Besede iz naslova za 22-letnega mladeniča niso samo sanje vsakega hokejista, temveč čisto otipljiva realnost. Desnokrilni napadalec ni samo pomemben del zmagovite slovenske reprezentance, ki si je na domačem prvenstvu priborila šesti nastop v elitni diviziji, temveč je tudi rezervist Detroita v letošnji končnici Lige NHL.

Vaša velika odlika in prednost sta drsanje in hitrost. Kako to, saj naj bi bilo ravno drsanje pomanjkljivost slovenskih hokejistov v primerjavi z najboljšimi?
Res je, pri mladih letih, ko sem bil star štiri, pet, šest let, me je oče velikokrat vzel na prosto drsanje, kjer sem uro ali uro in pol samo drsal in drsal. To je moja največja prednost, s katero se lahko izgonem nasprotniku in tekmujem na najvišji mogoči ravni. Z dobrim drsanjem dobivam večino dvobojev ob ogradi, kjer lahko prehitim večje in močnejše igralce.

Češka, kako je prišlo do te priložnosti?
Igral sem na svetovnem prvenstvu do 18 let, ki je potekalo ravno v Mariboru. To je bil dober turnir zame in tam sem se začel pogovarjati s skavti oz. menedžerji. Odločil sem se za Thommyja Cijana. Imel sem priložnost za Švedsko, a je prišla še ponudba s Češke iz Čeških Budjejovic. Ker so blizu, smo šli z družino pogledat. Mesto je izredno lepo, dvorana čudovita, klub pa urejen. Bilo mi je zelo všeč, hkrati pa je še blizu doma, tako da sem lahko dokončal srednjo šolo. Na začetku sezone je bilo kar težko, ker nisem bil dobro fizično pripravljen, vsi so bili večji in močnejši od mene. Ravno zaradi drsanja mi je šlo vse bolje, najprej nisem dobil prave priložnosti, a je trener že takoj opazil moje sposobnosti in hitro sem začel trenirati s člani. Za njih sicer nisem mogel zaigrati, ker so imeli omejitev treh tujcev, mesta pa so zasedali takratni slovaški reprezentanti.

Po odličnih dveh sezonah v Ontario Hockey League ste prišli do pogodbe z Detroitom in napredovali v AHL. Prva sezone je bila, kot ste sami dejali, zelo slaba. Kaj je šlo narobe, glede na to, da ste na pripravljalnem taboru Detroita odpadli šele kot predzadnji?
Začetek se ni posrečil, mogoče sem bil malo razočaran, ker so me pri Detroitu poslali iz NHL-a. Nisem dajal golov in trener me je hitro poslal v četrto peterko. Potem nisem več dobil nove priložnosti, nisem igral z boljšimi soigralci. Stvari so šle navzdol, nisem si več zaupal. Toda poleti sem vedel, kaj moram narediti, da bo boljše. Z delom v fitnesu sem postal močnejši. Na začetku nisem dobil priložnosti, a v nasprotju s prvo sezono sem jo potem dobil v nadaljevanju sezone, kjer sem si izbojeval mesto v prvih dveh peterkah.

Letos ste početverili točkovni izkupiček, čeprav je bil Grand Rapids veliko slabše moštvo kot lani.
Na začetku sem igral na vseh položajih in v vseh postavitvah. Gole sem tako rekoč dajal vsako tekmo. To se je v nadaljevanju sezone malce umirilo, ampak težko je vse leto igrati v tako napornem tempu. Za sabo imam res dobro sezono, upam, da bo naslednja še boljša.

Enako upajo tudi v vašem matičnem klubu Detroit, kjer so vas uvrstili med "black aces" (črne ase) oz. rezerviste za končnico Lige NHL.
Bil sem zelo vesel, da so me uvrstili na seznam za končnico. Sploh glede na to, kakšno sezono sem imel lani. Uspel mi je kar velik napredek. Upam, da bom počasi dobil priložnost, da zaigram tudi za Detroit. Letos v končnici je verjetno ne bom dobil, a nikoli se ne ve, mogoče se kdo poškoduje in bodo potrebovali tip igralca, kot sem jaz. Če ne drugega, računam, da bom drugo leto zaigral vsaj na nekaj tekmah Lige NHL, da vidim, kako se lahko kosam z igralci.

