Priprave na Dirko po Franciji so se začele kmalu po krajšem premoru po dirki Valonska puščica. Skupaj s Hempijem, maserjem Josebo in soborcem Rafalom Majko smo se maja odpravili na ogled petih etap za Tour. Najprej smo šli v Pireneje, potem odpeljat zadnji kronometer na Touru in potem še v Alpe na etapi s ciljem na Col du Granon in Alpe d'Huez. Lepih pet dni, pa vendar težkih in napornih.

Livigno, Po Sloveniji in Mongenevre

Po izvidnici smo se preselili v Livigno, kjer smo imeli z ekipo trening kamp in kjer je bilo vse fokusirano na Tour. V igri za Tour je bilo poleg mene še osem kolesarjev, tako da smo z njimi trenirali in se pripravljali na dirke. Sam sem si za pripravljalno dirko izbral Dirko po Sloveniji. Takoj po njej sem šel še enkrat na višinske priprave, tokrat za šest dni v Montegenevre, skupaj s fotografom Alenom Milavcem in maserjem Rokom Bukovcem, kar se je na koncu super izšlo. Montegenvre je prijeten kraj blizu Briançona, kjer sem lahko v dveh dneh opravil kakovosten trening in ogled Col du Granona, Alpe d'Hueza in okoliških klancev.

Danska in prva težava zaradi covida

Po koncu višinskih dni v Alpah je sledil neposreden polet iz Torina v København. Letel sem že v ponedeljek pred petkovim startom Toura. Štiri dni pred začetkom največje dirke je bilo dovolj časa za mirno pripravo na sam začetek, pregledali in potestirali smo še vsa kolesa in naredili dobro vzdušje v ekipi. Vendar ta čas pred dirko ni potekal kot po maslu, saj smo izvedeli, da je bil Matteo Trentin ob prihodu v dansko prestolnico pozitiven na testiranju za covid. Takoj se je pojavila mala panika, ampak na srečo smo kmalu rešili situacijo, saj smo v ekipo za Tour priklicali Marca Hirschija, ki pa je tudi ravno prebolel covid. Novica je vseeno sprožila nekaj nervoze v ekipi pred samim startom, vendar smo ves čas upali, da je to zadnja taka zadeva, s katero se bomo ukvarjali. Slab začetek, dober konec al' kako že gre.

"Kar koli se bo zgodilo med Tourom, se bomo v Pariz pripeljali nasmejani"

Grand Départ na Danskem je potekal v veličastnem slogu in vzdušju. Navijači so bili zelo vljudni in spoštljivi do vseh kolesarjev. Doživel sem res lep sprejem na predstavitvi ekip na odru v parku Tivoli sredi danskega glavnega mesta, še posebej ob besedah, da se bomo smejali v Parizu "no matter what happens in Paris". Prav kocine so mi šle pokonci na predstavitvi ekip, morda imamo posebno mesto tudi zaradi domačina Mikkela Bjerga v ekipi.

Podoben sprejem in vzdušje sem doživel le še na predstavitvi ekip pred Dirko po Flandriji. Glede na to, da sem bil najresnejši kandidat za skupno zmago nad danskim kolesarskim junakom Jonasom Vingegardom, sem bil kljub temu deležen toplega aplavza in prijaznih vzklikov svojega imena.

Danska, hvala za vse, lepo sem se počutil pri vas, toliko danskih zastav je plapolalo ob trasah Toura, in to ne samo prve tri etape, ampak prav vse etape. Zares lepi in ganljivi prizori! Ampak v resnici sem ves Tour še posebej opazil vse slovenske zastave. Te so mi šele pognale kri v žilah in mi dale krila!

Zadnje finese pred začetkom

Sledili so še zadnji treningi za motorjem, kjer smo trenirali hitrost pred prvo etapo uvodnega kronometra. Sam sem si glede na vremensko napoved izbral, da bom šel na progo tretji od naših. Vremenska napoved pa ni bila točna: vreme naj bi bilo vedno slabše, v resnici pa je bilo ravno obratno: proti koncu kronometra je bilo vreme vedno boljše! Torej bi bilo bolje, da bi startal pri zadnjih. Ampak vsi, ki smo dirkali na generalno razvrstitev, smo razmišljali enako – glede na napoved startati čim prej.

