"Doseženi rezultati so plod požrtvovalnosti in strokovnosti trenerja, zato polovica kolajne pripada Sloveniji," pravi Sara Kolak, študentka z Reke, rojena v Ludbregu, ki je po zaslugi odličnega vodstva slovenskega trenerja Andreja Hajnška priredila eno največjih senzacij v Riu: osvojila je zlato kolajno v metu kopja in dosegla nov hrvaški državni rekord - 66,18 metra.

»Seveda pripada polovica moje kolajne Sloveniji, saj je plod timskega dela. Jaz sem vrgla kopje, vendar mi je to uspelo samo zato, ker sem v vsem ubogala svojega trenerja. Jaz sem verjela njemu, on pa vame,« pripoveduje 21-letna Sara.

V Celju do konca kariere
V Celju trenira že dve leti in pol, kjer namerava ostati do konca svoje atletske kariere. Pravi, da se je prav v Celju končno našla. "V načrtu nimam nobenega drugega kluba, nobenega drugega trenerja. Jaz sem se tu našla, zadovoljna sem, več kot zadovoljna. In tu ostajam. Imamo zlato olimpijsko kolajno! Zakaj stvari spreminjati, če očitno delujejo?" je odločna Kolakova.
Celje boljše od ZDA
Sara je v nekem trenutku imela na izbiro odhod v ZDA ali v Celje. Za Celje se odločila zaradi Andreja Hajnška, ki ga ima za drugega očeta, pa tudi zaradi lokacije, saj študira na Reki. Kako se je pravljični tandem našel? »Videla sem Andreja in Ratejevo na pripravah in takrat, ko je prišel čas za nov korak v karieri, sem vedela, da hočem trenirati samo z njim. Poleg tega v Ameriki ne bi mogla živeti dalj časa.«

Nori trener in vrhunski material
Met, s katerim je »dekle iz sence« podrlo lasten in hrvaški rekord in dobilo zlato medaljo, je presenetil celo regijo, ne pa njenega trenerja, ki je od vsega začetka verjel, da je njegova varovanka sposobna doseči vrhunske rezultate: »Mi nimamo sistema, ne Hrvaška ne Slovenija. Mi smo neki individualisti. Vsi ti rezultati so rezultat dela enega norega trenerja in enega vrhunskega materiala, in to je cela zgodba«
Trnova pot do vrhunskih rezultatov
Sarina pot do vrhunskih rezultatov ni bila lahka. Z atletiko se je začela ukvarjati kot deklica, stara 12 let. Od tedaj je zamenjala celo pet trenerjev, ki iz nje niso znali izvleči tistega najboljšega. Takrat pa je spoznala Andreja. "Samo midva veva, koliko tega sva preživela. Koliko je bilo problemov po operaciji in po vsem. In samo midva veva, koliko sva se potrudila, tako da dokončno ostajam tu, v Celju," zagotavlja Sara.
Vrhunski šport – minimalen zaslužek
Začetek treninga v novem okolju, katerega jezik ni razumela, ni bil lahek. Zato je na začetku potrebovala veliko pomoči, spominja se Andrej Hajnšek, ki o Sari skrbi kot o lastnem otroku. Trener ji je uredil celo namestitev. »Prideš v drugo okolje, nimaš kolegov, prijateljev, ni ji bilo lahko na začetku. Zato sem ji pomagal. Najprej sva najela stanovanje, a je bilo predrago zanjo. Po tem sem ji predlagal, da včasih prespi pri moji mami, da je te stvari ne bi preveč obremenjevale," pripoveduje.
Treningi zdaj večinoma v slovenščini
Po zaslugi ljudi, ki jo obkrožajo, se Sara zdaj v Celju počuti odlično. Trudi se čim bolj vključiti v okolje, zato tudi od trenerja zahteva, da z njo govori v slovenščini. Andrej je zadovoljen in dodaja, da Sara odlično govori tudi angleško in nemško, trenutno pa se uči še slovenščine in španščine. »Najprej so treningi potekali v hrvaščini, toda Sara se je želela naučiti slovenščine, zato se zdaj na treningih pogovarjava večinoma po slovensko. Zdaj pravi, da lahko vse v slovenščini povem, ker vse razume,« razlaga Andrej Hajnšek, ki stavi, da bo Sara nekega dne dosegla svetovni rekord.
Fantastični dvojec, ne glede na uspehe, ki so ju vrgli pod reflektorje, vseeno ostaja skromen, prizemljen in osredotočen na delo in nove športne ter osebne zmage.