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kje vidite vi glavni razlog, da je prišlo do takega padca zanimanja za hokej?
Ko sem postal generalni sekretar, je bil slovenski klubski hokej v velikih težavah. Jeseničani so bili pred bankrotom in s predsednikom Matjažem Rakovcem sva se komaj zmenila, da so le odigrali do konca Ligo Ebel. Če ne bi končali lige, bi bila to prava katastrofa. Sistem je bil razpuščen. Dolgovi so bili okoli dva milijona, tudi pri Olimpiji je bilo stanje podobno malce pozneje. Na HZS-ju smo imeli 1,8 milijona dolgov. To so bili neki drugi časi. Zelo težko je bilo reševati obe najboljši slovenski ekipi. Najprej smo morali najti tekmovanje, ki si ga lahko sploh privoščita. Najprej smo se združili z drugo avstrijsko ligo. Po bankrotu Olimpije smo se zmenili za Alpsko ligo.

Imamo le dva vrhunska kluba, oba sta bila v bankrotu in vrnitev nazaj je bila težka. Upam, da bomo naredili še kakšen korak naprej. Olimpija in Jesenice se lahko v naslednjih letih vrneta v Ligo IceHL, kakšen manjši slovenski klub pa bi nato dobil mesto v Alpski ligi.

Športni direktor Olimpije Jože Kovač je večkrat poudaril, da je dogovor z vodstvom Lige IceHL zares blizu. Pandemija je preprečila vstop Olimpije že v tej sezoni. Kmalu bi se lahko zgodilo, da najboljša slovenska kluba znova ne bosta igrala v isti ligi, kar ni dobro.
Tako je. Ko je Olimpija zadnja leta životarila v Ligi Ebel, smo posredovali predlog, da bi se tudi Jeseničani znova priključili. Žal je prej prišlo do bankrota Olimpije. Idealen scenarij bi bilo, da bi oba kluba igrala v Ligi IceHL, a ta scenarij ni najbolj realen. Olimpija je trenutno veliko bolj stabilen klub. Jeseničani imajo precej več težav, in dobro je, da sploh lahko nastopajo v Alpski ligi. Predsednik lige Christian Feichtinger mi je pred leti rekel, da nikoli več noben slovenski klub ne bo igral v razširjenem avstrijskem prvenstvu. Zdaj je znova navdušen in se zavzema za vrnitev Olimpije.

Zelo hitro lahko izpadeš, potem pa minevajo leta, da se klub finančno stabilizira. Naši klubi so odvisni predvsem od domačih igralcev. Za vzgojo kakovostnega hokejista potrebuješ od 10 do 15 let kakovostnega dela. Ko smo mi igrali, so bili tujci le dodana vrednost v klubu. Avstrijci si lahko privoščijo 20 tujcev, potem se pa njihova zveza pritožuje, da ima reprezentanca slabe izide, čeprav ogromno vlagajo v hokej. Nikoli nisem bil privrženec sistema, ki ga je gojil Medveščak. To je bil umeten klub, čeprav so bile tribune polne. V vseh teh letih v ligi Ebel in celo Ligi KHL niso vzgojili enega kakovostnega hrvaškega igralca, nato pa so klavrno propadli.

Najostrejši kritik Alpske lige je vaš dolgoletni soigralec Bojan Zajc. Večkrat je že omenil, da to vodi v propad slovenskega klubskega hokeja, saj šolamo mlade avstrijske igralce. Še posebej nasprotuje podmladkom KAC-a in Linza v Alpski ligi.
Alpska liga je bila finančno primerna za naša najboljša kluba. Zdaj, ko smo to tekmovanje prerasli, ne moremo kar tako ven, saj smo sklenili skupni dogovor. Vsi se zavedamo, da so italijanski klubi precej boljši od avstrijskih drugoligašev. Seveda so cilji ekip popolnoma različni. Iz avstrijske druge lige ni nobenega reprezentanta. Italijani igrajo na svetovnem prvenstvu elitne divizije in kar nekaj reprezentantov prihaja iz klubov Alpske lige.

Avstrijci v času pandemije sploh niso več želeli igrati Alpske lige, saj je to za njih finančno velik zalogaj. Mi in Italijani si ne moremo privoščiti ustavitve lige, saj je razvoj hokeja pri nas odvisen od tega tekmovanja. Če bi Avstrijci izstopili, bi mi in Italijani odigrali sezono do konca, kar bi bilo po eni strani za nas celo bolje. Imamo pogodbo, ki je bila podpisana pred dvema letoma in velja tri sezone, zato se moramo držati dogovora.

Olimpija je že kandidirala za Ligo IceHL. Jesenice bodo lahko kandidirale za pridružitev, ko se bodo finančno stabilizirale. Isto podjetje vodi Ligo IceHL in Alpsko ligo. Direktor je Christian Feichtinger in točno ve, kateri klubi so stabilni in imajo primerno infrastrukturo.

Bojan Zajc je bil vedno proti Alpski ligi. Večkrat sva se pogovarjala. Ko je bil trener Olimpije v Ligi Ebel, igralci niso imeli plač, opreme ... Treba je bilo narediti korak nazaj, se stabilizirati in priti nazaj s stabilno ekipo. Njegov sin se je iz Alpske lige prodal v Innsbruck. Če bi Olimpija še dve leti stagnirala v Ligi Ebel, bi lahko le še končal kariero. Če ne bi bilo Alpske lige, bi lahko igral le še v državnem prvenstvu.

Urnik Alpske lige je popolnoma premešan. Veliko je bilo odpovedi tekem. Kako boste izpeljali tekmovanje do konca?
Na vseh zadnjih sestankih sva s predsednikom Matjažem Rakovcem najbolj zagovarjala Alpsko ligo, istega mnenja pa je bil tudi Feichtinger. Avstrijski klubi bi najraje le med seboj odigrali drugo ligo, Italijani pa so zelo odvisni od smučanja v Cortini in Gardeni in so želeli ustaviti tekmovanje za tri tedne. Za nas bi bil to neugoden položaj, saj imamo le državno prvenstvo. Oba najboljša kluba sta vložila precej denarja in imata profesionalen pogon.

Avstrijci zjutraj delajo, vsi imajo službe. Enako velja za Italijane, večina hodi v službo, le tujci so profesionalci. Zdaj se vsi bojijo za službe. Na srečo nam jih je uspelo prepričati, da se liga nadaljuje, saj bi bila daljša prekinitev ali pa celo predčasen konec za nas polom. Že lanska sezona je bila prekinjena in končnica ni bila odigrana. Naša kluba se zelo prilagajata trenutnim razmeram.

Načrt je, da odigramo Alpsko ligo do 27. aprila, potem pa bo na vrsti finale državnega prvenstva, ki se bo odigralo na vsaj na tri zmage, morda pa tudi na štiri.

Imeli ste zelo dolgo kariero, v tujini pa ste igrali le dve sezoni. V avstrijski drugi ligi za Lustenau v sezoni 2003/04 in zadnjo sezono v karieri za drugo ekipo Gradca. Bi to spremenili, če bi imeli še enkrat možnost?
Nikoli mi ni bilo žal, da sem se tako odločil. Imel sem kar nekaj ponudb iz Avstrije, Nemčije in Danske. Nisem hotel na vsak način v tujino. Časi za hokej v Sloveniji so bili takrat dobri. Dobro smo bili plačani. Zdaj mladi igralci na vsak način silijo v tuje lige, čeprav ne igrajo in so nezadovoljni. Če mlad igralec ne igra dve sezoni, lahko le še konča kariero, ker zamudi ključno fazo razvoja.

V tujino sem odšel le takrat, ko me je neki klub zares hotel. Slovenski hokejisti nismo imeli takega statusa kot Kanadčani in Rusi. Igralce iz teh dveh držav so takoj kupili. Želel sem imeti vidno vlogo, klop me ni zanimala. V Lustenau me je povabil Nik Zupančič, ki je takrat igral zanje. Sezona je bila uspešna. V Gradec sem odšel na povabilo Jake Avgustinčiča.

Na začetku vaše kariere ste bili med glavnimi akterji derbijev. Trikrat zapored ste z Olimpijo izgubili sedmo tekmo proti Jesenicam, leta 1995 pa vam je po zaostanku z 0:2 v zmagah vendarle uspelo osvojiti prvi naslov v samostojni Sloveniji. Olimpija je takrat po enajstih letih postala prvak in to je bil velik dogodek. Dvorani sta bili vseskozi polni, vrste za vstopnice pa zares dolge. Kakšni so vaši spomini na zlata leta slovenskega klubskega hokeja?
Teh časov se z veseljem spominjam, čeprav smo trikrat izgubili finalno serijo. Naboj navijačev je bil izjemen. Tega v tujini ni. Ljudje so stali v dolgih vrstah za vstopnice. Sploh si nismo mogli predstavljati, kaj je to takrat pomenilo. Zdaj bi dal marsikaj, da bi to doživel še kot funkcionar.

Seveda smo bili po porazih slabe volje, a ostanejo spomini iz ogrevanja, ko je bila dvorana nabito polna. Ko smo se z avtobusom pripeljali na Jesenice, je bilo tri ure pred začetkom tekme že pol dvorane polne. Nekateri ljudje so bili pripravljeni narediti vse, da bi nas lahko prišli gledat v živo. To je prav posebna čast za vsakega hokejista, ne glede na končni izid.

