40-letni ljubljenec občinstva na Celovški 25 je osvojil enajst naslovov državnega prvaka, odigral je več kot 500 tekem v Ligi IceHL in več kot 100 tekem v slovenski reprezentanci. Celotno kariero je igral za Olimpijo, le v sezoni 2017/18 je odšel na Madžarsko, ker je hotel ostati v Ligi Ebel, edino leto v tujini v karieri je igral za Fehervar.

Navijači bodo lahko kupili spominske drese
Slovesni dogodek se bo 2. oktobra začel ob 17.00. Za tekmo bo klub za 50 odstotkov znižal cene vstopnic, stale bodo 7,5 evra, od vsake vstopnice pa bo šlo 2,5 evra v dobrodelne namene. Prav tako pa bo šel v dobrodelne namene, za socialno ogrožene mlade hokejiste Olimpije, celoten znesek prodaje Mušičevih spominskih dresov. Teh je skupaj 40, od tega jih gre 10 za donacije, 30 pa v prodajo. V predprodaji je cena 80 evrov, na dan tekme pa 100 evrov.

Mušič se bo tako pod stropom Tivolija "pridružil" Tomažu Vnuku in njegovi številki 24. "Zelo velika čast je, da po koncu kariere obesijo tvoj dres pod strop. Menim, da bi si pred mano to zaslužil še kdo drug, mogoče se bo v prihodnosti to tudi zgodilo, spremenilo, ker je bilo pri Olimpiji ogromno odličnih hokejistov. Vedno poudarjam, da je eden izmed teh Igor Beribak, ki še deluje v klubu. Drugače pa je to res velika čast, kaže, da si dobro delal, da si dal nekaj športu, Ljubljani," je na novinarski konferenci poudaril Mušič.

Finale Lige Ebel leta 2008 in polfinale 2012 sta bila nepozabna
V dolgoletni karieri je bilo kar nekaj zares nepozabnih tekem. 1. marca 2012 je odločil šesto tekmo četrtfinala Lige Ebel proti Fehervarju z zadetkom tri minute pred koncem v nabito polnem Tivoliju.

"Prva sezona v Ligi Ebel je bila nepozabna. Leta 2008 smo se prebili v finale in izgubili za zeleno mizo. Leta 2012 smo v četrtfinalu izločili Fehervar na šesti tekmi, ko je branil tretji vratar Matic Boh. Trojna krona v sezoni 2018/19 je bil zelo velik uspeh. V finalu Alpske lige smo se vrnili po zaostanku z 1:3 v zmagah proti Brunicu in nato po preobratu osvojili še državni naslov proti Jeseničanom."

Trener Šivic ni poklical in tudi ni poslal sporočila
O pravi poslovilni tekmi (Tomaž Vnuk jo je imel avgusta 2009) niti ni razmišljal in je zadovoljen z načrtovano slovesnostjo. Spomladi je kazalo, da bi lahko Mušič tudi podaljšal kariero za eno sezono, saj je bil dogovorjen za nadaljnje sodelovanje, a je nato to padlo v vodo. Navijači so bili besni, saj to ni pravi način, kako se ravna v takih trenutkih z igralcem, ki je bil več kot 20 let v klubu.

"Klical me je direktor Ulčar pred rojstnim dnevom. Imela sva daljši pogovor. S trenerjem Šivicem nisva imela nobenega stika v zadnjih mesecih. Klical sem ga enkrat, ko sem izvedel, da ustni dogovor ne velja. Od takrat ni bilo nobenega klica ali sporočila. Zmenjen sem bil, da bom igral še eno sezono. Na priprave bi prišel teden dni zatem. Vse skupaj je nato padlo v vodo. Žal nisem nikoli igral v Ligi prvakov. To je bila najvišja klubska raven hokeja, ki se je igrala v Sloveniji," je razmišljala zeleno-bela ikona.

Po sezoni 2011/12 sem imel možnost za odhod v Beljak. Trener Järvenpää si je želel mojega prihoda, a finančna ponudba ni bila prava. Imel sem veliko ponudb iz Italije in Danske. V Sloveniji se je igral dober hokej in nisem hodil v tujino. Eno leto sem igral za Fehervar, kjer sem se zelo dobro počutil.

Elik je bil razred zase, blestel je tudi Hughes
V vsakem primeru mu dolgoletno igranje za zeleno-bele in tudi za reprezentanco ter kratek čas za svojo edino epizodo v tujini prav pri Fehervarju ostaja v lepem spominu. V tem času je igral s številnimi dobrimi hokejisti, nekaj jih je tudi izpostavil.

"Prvi mi pade na pamet Todd Elik. To je bil velik človek, odličen hokejist, sploh pri letih, v katerih je tukaj igral. Nihče mu ni mogel nič, plošček je vozil po celotnem igrišču. Do njegovega prihoda je Brendan Yarema dosegel en zadetek, potem pa jih je zabil več kot 20. Bil je pravi profesionalec, vedno je bil zelo dobro pripravljen. Ne smem pozabiti na Johna Hughesa, ki je izstopal v zadnjem obdobju," se je najboljših tujcev na tivolskem ledu spomnil Mušič.

Od slovenskih igralcev je navedel Beribaka, Tomaža Vnuka, Iva Jana, Dejana Kontreca, Nika Zupančiča ... "Toliko igralcev, da je, ko pogledaš nazaj, res super, s kom vse sem igral," je povedal Mušič, ki bo pogrešal predvsem velike tekme, ne pa avgustovskih treningov.

Järvenpää, Summanen in Posma so mu ostali v spominu
V dveh desetletjih se je zamenjalo tudi veliko trenerjev. Nekateri so pustili neizbrisen pečat. "Uspešno sem sodeloval s Hannujem Järvenpääjam, ki je znal prisluhniti. Videlo se je, da je igral v Ligi NHL. Veliko me je naučil, skupaj smo tudi včasih naredili taktiko. Tudi Raimo Summanen je odličen trener, čeprav je imel težave s komunikacijo. Bil je pravi strokovnjak za treninge. Vsi smo bili navdušeni nad stvarmi, ki so jih trenirali in nekaj novega sem naučil. Mike Posma je imel izjemen občutek za vodenje tekme. V vsakem trenutku se je znašel in se pravilno odzval. Zaradi njega in Elika smo takrat prišli v finale Lige Ebel," je poudaril Mušič, ki je bil pravi kapetan tudi v težkih časih, ko je bila klubska blagajna prazna. Iz reprezentance je poudaril Matjaža Kopitarja in Matjaža Seklja v mlajšem obdobju kariere.

"Če pogledaš nazaj, je teh 35 let v hokeju kar hitro minilo. Igral sem hokej, ko se nekateri soigralci v zadnji sezoni še rodili niso. To je kar malce smešno. Veliko se je spremenilo od mojih začetkov. Pred leti sta maksimalno dva igralca prišla v novi sezoni v člansko garderobo. Notri so sedeli samo izkušeni igralci. Spoštovanje je bilo veliko. Skoraj je bilo treba dvigniti roko, če si želel imeti besedo. Igralo se je na tri napade, zdaj se na štiri. Težje se je bilo dokazati. Hokej je bil številka ena med ekipnimi športi in ne vem, ali se bodo ti časi še kdaj ponovili. Dvorane so bile polne, včasih pogledam stare posnetke."

Zelo veliko se ukvarja z naložbami, trenerska služba mu (še) ne diši
"Imam že 35 let delovne dobe, če se malo pošalim. Prvič v življenju sem bil poleti popolnoma prost. Posvetil sem se družini, užival sem na morju in nisem mislil na tek in fitnes. Vse je bilo zelo sproščeno. Imam proste konce tedne in veliko sem z družino. Oba otroka sta še majhna. Že med kariero sem se ukvarjal s financami, z naložbami. Več časa bom posvetil delnicam in kriptovalutam. Mislim, da bi se lahko preživljal tudi s trgovanjem."

"Ne zanima me trenerska služba. Vsak popoldan moraš biti v Tivoliju. Živiš samsko življenje, zjutraj si prost, popoldne pa si v službi. Moja družina ima ravno obraten ritem, zato mi to ne odgovarja."

Večina se ne zaveda, kaj pomeni premagati ZDA
Slovenija se na svetovnih prvenstvih seli iz elitne divizije v divizijo I. Dve leti zapored je med elito igrala pred 15 leti.

"Vedno se selimo iz skupine A v B. Po navadi je le še en tekmec na podobni ravni in vse je odvisno od tistega enega dne. Težko je premagati velikane svetovnega hokeja. Premagali smo ZDA na olimpijskih igrah, s Kanado smo na SP-ju izgubili šele po podaljšku. Večina se ne zaveda, kaj to pomeni. Slovenija ne more biti svetovni ali olimpijski prvaki. Sedmo mesto v Sočiju je bil ogromen dosežek. Potrebovali bi več igralcev, kot so Kopitar, Muršak, Sabolič in Tičar. Tekmeci imajo 22 takih igralcev."

Ni imel velike želje, da bo oblekel rdeči dres
Derbiji med Olimpijo in Jesenicami so vedno posebno poglavje. V Tivoliju že razmišljajo o naslednji sredi, ko jih čaka finale Pokala Slovenije v Podmežakli. Mušič je odigral številne obračune z železarji, nikoli pa ni zaigral za večne tekmece.

"Bili so stiki, ampak prav velike želje nisem imel, da bi oblekel rdeči dres. Spadam še v staro generacijo. Če bi bila kakšna res izjemna ponudba, bi morda premislil. Morda je rivalstvo v zadnjih letih malo upadlo, brez derbija slovenski hokej ne more živeti. Moj najljubši je bil odigran aprila 2019 v Tivoliju, ko smo v zadnji tretjini dosegli tri zadetke in osvojili naslov državnega prvaka. Ponosen sem, da sem igral tudi v generaciji, ki je osvojila deset zaporednih naslovov. Na koncu res ni bilo lahko, a nam je uspelo."

"V klubu se zavedamo, kaj je Aleš Mušič naredil za ljubljanski in slovenski hokej. Zavedamo se, da je legenda slovenskega in ljubljanskega hokeja in smo mu hvaležni za vse, kar smo skupaj dosegli," je poudaril predsednik Miha Butara in dodal, da si nedvomno zasluži, da gre njegov dres pod strop tivolske dvorane.