40-letni Mušič je v zeleno-belem dresu postavil mejnike, ki jih bo zelo težko preseči. Bojan Zajc in Dejan Kontrec sta odigrala 17 sezon za Olimpijo, Igor Beribak in Boštjan Groznik po 16, Nik Zupančič 15, Tomaž Vnuk pa 14.

Odigral je 1014 uradnih tekem za Olimpijo, zbral je 703 točke. Za zmaje je dosegel 281 golov in prispeval 422 podaj. Najpomembnejši zadetek je še zelo dobro v spominu navijačev Olimpije. Na šesti tekmi četrtfinala Lige Ebel 1. marca 2012 je odločil tekmo proti Fehervarju (4:3), Ljubljančani pa so serijo dobili s 4:2 in se uvrstili v polfinale.

Le v sezoni 2017/18 je odšel na Madžarsko, ker je hotel ostati v Ligi Ebel, edino leto v tujini v karieri je igral za Fehervar. V nedeljo je kapetan madžarske ekipe Janos Hari prinesel tudi darilo dolgoletnemu kapetanu Olimpije.

Spomladi je kazalo, da bi lahko Mušič tudi podaljšal kariero za eno sezono, saj je bil dogovorjen za nadaljnje sodelovanje, a je nato to padlo v vodo. Navijači so bili besni, saj to ni pravi način, kako se ravna v takih trenutkih z ikono kluba. S trenerjem Mitjo Šivicem nista imela nobenega stika v zadnjih mesecih.

Kako ste doživeli slavnostni večer v Tivoliju, ko ste tudi uradno končali kariero?
Mislim, da je bilo vse skupaj lepo izpeljano. Želje nekdanjih soigralcev so bile zelo lepe. Zdaj moj dres visi pod stropom v Tivoliju in to je dokaz, da sem dal nekaj ljubljanskemu hokeju. Seveda je bilo nekaj treme prisotne, to se ne zgodi vsak dan. Velika čast zame.

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu?
Slabe trenutke hitro pozabiš. Ostanejo le lepi trenutki, zelo veliko jih je bilo vsa ta leta. Tudi z reprezentanco smo se veselili številnih uspehov. V garderobi smo se vedno zelo dobro razumeli. Najbolj bom pogrešal polne tribune, ko smo zadrsali na led. Najpomembnejše tekme ti ostanejo v spominu.

Vaša profesionalna kariera je bila dolga 22 sezon, od tega ste kar 21 sezon igrali za Olimpijo in eno še za Fehervar. Je bila to odločitev ali naključje?
Vedno sem jemal sezono po sezono. Ko pogledam nazaj, bi bilo zelo dobro, če bi še kakšno sezono odigral v tujini. Na Madžarskem sem se imel odlično, hitro smo se ujeli, organizacija kluba je delovala brezhibno. Takrat je v Tivoliju vse viselo v zraku. Vprašanje je, kako bi se odločil, če bi se takrat že vedelo, katero ligo bo igrala Olimpija. Želel sem igrati v Ligi Ebel, zato sem se odločil za odhod na Madžarsko. Leta 2018 sem želel igrati še na drugih zaporednih olimpijskih igrah. Ko pogledam nazaj, mi ni ničesar žal. Zelo sem zadovoljen s kariero. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi se preselil skupaj z vsemi tujci leta 2012 v Beljak. Takrat sem imel lepo priložnost.

Derbiji med Olimpijo in Jesenicami imajo še vedno posebno mesto. Naboj je v zadnjih letih precej popustil. V sredo je bilo v Podmežakli le 1500 gledalcev, čeprav je šlo za finalno tekmo Pokala Slovenije?
O preostalih tekmah, ki jih igramo, se ne govori toliko. Derbiji so vedno posebni. Ko sem kot otrok sedel na polnih tribunah, je bilo nepozabno. V devetdesetih letih so navijači živeli za te tekme. Rivalstvo je bilo prisotno na ledu in na tribunah.

Pokal Slovenije ni magnet za gledalce. Mislim, da se precej več gledalcev zbere na finalnih tekmah državnega prvenstva. Zdajšnjih derbijev seveda ne moremo primerjati z devetdesetimi leti, ko so bile dvorane nabito polne že veliko pred ogrevanjem. Upam, da bo še kdaj tako vzdušje. Navijači izbirajo tekme, v končnici Ligi IceHL je bilo moderno biti na tekmi. To smo videli tudi spomladi proti Beljaku. Jeseničani se morajo vrniti v Ligo IceHL, potem pa bo derbi znova dobil veljavo.

Kdo so bili najboljši igralci pri Olimpiji, s katerimi ste si delili garderobo?
Ko sem z 18 leti prišel v garderobo in sta zraven mene sedela Tomaž Vnuk in Igor Beribak, je bilo to nekaj neverjetnega zame. Ivo Jan je imel izjemen nos za zadetek, v vsakem trenutku je bil sposoben zadeti. Od tujih hokejistov sta izstopala Todd Elik in John Hughes.

Pred leti so bile v Tivoliju dolga leta težave s plačami. Velikokrat ste se morali dogovarjati z upravo kluba. SŽ Olimpija deluje kot urejen klub. So bile v zadnjih letih kakšne težave ali je to pravi profesionalen klub, ki se lahko primerja z avstrijskimi tekmeci?
Olimpija se ne more primerjati s Salzburgom, Dunajem ali Celovcem. Klub je urejen. Nikoli nisem gledal na račun, saj je plača vedno prišla ob datumu. Oprema je bila vedno pripravljena. V zadnjih štirih letih pri Olimpiji ni bilo več nobenih težav.

Nastopa v Sočiju in Pjongčangu bosta posebna za vse slovenske hokejiste. Katere olimpijske igre so vam bolj ostale v spominu?
Vsekakor prve v Sočiju, saj so bili takrat prisotni še vsi najboljši igralci iz Lige NHL. Nekaj posebnega je bilo igrati proti najboljšim hokejistom sveta. V Pjongčangu ni bilo več tako. Že odprtje iger v Sočiju je bilo nekaj posebnega.

Uspešno ste končali tudi šolo, številni športniki pa prehitro obupajo. Kako vam je šlo usklajevanje vrhunskega športa in šole?
S šolo nikoli nisem imel težav. Hodil sem na gimnazijo Šiška. Profesorji so mi šli zelo na roko, v povprečju sem bil prisoten le eno ali dve uri. Predvsem predmeti, kjer je bilo treba snov razumeti. Dobil sem se s profesorjem in skupaj sva obdelala snov. To so bile neke vrste individualne ure. Zavedal sem se, da moram pridobiti izobrazbo. Želel sem se vpisati na fakulteto za računalništvo, ampak mi ne bi uspelo vsega uskladiti s hokejsko kariero. Odločil sem se za Fakulteto za družbene vede, saj je tam največ predmetov, ki se jih lahko naučiš iz knjige. Ni bilo treba biti prisoten na predavanjih. Zelo sem si želel pridobiti sedmo stopnjo izobrazbe.

Kakšni so načrti za naprej? Želite ostati v hokeju?
Po koncu kariere si je treba vzeti nekaj časa za razmislek. Imam željo, da bi lahko živel od trgovanja na borzi in s kriptovalutami. Vedno sem menil, da moraš poleg primarnega dohodka skušati ustvarjati še nekaj poleg tega. V športu ti lahko ena poškodba prekriža vse načrte.
Zelo rad bi predajal znanje na mlade, a še ne v tem trenutku. Sin je star 11 let, hči pa štiri leta. Velika razlika je, če si trener ali igralec. Trener potrebuje še več časa. Priprava na tekmo je zahtevna. Predvsem trenerji mlajših selekcij imajo največ dela popoldne in ob koncih tedna, ko je družina doma. Trenutno mi to ne odgovarja. Morda bo drugače, ko bodo otroci samostojni.