Hokejisti ste bili v Ljubljani prepoznavni obrazi, idoli najstnikov. Zdaj hokejiste poznajo le največji navdušenci. Marsikaj se je spremenilo v četrt stoletja.
Moram priznati, da se je tudi čas spremenil. Moj glavni cilj je bil le eden – želel sem igrati za člansko ekipo Olimpije. Gledal sem Cveta Pretnarja s povito glavo, pa Rudija Hitija. Dvorane so bile nabito polne že v sedemdesetih in osemdesetih letih in sanjal sem o tem, da bi enkrat igral na derbiju. Takrat sploh nisem poznal niti enega igralca v Ligi NHL, vzor so mi bili naši najboljši hokejisti.

Zdaj mladi fantje gledajo Kopitarja v Ligi NHL, Olimpija in Jesenice jim ne zadostujeta. Že kakšna močna evropska liga jim ni dovolj. Naš cilj je, da bodo igralci znova bolj prepoznavni, dvorane pa polne. Če bosta čez nekaj sezon obe ekipi znova v Ligi IceHL, sem prepričan, da se bo tudi to spremenilo na bolje.

Velika težava klubskega hokeja je pomanjkanje drugih kakovostnih klubov. V sezoni 1997/98 ste igrali za Bled, ki je kupil nekaj najboljših slovenskih igralcev in celo vodil na lestvici rednega dela. Po vaši zmagi v Tivoliju s 3:0 januarja 1998 je prišlo do spremembe pravila o številu tujcev. Olimpija in Jesenice sta kupila tuje hokejiste in znova sta se pomerila v finalu. Bled, ki bi lahko vsaj eno sezono igral v finalu, ni imel možnosti. Je bila to takrat velika napaka?
To je bil prelomen trenutek v klubskem hokeju. Lastnik Sportine je plačal visoko odškodnino za Nika Zupančiča, Marjana Gorenca in zame. Na začetku državnega prvenstva so imele ekipe lahko le tri tujce. Tradicionalna velika tekmeca Jesenice in Olimpija sta hitro ugotovila, da bo nekdo ostal brez finala. Na seji HZS-ja so sredi sezone povečali število tujcev na pet. Bled seveda tega denarja ni imel. Najboljši ekipi sta stopili skupaj in celo prekršili pravila. Cilj je bil, da obe moštvi znova zaigrata v finalu. Potem se je glavni pokrovitelj umaknil iz Bleda. Sistem je bil takrat v Sloveniji nevzdržen, saj je bilo tujcev preveč.

Eden izmed vrhuncev kariere je bil tudi nastop v finalu Lige Ebel v sezoni 2007/08. Takrat ste bili na pragu naslova, pa so vam ga odvzeli za zeleno mizo.
To je bil res velik uspeh. Imeli smo sijajne tujce, ki so prej igrali tudi v Ligi NHL. Za Avstrijce je bilo popolnoma nepredstavljivo, da smo mi igrali v finalu proti Salzburgu. To je bila dobesedno avstrijska liga in vse so naredili, da so na koncu osvojili naslov. Zdaj bi bilo lažje presenetiti, saj je bil Bolzano že dvakrat prvak in so se nekako sprijaznili, da za Ligo IceHL ni najbolje, da so vsako leto prvaki avstrijski klubi. Vodstvo je imelo leta 2008 ozke poglede. Veliki klubi bi radi bili vedno na vrhu, in zgodila se nam je velika krivica.

Leta 2001 ste bil eden izmed junakov svetovnega prvenstva divizije I v Tivoliju, ko se je Slovenija prvič uvrstila med elito svetovnega hokeja. Takrat se je veliko govorilo, da bo treba izboljšati infrastrukturo. Še vedno imamo le sedem dvoran.
Zelo sem vesel, da sta dvorani Podmežakla in Tivoli prenovljeni in sta primerni za moderen hokej. Za gradnjo novih dvoran je treba imeti druge stabilne klube. Hokejska dvorana je specifičen objekt, kjer lahko trenirajo le hokejisti in umetnostni drsalci. Na Dolenjskem in Primorskem nismo prisotni. Dvorane nima smisla postavljati, če nimaš prave vsebine. Če bi gradili v Novem mestu, bi takoj dobili konkurenco v nogometu in kolesarstvu. Naleteli bi na odpor lokalnega okolja, saj hokej tam ni razvit. Občine so nam že oddajale zemljišča za uporabo in bi tudi financirale ure vadbe. Veliko dela je treba vložiti v okolju, ki ni hokejsko. Na Dolenjskem bi se moral s tem ukvarjati nekdo, ki se na vse skupaj spozna. Skušali bomo dobiti evropska sredstva. Treba bo promovirati hokej med mladino, saj tudi v Novem mestu ne bodo vsi kolesarji in košarkarji, tudi bazo hokejistov bi lahko dobili. Postaviti je treba celoten pogon, ne pa le zgraditi dvorane.