Kako obetajoči igralec, kot ste vi, posluša in spremlja novice o poškodbah, ki jih letos v Detroitu ni manjkalo? Kako spremlja ugibanja o (ne)upokojitvi kapetana Lidstroma, ki s svojo pogodbo pušča malo prostora pri "salary capu", kar pomeni več možnosti za igranje hokejistov iz podružničnega moštva?
Slabi igralci odhajajo, dobri prihajajo. Če se Lidstrom upokoji, bodo morali podpisati z branilcem podobnega kova, s čimer bo tudi plača podobna. O tem nočem veliko premišljevati, saj moram biti osredotočen na ligo, kjer igram, in dati vse od sebe. Če te vpokličejo, je to super, vendar ne smeš preveč razmišljati o tem. Seveda si želim zaigrati v NHL-u, a Detroit je res dobro moštvo, tudi do svojih igralcev, ki jih kar nekaj časa pusti zoreti v nižjih ligah, da so, potem ko pridejo v prvo moštvo, sposobni igrati v vseh situacijah.

Skrivnost Detroitovega uspeha, ki je že 19. zapored v "play-offu", je ravno to izvrstno razvijanje igralcev, ki jih izbira v poznih krogih. Vi ste bili leta 2006 182. izbor, za nameček pa v AHL-u nosite za Detroit zelo pomenljivo številko 13.
V samem Detroitu imam številko 61. Dolgo časa sem nosil številko 12, v Mariboru nekaj časa tudi št. 25. Ko sem bil v OHL-u zamenjan iz Saginawa v Belleville je bila številka 12 zasedana, tako da sem vzel 13. Pri Detroitu jo seveda nosi Pavel Dacjuk, ki mi je kot igralec zelo všeč, mogoče je celo moj največji vzornik. Ampak tudi št. 61 mi je všeč, če bom zaigral za Red Wingse jo bom z veseljem nosil.

Zakaj bi lahko že zdaj zaigrali v NHL-u in zakaj ne?
Zaradi drsanja sem zelo močan v kotih, hkrati pa sem bojevit, nepopustljiv in imam dober občutek za igro. Pomanjkljivosti? Nisem ravno visoke postave in poskušam pridobiti nekaj kilogramov, a potem se lahko upočasni moje drsanje. V zadnjem letu sem pridobil veliko moči, zato me ne bi smelo preveč skrbeti. S trdim delom med poletjem se bo to samo še izboljšalo.

Letos sem si ogledal nekaj tekem Grand Rapids Griffinov in opazil, da vas tudi siloviti naleti na telo ne vržejo zlahko s tira.
Poskušam igrati na telo, dobivati dvoboje ob ogradi. Zgodi se, da prejmem kakšen "bodiček", a se ponavadi hitro vrnem zaradi svoje tekmovalnosti. Lahko bi rekel, da kljub manjši postavi igram z velikim telesom. Nisem igralec za pretepe in "nabijanja", ampak zaradi svojega pregleda sodim v prva dva napada. Če bi bil tip igralca za 3. ali 4. napad, bi mogoče že igral v Detroitu, a tako bo treba še malo počakati.

Seveda spremljate končnico in obračun Detroita s Phoenixom, od česar je tudi odvisno nadaljevanje vaše letošnje sezono. Vaš pogled?
Zelo izenačeno, kar se vidi tudi pri izidu. Phoenix predtem dolgo ni bil konkurenčen, zdaj pa je zelo blizu vrhu. V NHL-u ni več velikih razlik med dobrimi in slabimi, vse je zelo izenačeno, vsak lahko premaga vsakega, kar ni več presenečenje. Upam, da bo Detroit zmagal s svojimi izkušnjami, nenazadnje zato, da se jim bom lahko pridružil na treningih v naslednjih krogih.

Zadnje vprašanje - Aleksander Ovečkin ali Sidney Crosby?
Ovečkin. Mislim, da bi tudi večina igralcev rekla Ovečkin. Oba sta res posebna igralca, a Ovečkin mi je bolj pri srcu. Mogoče zato, ker je Rus oz. Evropejec in ker ima zelo zanimivo osebnost, hkrati pa je tudi zunaj ledu zelo zabaven. Crosby se malo preveč joče, kot pravijo. Ves čas komplicira in se pritožuje, mogoče si vse preveč vse k srcu. Vseeno moj najljubši igralec ostaja Pavel Dacjuk, ki je miren, zbran, igra "fair play" in ima najboljše roke v NHL-u ter ga je pravi užitek gledati.

Muršak upa, da bodo Rdeča krila na 7. tekmi le strla Phoenix in mu omogočila treniranje ter potovanje z največjimi asi, kot sta Pavel Dacjuk in Henrik Zetterbeg, pri čemer bo on prežal na morebitni debi v najmočnejši ligi na svetu. Če se ne bo izšlo že v prihodnjih dneh ali tednih, pa se Pesničanu v naslednji sezoni povsem realno obeta, da kot drugi slovenski državljan zaigra v NHL-u.