Nik Zupančič bo prvič v vlogi glavnega trenerja na svetovnem prvenstvu, potem ko je bil v preteklih letih pomočnik Matjaža Kopitarja. V oddaji V sredo na Valu 202 se je s selektorjem Slovenije pogovarjal Marko Pangerc.

Francija in Nemčija bosta ostali med elito
Letos ne bo zanesljivo, da bo med elito napredovala tudi drugouvrščena reprezentanca. IIHF je odločil, da v nižjo raven tekmovanja ne more izpasti gostitelj prvenstva. Za leto 2017 sta gostitelja dva, Francija in Nemčija. Obe reprezentanci letos na SP-ju elitne skupine v Rusiji igrata v predtekmovalni skupini B. To pomeni, da bo, če bo ena izmed teh ekip zasedla zadnje mesto v skupini, kljub temu ostala med elito, s SP-ja na Poljskem pa bo namesto prvih dveh napredovala le zmagovalka.

Slovenci bodo morali v Katovicah za zanesljivo uvrstitev med elito leta 2017 zmagati, saj morda drugo mesto ne bo dovolj. Ekipa, ki bo v Spodek Areni druga, bo trepetala do sredine maja.

Ste tik pred začetkom svetovnega prvenstva na Poljskem bolj nervozni?
Zadnji dnevi pred začetkom so res najbolj nervozni za vse nas. Če neke nervoze ne bi bilo, potem bi bilo vsekakor nekaj narobe. To je pozitiven adrenalin pred začetkom. Ko bo padel prvi plošček, bo nervoza minila. Trenerski posel poteka 24 ur na dan. Premlevam vse mogoče kombinacije, spremljam tekmece. Že med sezono razmišljam o tem, kako bo vse potekalo, ko bo šlo zares.

Za igralca je lažje, saj oddelaš trening in imaš nato počitek. Morda moram dati skozi še kakšno sezono v vlogi selektorja, da bom nato lažje odklopil od vsega skupaj. Za zdaj je tega premalo. Prej sem bil pomočnik Matjaža Kopitarja, zdaj pa imam vlogo glavnega trenerja, ki je vodja in na koncu odloča. Rad sem v tej vlogi, čeprav so nekatere odločitve zelo težke.

V letošnji sezoni je res veliko poškodb. Jan Muršak, brata Rodman, Boštjan Goličič, Nik Pem in Andrej Tavželj bodo manjkali.
Ne pomnim, da bi imeli kdaj tako veliko število poškodb tik pred koncem sezone. To se pač dogaja v kontaktnem športu. Zdaj se igra za naslove prvaka in za obstanek, naboj je velik. Hitro je treba vse skupaj izključiti iz misli in se usmeriti na igralce, ki jih imam na razpolago.

V garderobi ste imeli pred leti več izkušenih igralcev. Bo vrnitev med najboljše zdaj težja?
Pred dvema letoma v Gojangu je bil položaj zelo podoben. Manjkali so nekateri vodilni igralci zaradi klubskih obveznosti, a nam je vseeno uspelo. To nikakor ne sme biti izgovor. Veliko igralcev že ima izkušnje s prvenstev divizije I.

Včasih so dejali, da potrebuješ za preboj med elito tri odlične peterke, za obstanek med najboljšimi pa štiri močne napade.
S tem se ne strinjam. V modernem hokeju ne moreš biti konkurenčen brez štirih dobrih napadov. Enostavno je ritem previsok. Če tekmec narekuje ritem s štirimi napadi, je zelo težko zdržati s tremi peterkami. Hitro se igralci utrudijo, noge ne delajo več in tekma gre v napačno smer. Moja filozofija je bila vedno igra z visokim ritmom s štirimi napadi.

Vse štiri pripravljalne tekme ste dobili. Kako ste zadovoljni s prikazanim?
Vse gre pa začrtani poti. Seveda moramo še izpiliti igro z igralcem manj in seveda tudi "power play". Tudi sodniški meti so vedno pomembni, to so malenkosti, ki odločajo. Zgodba je skoraj že povsem sestavljena in čakamo na svetovno prvenstvo.

Igralci so zelo dolgo kapljali v garderobo. Je bilo težko sestaviti vse skupaj?
Niti ne, saj so igralci, ki so prišli med zadnjimi, v polnem ritmu tekem. Imajo morda celo majhno prednost pred igralci, ki samo trenirajo. Če se bo Sabolič pridružil reprezentanci, bo zanj vse skupaj potekalo zelo počasi. Finale češke Extra lige se dogaja eno prestavo višje. V takem trenutku bi bil vsekakor dodana vrednost za nas.

Izmed mladih moči računate na Žana Jezovška, na pripravah je bil tudi Nik Simšič. Kdaj bo čas za pomladitev?
Vedno je treba osvežiti reprezentanco z mladimi močmi. Zaradi poškodb so dobili mladi več priložnosti, kar je po eni strani dobro. Zelo dobro so jo izkoristili. Mladega igralca je dobro vključiti v napad z dvema izkušenima napadalcema.

Kakšno zaledje imamo v Sloveniji?
Okostje naše reprezentance je v najboljših letih in nikakor ni prestaro. Imamo še nekaj časa, da priključimo mlajše igralce. Velika so nihanja med letniki. Upam, da se bo vseeno izluščilo iz vsakega letnika nekaj dobrih mladih igralcev.

Je odnos do reprezentantov drugačen zdaj, ko ste glavni trener?
Veliko komuniciram z igralci. Ne oddaljujem se od garderobe, vedno me zanima, kaj se dogaja v njej. Rad imam veliko povratnih informacij. Velikokrat moram poprijeti za kakšno delo, ki sicer ne spada med naloge selektorja.

Hokejsko življenje vam je veliko dalo. Imeli ste dolgo in uspešno kariero, zdaj pa nizate uspehe še v vlogi trenerja.
Nič se ne pritožujem. Velika večina odločitev se je izkazala za pravilne. Upam, da bo prihodnost še boljša. Nimam občutka, da bi veliko zamudil v življenju. Vseskozi je bilo vse povezano s hokejem. Morda sem zamudil kakšen šolski ples, a to mi res ne manjka.

Olimpijske kvalifikacije v Minsku so na sporedu od 1. do 4. septembra v Minsku. Že poleti bo treba zbrati igralce.
Te zgodbe do zdaj še ni bilo. Malo sem se pozanimal pri drugih reprezentancah. Igralci bodo šli v svoje klube. 20. avgusta se bodo začele skupne minipriprave. Odigrali bomo verjetno dve pripravljalni tekmi. Upam, da bo z nami tudi Anže Kopitar.

Je trenerski kruh v sodobnem športu še trši?
V reprezentanci ni težav v zadnjih petih letih. Trenerji prihajajo in odhajajo. Zelo pomembni so izidi, saj je šport zelo merljiv. Vedno sem rekel, da imam dve roki in dve nogi, torej lahko delam še marsikaj drugega. Trenutno mi gre v hokeju zelo dobro.

Poklicno kariero ste končali pri 42 letih. Ste si takoj želeli nadaljevati v vlogi trenerja?
Želel sem takoj nadaljevati v hokeju, a ni bilo prostora. Najprej sem bil prodajalec v športni trgovini. Zahvaliti se moram Juretu Koširju, da mi je ponudil to priložnost. To je bila super izkušnja. Nikoli mi ni bilo težko prodajati športne opreme. To mi ni bilo pod častjo. Hitro se je ponudila priložnost v hokeju, ki sem jo izkoristil. Dobil sem mesto pomočnika selektorja. Če imaš zelo dolgo igralsko kariero, zamudiš delo v mlajših selekcijah. Mislim, da sem se med kariero veliko posvečal temu delu. Tega se ne da dobiti na nobenem seminarju. Pobral sem najboljše stvari od trenerjev.

Kateri so bili vaši najboljši trenerji?
Ralph Krüger je bil res izjemen trener v Feldkirchu, Kari Savolainen pa je bil poseben pri naši zvezi. Naletel sem tudi na slabe trenerje. Od njih sem se ogromno naučil in zdaj tega ne ponavljam. To je bilo zelo dobrodošlo.

Končnica državnega prvenstva je za nami. Kakšna je realna kakovost slovenskega klubskega hokeja?
Stanje ni rožnato. Klubsko stanje ni najboljše. Med Jesenicami in Olimpijo je vseeno razlika. Na Jesenicah večina hodi v službo in v šolo. Dobivajo določeno hranarino, v zadnjih dveh letih so dobivali obljubljeni denar. Olimpija igra v višji kakovostni ligi. Ne poznam pogodb, a vsi vemo, da izplačila niso redna. Zame je vse skupaj že kar katastrofa. Fante res spoštujem, saj so dobili res malo v eni sezoni. Položaj je res neugoden. Kakovost na ledu ni na najvišji ravni. Olimpija je že nekaj časa na zadnjem mestu Lige Ebel. Čarobne paličice ni, treba bo zavihati rokave. Stanje v gospodarstvu ni rožnato, šport pa se napaja iz teh virov.

Morali bi dobiti vsaj eno novo dvorano. 40 let sem že v hokeju, pa se ni zgradila še nobena nova dvorana. Težko bo povečati število dobrih igralcev. Na en letnik dobimo od 50 do 70 igralcev. Nujno potrebujemo tudi kakšen nov hokejski center. V Celju so znova dokazali, da imajo radi hokej. Njihov razvoj bi bil dobrodošel za slovenski hokej.

Se izplača vztrajati v Ligi Ebel? Z enim ali z dvema kluboma? To je še edini stik, ki ga imamo s hokejsko Evropo.
To je kruta resnica. Mislim, da bi bilo idealno imeti dva kluba v Ligi Ebel. Oba bi se napajala iz drugih središč v Sloveniji. To bi bila idealna slika.