Kronometer so zaznamovali dež in spolzke ceste, kljub temu pa je bil zelo hiter, bi rekel, da kratek in jedrnat. Zelo sem užival v njem, trasa je bila zares zanimiva. Odpeljal sem ga odlično, končal na končnem tretjem mestu in že na koncu prve etape oblekel belo majico, kar je bilo še posebej fino. Tour se je začel dobro, kaj dobro, to je odlično, sem si mislil.

Potem so sledile zelo stresne etape, z ekipo smo se malo lovili, nismo imeli Trentina, ki je vselej odličen na vetru spredaj, potem še ne čisto dobrega Hirschija, k sebi je še prihajal Bjerg, ki je zbolel za covidom na Sloveniji, v glavnem zelo stresno že v prvih dnevih Toura.

Brutalna etapa na trasi Severnega pekla

Do 5. etape na kockah smo se nekako sinhronizirali in tam odpeljali zelo dobro. Sicer smo doživeli dva ali tri padce v naši ekipi, kar pomeni, da se je res dirkalo na nož, veliko je bilo napadov, na kockah je šlo res na polno. Moram povedati, da me je ta etapa zelo presenetila. Vedel sem, da bo noro, vendar mi je bilo res v užitek voziti v vzdušju dirke Pariz–Roubaix. Priznam, da je bilo tistih enajst sektorjev več kot dovolj, ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi odpeljali še en sektor več … Na koncu sem skušal slediti Jasperju Stuyvenu, čeprav je bilo na trenutke zares težko, kajti tudi on jo je imel označeno kot tisto, na kateri bi rad dosegel dobro ciljno uvrstitev. Mogoče me je na koncu malo stalo tudi to, da sem mu sledil, ker sem bil ves čas v rdečem do cilja. Sicer sem bil s to etapo zelo zadovoljen, jaz sem jo res dobro odnesel, brez padca in zaostanka, tudi na kolesu sem se super počutil, je pa dala etapa precej obližev in polomljenih kosti v karavani. Treba je bilo iti naprej v boj, si namestiti povoje in obliže, ker smo že bili na pragu Alp.

"Tappa e maglia"

V šesti etapi je prišlo do presenečenja, v beg je uspelo priti samim dobrim kolesarjem, Wout van Aert med njimi, kar nekaj ekip je vleklo, da bi beg ujeli, vmes tudi mi z UAE-jem. Bil je zelo naporen dan s težkim finalom, kar mi je sicer ustrezalo. Noge so bile tiste prave za ciljni šprint, ekipa je naredila fantastično delo, da so me pripeljali v dober položaj pred zadnjim klancem. Lead out Rafala Majke in Brandona McNultyjaje bil perfekten, stokrat hvala jima za to, brez njiju mi ne bi uspelo priti do etapne zmage. Ta etapa mi je dala, kot rečejo Italijani "Tappa e maglia" in to tista najlepša majica na Touru: rumene barve.

Nazaj na moj super klanec po še eno etapno zmago

Naslednja etapa je vsebovala še težji zaključek, na La Super Planche des Belles Filles, na kateri sem tisti dan nosil tudi posebne kolesarske čevlje z belo pentljo, ki ponazarja vse tipe raka, in na ta dan smo simbolično odprli Fundacijo z mojim imenom, ki bo služila raziskavam na področju boja proti raku. Dan je bil čustven, veliko sem premišljeval o tej temi, boju z enim samim ciljem: premagati to zahrbtno bolezen.

Na dirki je bil spet močan beg, uspelo nam je nadzorovati etapo, in dal sem na koncu vse od sebe, da mi je tistih zadnjih sto metrov uspelo na strmi ciljni špici prehiteti Jonasa za nekaj centimetrov. V mislih sem imel Urškino mamo Darjo, svojo Urško in vse druge, ki so mi pomagali pri uresničitvi te Fundacije. Prav zaradi njih sem dobil dodatno moč, da sem lahko na koncu slavil drugo etapno zmago. