Po skromnih začetkih v Kamniku in Ljubljani konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je nahitrejša moštvena športna igra skozi leta trdno zasidrala v srca Slovencev. Dežela na sončni strani Alp vsako (no, skoraj vsako) leto doživi najprej "marčno" klubsko norost z Jesenicami in Olimpijo v naslovnih vlogah, nato pa sledi še "aprilska" reprezentančna mrzlica, ki se je v zadnjih letih znala zavleči celo v maj.

Obdobje "plavih"
V časih rajnke Jugoslavije je bil hokej edini moštveni šport, kjer so Slovenci predstavljali zajeten delež "plavih", kar je mogoče tudi razlog, da je tudi reprezentanca samostojne Slovenije ohranila značilne temnomodre in bele drese. Jugoslavija, v njeni izbrani vrsti je lahko bilo tudi do 90 odstotkov hokejistov iz Slovenije, je sodila v t. i. drugi razred svetovnega hokeja. Največji uspeh so "plavi" dosegli na olimpijskih igrah leta 1968 v Grenoblu, kjer so zmagali v skupini B, a se zaradi krčenja skupine A niso mogli prebiti stopničko višje.

Leta 1974 celo osmi na svetu
Deveto mesto na svetu so "plavi" ponovili še leta 1973, leto pozneje v Ljubljani pa so v skupini B zasedli celo drugo mesto za ZDA in bili tako skupno osmi. Nato so prišla 80. leta in obdobje zastoja in tudi nazadovanja. Vodilni v športu tedanje države niso znali izkoristiti niti "domačih" olimpijskih iger v Sarajevu, kjer je na koncu Jugoslaviji kljub vsem preprekam celo uspelo premagati Italijo (5:1), za katero je igralo več kot pol Kanadčanov z italijanskimi potnimi listi. Takratno stanje ponazarja dejstvo, da je bila reprezentanca še mesec dni pred olimpijskim turnirjem brez palic.

Slovenija se predstavi
Po kolapsu stare države in rojstvu nove se je 21. marca 1992 predstavila prva prava slovenska hokejska reprezentanca, ki je z Avstrijo odigrala spodbudnih 2:2. Po opravljenih kvalifikacijah s Hrvaško (skupno 22:3) se je Slovenija leta 1993 znašla v skupini C skupaj z novimi državami z območja nekdanje Sovjetske zveze. Prvenstvo je potekalo na Bledu, Jesenicah in v Ljubljani. Slovenci so v prvem delu opravili z vsemi tekmeci, nato pa klonili proti Latviji (1:5) in Kazahstanu (3:7). Zato ker se je samo prvouvrščeni prebil v skupino B, je slovenske fante čakal še dolgoletni boj s "Sovjeti" za tisto zlata vredno prvo mesto.

Tretji razred boljši od drugega
Že naslednje leto so vse prekašali še eni novinci - Slovaki, ki so pozneje leta 2001 postali celo svetovni prvaki! Slovenija je zasedla 5. mesto in je ugnala le Madžare in Bolgare. Leta 1995 je bilo prvenstvo ravno v Bolgariji, kjer se je slovenska reprezentanca dotaknila dna. Po porazih z Estonijjo in Belorusijo je bil vprašljiv celo obstanek v skupini C. Po sofijski blamaži je turnir ponovno gostoval v Sloveniji (Bled in Jesenice), a sta bila Ukrajina in Kazahstan ponovno premočna nasprotnika.

Enajst let od preboja v drugi razred
V Talinu so slovenski fantje končno zapustili nesrečno skupino C, v finalnem delu so sicer spet izgubili z Ukrajinci (2:3), ugnali Japonce (4:1), nato pa 28. marca 1997 osvojili zlata vredno točko z Estonci (3:3) in skupina B je bila tu. Prvenstvo leta 1998 je tako hitro romalo v roke Slovencev, ki so blesteli, a kaj ko so bili njihovi krvniki spet ti nesrečni Ukrajinci (3:4). Izjemno priložnost za izenačenje je imel Tomaž Razinger v 58. minuti, Slovenija pa je imela pred tem dve minuti priložnost tudi v igri s petimi proti trem, a je ni izkoristila

263 minut za v anale
Nabrane frustracije Slovencev z Ukrajinci so izbruhnile na popolnitvenem turnirju za skupino A, kjer sta se na zadnji tekmi pomerila stara znanca, ki nista imela več možnosti za preboj. Izredno živčna tekma (2:2) se je v zadnjih 20 minutah sprevrgla v vsesplošno obračunavanje in pretepanje, ki se je končala z neverjetnimi 263 kazenskimi minutami za obe strani, kar je še danes nepresežen dosežek na članskih prvenstvih IIHF-ja.

21. april 2001 in 16:0
Po s(i)lovitem pretepu so si Slovenci dve leti nabirali moči in na Danskem (5.) in Poljskem (7.) bolj statirali. V Katovicah so zbrali celo samo dva remija in le za las prehiteli skromne Nizozemce. Po reorganizaciji svetovnih prvenstev (Elitna divizija s 16 moštvi, Divizija I. z dvema skupinama po 6 itd.) je napočil čas za zgodovino. 21. april leta 2001 in neverjetna zmaga na novo rojenih risov nad Estonijo s 16:0 sta se zapisala v slovensko športno zavest.

Velikani spoznajo rise
Leti 2002 in 2003 je slovenska izbrana vrsta preživela v hokejskem raju in se pomerila z velesilami Švedsko (2:8), Rusijo (1:8), Finsko (0:12), ZDA (2:7) in Češko (2:5). Potem ko so v prvo z odliko opravili v skupini za obstanek, v drugo preko Američanov le ni šlo. A so se risi pobrali že čez slabo leto, saj so v Gdansku odpravili vse nasprotnike po vrsti. V Avstriji so Slovenci prvič prekrižali palice še s Kanadčani (8:0), utemeljitelji hokeja, in za obstanek prizemljili severne sosede na njihovem ledu s kar 6:2.

Pogumno, a tragično
Prišlo je leto 2006 in Riga ter fantastične predstave s Finsko (3:5) in Češko (4:5), takratna gostiteljica Latvija se risom le ni dala ugnati in še v četrto je sledila skupina za obstanek. Po srčnem remiju z Dansko (3:3) je sledil polom s Kazahstanom (0:5) in nato odločilna tekma z Italijo. Po vodstvu s 3:0 je sledil juriš "azzurrov" in le 66 sekund pred koncem je na 3:3 izenačil Strazzobosco ter potisnil Slovenijo spet v Divizijo I.

Aprilska veselica v Hali Tivoli
Pet zmag in osvojitev turnirja leta 2007 v Ljubljani je bil cilj slovenske hokejske reprezentance pred začetkom svetovnega prvenstva divizije I, skupine B. Potem, ko so risi premagali Romune z 10:1, Madžare s 4:1, Britance s 4:0, Japonce s 7:1 in na koncu strli še Litovce 4:2, so se igralci lahko predali slavju. Zlata odličja in vozovnice za Kanado so bili skozi ves turnir trdno v rokah slovenskih fantov.

Negostoljubna domovina hokeja
Na prvem svetovnem prvenstvu v domovini hokeja se je Slovenija v Halifaxu pomerila s Kanado in ZDA in dvakrat izgubila s po 1:5. V obračunu z Latvijo (0:3) so risi odpovedali, resnično je bil na ravni prvenstva le izjemno razpooloženi Robert Kristan in osamljeni Anže Kopitar (3 goli na prvenstvu). V boju za obstanek so Slovence presenetljivo pričakali Slovaki, ki so gladko dobili prvo tekmo (1:5), na drugi pa so končnega zmagovalca dali šele kazenski streli (4:3).

V Litvi spodletelo na zadnji oviri
Lani je v Vilni spodletel poskus četrtega preboja med elito. Po dveh gladkih zmagah z Avstralijo (6:0) in Litvo (8:2) se je skoraj zataknilo na obračunu s Hrvaško, ki je sredi tekme vodila z 2:1, a so se nato risi le prebudili in slavili s 4:2. Tesen obračun s Japonsko (2:1) je odločil Aleš Mušič, ki je dosegel zmagoviti gol ob igralcu manj. Sledil je "finale" s Kazahstanom, ki je bil večji del tekme boljši nasprotnik; dvakrat je za Kazahe zadel Ilja Solarev. Zadetek Mitje Šivica tri minute pred koncem je poskrbel za napeto končnico, v kateri izenačenje Marcela Rodmana preprečila vratnica, tako da se je Kazahstan z izidom 2:1 uvrstil na SP v Nemčiji.

Uvrstitve Slovenije na svetovnih prvenstvih:
1993 20. mesto (4. v skupini C)
1994 25. mesto (5. v skupini C)
1995 27. mesto (7. v skupini C)
1996 23. mesto (3. v skupini C)
1997 22. mesto (2. v skupini C)
1998 18. mesto (2. v skupini B)
1999 21. mesto (5. v skupini B)
2000 23. mesto (7. v skupini B)
2001 17. mesto (zmagovalci I. divizije, skupine B)
2002 13. mesto
2003 15. mesto
2004 17. mesto (zmagovalci I. divizije, skupine B)
2005 13. mesto
2006 16. mesto
2007 17. mesto (zmagovalci I. divizije, skupine B)
2008 15.-16. mesto
2009 19. mesto
2010 17. mesto (zmagovalci I. divizije, skupine A)