V prvih letih samostojne Slovenije je bil hokej moštveni šport številka ena. Ste si mislili, da bo padel tako nizko?
Takrat si tega res nisem mislil. V devetdesetih letih je bilo zanimanje za hokej res veliko. Morali bi razširiti zgodbo na Celje in Bled, kjer se je prav tako gradila ekipa. Veljaki pri Olimpiji in Jesenicah bi morali stakniti glave skupaj in podpreti te manjše klube, saj je konkurenca samo dobrodošla. Vrh bi se razširil in s tem zanimanje pri mladih. Takrat so številni menili, da se bo podrl svet, če ne bosta v finalu Olimpija in Jesenice.

Kakšen je zdaj položaj mladih hokejistov?
Vrtimo se v začaranem klubu. Sredstev ni, mladi nato nimajo motiva. Ko smo bili mi mladi, smo želeli zaigrati za člansko moštvo, o tujini nismo razmišljali. Zdaj odhajajo v tujino že pri 15 ali 16 letih. Mi izgubljamo stik z njimi. Včasih se nato vrnejo še slabši. Včasih nismo sanjali o Ligi NHL, saj smo videli Wayna Gretzkyja le na plakatu, interneta takrat še ni bilo. Zdaj vsak igralec pogleda vrhunce tekem in se že vidi v Ligi NHL. Starši morajo pojasniti, da naj ostanejo na realnih tleh. Slovenci imamo v zgodovini le enega igralca iz Lige NHL.

Časi so bili popolnoma drugačni. Veliko časa ste preživeli v Tivoliju. To je bil vaš drugi dom.
S Tomažem Vnukom sva bila več časa v dvorani Tivoli kot pa doma. Ko ni bilo treningov, smo si pa kakšno neumnost izmislili. Na dan tekme so vsi ljudje v mestu vedeli, da je na sporedu velika hokejska tekma. Jugoslovanska liga je bila zelo močna, Partizan, Medveščak in Crvena zvezda so imeli močne zasedbe. Liga je bila zanimiva.

V uvodnih treh sezonah v samostojni Sloveniji je vedno odločala sedma tekma, ki pa so jo vedno dobili Jeseničani. Kar nekaj časa ste morali počakati na naslov.
Res sem okoli deset let čakal na naslov. Bili smo večno drugi oz. poraženci. Želja ni nikoli ugasnila. Vsi smo čakali na prvi naslov, veselje je bilo nepopisno. Kljub porazom želje ni nikoli zmanjkalo.

Kako ste se znašli v Feldkirchu, kjer ste leta 1998 osvojili evropski naslov?
Igral sem na Bledu, kjer smo imeli zelo dober napad. Bil sem med najboljšimi strelci Alpske lige. Finančno stanje kluba je bilo slabo in odločil sem se, da ni več prihodnosti v hokeju. Želel sem nazaj v šolo. Že po treh dneh so me poklicali iz Feldkircha. Takrat sva bila soigralca s Tomažem Vnukom in osvojili smo evropski naslov. Ekipa je bila sestavljena iz zvezdnikov. Blestela sta Bengt-Åke Gustafsson in Thomas Rundqvist.

Kako ste se znašli v tujini? Ste imeli menedžerja?
Nikoli nisem imel agenta oz. menedžerja. Iz Feldkircha mi je na Finsko pomagal skakalni trener Vasja Bajc. Res sem mu hvaležen, da sem igral v zelo cenjeni finski ligi. Takrat smo imeli le stacionarni telefon, čakali smo lahko tudi dolgo časa, da je prišel pravi klic.

Kakšna je razlika med mladimi športniki v vaših časih in zdajšnjo mladino?
Imam dva sinova, stara deset in 12 let. Na treningih opažam, da so se vrednote zares zelo spremenile. Današnja mladina je popolnoma drugačna. Težko je nadzorovati 20 fantov, ki so stari 12 let. Velika težava je, ker doma nimajo discipline, potem pa imajo problem, ker trener postavi določena pravila. Velikokrat jih ne upoštevajo, sledijo kazni in fantje se ne znajdejo. Težava današnjega športa je, ker mladi doma dobivajo napačne informacije.

Skupina A, Katovice, Spodek Arena,
1. krog, sobota, 23. aprila, ob 13.00:
JAPONSKA - SLOVENIJA
Ob 16.30:
ITALIJA - POLJSKA
Ob 20.00:
JUŽNA KOREJA - AVSTRIJA
2. krog, nedelja, 24. aprila, ob 13.00:
SLOVENIJA - ITALIJA
Ob 16.30:
POLJSKA - JUŽNA KOREJA
Ob 20.00:
AVSTRIJA - JAPONSKA

3. krog, torek, 26. aprila, ob 13.00:
JUŽNA KOREJA - JAPONSKA
Ob 16.30:
AVSTRIJA - ITALIJA
Ob 20.00:
SLOVENIJA - POLJSKA
4. krog, sreda, 27. aprila, ob 13.00:
JAPONSKA - ITALIJA
Ob 16.30:
SLOVENIJA - JUŽNA KOREJA
Ob 20.00:
POLJSKA - AVSTRIJA

5. krog, petek, 29. aprila, ob 13.00:
ITALIJA - JUŽNA KOREJA
Ob 16.30:
AVSTRIJA - SLOVENIJA
Ob 20.00:
POLJSKA - JAPONSKA