Novinar športnega uredništva na Valu 202 Marko Pangerc, ki je odličen poznavalec hokejskega dogajanja v Sloveniji, je s 30-letnim čuvajem mreže opravil daljši pogovor. Kristan je ostro kritiziral trenerja Medveščaka Martyja Raymonda, s katerim se zares nista razumela. Popolnoma v drugačnem tonu pa je govoril, ko je beseda nanesla na slovensko izbrano vrsto, ki jo čez dva tedna čaka svetovno prvenstvo elitne divizije.

Dva tedna sta še do začetka svetovnega prvenstva. Nekaj priprav ste že opravili, a glavnina je še pred vami.
Bazične priprave so zelo pomembne za vsakega hokejista. Zelo dobro je bilo, da smo priprave začeli že nekaj dni po koncu klubske sezone. Treba se je pripraviti za težek turnir. Fantje se dobro razumemo, zavedamo se, zakaj smo na pripravah. Z vsakega treninga nekaj odnesemo, priprave se nam ne vlečejo.

Dolga sezona zahteva dobro fizično in psihološko pripravljenost. Hokej ni samo zimski šport. Razpotegnjen je čez tri letne čase, morda včasih celo čez vse štiri.
Skozi celo leto moraš biti dobro fizično pripravljen. Po koncu sezone si lahko vzameš malce odmora, a je treba hitro nazaj v ritem, saj je to profesionalen šport in zahteva veliko odrekanja. V klubih zahtevajo maksimalno pripravljenost, v nasprotnem primeru lahko hitro izgubiš delo.

V pripravljalnem obdobju boste odigrali sedem tekem, dve z Italijo in Kazahstanom sta že za vami, na sporedu so še tri srečanja z Avstrijo. Je sedem tekem dovolj?
Popolnoma dovolj. Treba je razbiti monotonost treningov. Tekma je praznik, vsi komaj čakamo, da jih igramo. Vsaka tekma pride zelo prav.

Kako vratar dviguje formo?
Na treningih je treba maksimalno oddelati. Suhi treningi so enaki, kot za druge hokejiste. Z glavo je treba biti pri stvari, obraniti čim več ploščkov. Psihološka pripravljenost je povezana s fizično.

V Zagrebu so najeli tudi športnega psihologa Joeja Sheridana, vojni veteran iz Vietnama je deloval tudi v Ligi NHL. Ste vi izvedeli kaj novega s področja športne psihologije?
Imel sem en kratek pogovor, a nisem nič novega izvedel. On je bil prijatelj s trenerjem Medveščaka. Nisem videl pravega namena v njegovem prihodu.

Vratarji imate posebne karakterje. V slovenski reprezentanci ste vsi (Luka Gračnar, Gašper Krošelj in Andrej Hočevar) zelo različni.
Vsak vratar ima svoje kvalitete. Zelo dobro za našo reprezentanco je, da ima toliko dobrih vratarjev. Vsi lahko stopijo v vrata. Ni se nam treba bati za prihodnost.

Bo Luka Gračnar vaš dostojen naslednik?
Luka je mlad in zelo perspektiven vratar, za seboj ima odlično sezono. Če bo trdo delal, ga čaka lepa prihodnost.

Ste vratarji najvitalnejši člen moštva? V največji meri odločate o uspehu.
Ne bi se popolnoma strinjal. Hitro začutim ekipo. Vem, kdaj smo pravi. Ko začutim, da smo pravi, branim najbolje. Takrat pride do najboljših izidov. Vse je povezano z odnosi v garderobi. Če vidim, da igralci niso zadovoljni, tudi sam nisem na pravem nivoju in hitro pride do neuspeha. Če je prava atmosfera v pripravi na tekmo, izid nikoli ni vprašljiv.

Pritiski na vratarje so največji, saj lahko velikokrat popravi napake napadalca in branilca.
Na koncu lahko mi vedno vse rešimo. Vsi vratarji se zavedamo, kateri zadetek je bil naša krivda. Večkrat slišimo kritike, v športu imajo vsi pravico za kritike. Včasih sem bil ob prejetih golih, zelo jezen. Zdaj sem že zelo izkušen in vse hitro pozabim. Seveda se pa ne počutim dobro, če prejmem gol s sredine ledene ploskve, potem pa se vsujejo kritike s tribun.

Pridete hitro na delovne obrate? Je za vas ključen prvi obranjeni strel?
Začetek je zelo pomemben. Če odbiješ prva dva strela, si na pravem položaju, plošček zleti v trebuh ... Če ob prvem strelu prejmeš zadetek, pa nato še drugega, lahko začneš hitro preveč razmišljati, kar ni dobro. Bojiš se, da bi te trener zamenjal.

Kaj počnete med tretjinami, ko pride trener ali selektor v garderobo in daje napotke moštvu?
Takrat sem popolnoma v svojem svetu. Ne slišim trenerjevih besed igralcem. Skušam se spočiti in pripraviti na naslednjo tretjino.

Marsikdo se sprašuje, kako lahko človek v golu uživa. Ploščki letijo proti telesu z več kot 130 km/h?
Zagotovo lahko uživaš. Če bi se bal ploščka, prav gotovo ne bi stal v vratih. Na treningih skušaš prejeti čim manj golov, vsak trening je neka igra. Seveda pridejo tudi dnevi, ko nisi v pravi formi, takrat ne najdeš pravega položaja. Včasih si takrat rečem, zakaj nisem napadalec. Tudi, če streljaš mimo vrat, ni nobenega problema.

V slovenski reprezentanci vlada zares sijajno vzdušje. Je to za vas najboljše obdobje izbrane vrste, pa ne samo zaradi izidov?
Vsekakor. To je fenomenalna skupina fantov, ki lahko počne vse stvari skupaj. Ni več klubskih zamer. Včasih je bilo pol igralcev Olimpije, pol pa z Jesenic, vladalo je napeto vzdušje. Zdaj večina igralcev nastopa v tujini in vsi komaj čakamo, da se vidimo na zboru. Smo prava mala družina in to se na ledu pozna.

V reprezentanci ste od sezone 2001/02, ko smo prvič nastopili med elito na Švedskem. Kdo izmed številnih selektorjev vas je najbolj navdušil?
Matjaž Kopitar. Tudi Kari Savolainen se je izkazal, pod njegovim vodstvom smo bili prava "klapa". V Gdansku smo suvereno zmagali v diviziji I in se prebili med elito. Tudi priprave na Finskem so bile odlične.

Tujim selektorjem je zelo težko uspeti v Sloveniji. Pri nas je specifično okolje.
To je zelo odvisno. Imenovanje nekaterih selektorjev je bilo popolnoma zgrešeno. Igralce so klicali po številkah, nič se niso pripravili. Matjaž Kopitar pozna karakter vsakega igralca in zna iz njega potegniti maksimum. Tako pot je treba nadaljevati.

Imamo majhno bazo, igralci so razpršeni po Evropi. Imamo v tem trenutku ravno prav vsega? Dovolj kvalitete, pravo vodenje moštva, tudi kanček sreče nam ni zmanjkal ...
Nekateri igralci imajo vidne vloge v svojih klubih, igrajo na visokem nivoju, zato smo tudi prišli na olimpijske igre. Fantje so pravi profesionalci, mislijo le na hokej. Včasih smo imeli veliko igralcev, ki so igrali samo v domačih klubih. Težave Jesenic in Olimpije so se prinašale na priprave reprezentance, večinoma so bile to finančne težave. Težko se je bilo zbrati, tega zdaj ni več. V reprezentanci je zdaj vse urejeno, samo tako se lahko naredi pravi uspeh.

Ste februarja z uvrstitvijo na olimpijske igre presenetili tudi sebe?
To je bilo lepo presenečenje, čeprav smo imeli pravo miselnost. Od prvega do zadnjega gremo na take turnirje z željo po zmagah, ne gremo samo odigrat tekem. To se je videlo v očeh vseh fantov, včasih tega ni bilo. Preveč smo spoštovali tekmece. Več kot polovico tekme smo se le branili in nato ni bilo časa za preobrat. Miselnost v reprezentanci smo spremenili in gre nam zelo dobro. Vsi smo čustveno doživljali trenutke na Danskem. Nikoli nisem verjel, da bom zaigral na olimpijskih igrah. Težko je opisati občutke po zmagi nad Danci, veselje je bilo zares veliko. Tega uspeha se bomo spomnili vse življenje.

Veliko stvari se je zgodilo v Zagrebu v zadnji sezoni. Zdaj je vaša zgodba pri Medveščaku končana.
Vsekakor se je končala. Resnico poznajo le moji bližnji. Celotno sezono sem imel boj s trenerjem Martyjem Raymondom. Silil je v ospredje, želel je imeti nadzor nad vsem dogajanjem. Vedel je, da sem imel stik z vodilnimi v klubu, vse stvari so mu šle v nos. Težave niso bile v hokejski igri, tu so bile zasebne zadeve. Nisva prišla na isto raven, začele so se težave.

Obtožbe so bile hude, na trening naj bi prišli v vinjenem stanju.
To je bilo s srede na četrtek, ko sploh ni bilo treninga. Led je bil rezerviran, a odločil sem se, da ne bom odšel na trening. Trener skozi celotno sezono ni znal prevzeti odgovornosti na sebe. V tistem trenutku je moral poiskati razlog za poraz proti Salzburgu na tisti tekmi, krivdo je bilo treba prestaviti na nekoga drugega. To je šlo nato v časopis. Obtožili so me, da sem prišel vinjen na trening. Nihče me ni videl, vse skupaj je bila ena velika laž. Vse skupaj je šlo le še naprej v medije. Še zdaj se sprašujem, zakaj so dali to stvar ven. Nisem dobil nobenega odgovora in zgodbo z Medveščakom sem zaprl. Oboji smo prejeli veliko črno piko.

Prišlo je do neke vojne, nekoga je bilo treba očrniti. Med igralci so se delale velike razlike. To je moštveni šport, en igralec ne more zmagati tekme. Marty Raymond ni prevzel odgovornosti. Zavedal se je, da ne more dobiti serije proti Salzburgu v končnici. Res je bil nesposoben! Videl sem velike napake, pa nisem nikoli vodil nobene ekipe. Laiki na tribunah so videli, da nekaj res ni v redu. Nekdo je moral biti dežurni krivec, izbrali so mene.

Kakšna je bila celotna izkušnja v Zagrebu, kjer ste bili vse od vstopa v Ligo Ebel, torej kar štiri leta?
Super. Ko si dober, te nosijo po rokah. Kar nekaj stvari je bilo napihnjenih. Prvi dve sezoni 70 odstotkov gledalcev sploh ni vedelo, zakaj gre pri hokeju. Ko smo izgubili z 2:6, so navijali še 20 minut. To je bilo fenomenalno, saj se hokej igra za gledalce, imeli smo vedno polno dvorano, to je bil pravi šov. Spoznal sem številne sposobne ljudi. Na žalost so Američani na koncu zmešali glavo vodilnih ljudi v klubu.

Medveščak je naredil ogromno za popularizacijo hokeja na ledu. Tekme v zagrebški Areni, na Šalati, v puljskem amfiteatru so bile nepozabne.
To pa znajo. Smučanje na Sljemenu je lep primer. Znajo narediti šov, tega ne more nihče zanikati. Vsi igralci si bomo zapomnili ta ambient na Šalati ali pa v Puli. Imajo žilico za take prireditve. Lani nas je na Šalati zelo zeblo na tekmi proti Olimpiji, pogoji niso bili primerni za igranje tekme. Ob zmagi smo hitro pozabili na vse težave.

V zadnjem času se v medijih veliko pojavlja možnost igranja Medveščaka v Ligi KHL. Obstaja resna možnost za to?
Mislim, da so zelo zainteresirani, a je to skoraj nemogoče. Z nivoja Lige Ebel oditi v drugo najmočnejšo ligo na svetu je po mojem mnenju misija nemogoče. Pustimo se presenetiti. Dokler ne bo uradno, mislim, da je to nerealno.

Večino kariere v Sloveniji ste odigrali na Jesenicah, eno sezono pa pri Olimpiji. Na Jesenicah ste v članskem moštvu debitirali pri 17 letih. Pogrešate igranje na Jesenicah?
Zelo pogrešam Jesenice, kjer sem se naučil igrati hokej. Vsi prijatelji so tam. Ko smo igrali dobro, so bili gledalci z nami. To so bili nepozabni trenutki. Teh spominov ne bom nikoli pozabil. Žalosten sem, da se je hokejska zgodba na Jesenicah končala. Trenutno je črn oblak nad hokejem na Jesenicah. Upam, da se kmalu vrnejo v Ligo Ebel.

Bi si želeli kariero končati na Jesenicah?
Vsekakor.

Kako se bomo odrezali na Švedskem?
Izpolnili bomo cilj - to je obstanek v elitni diviziji.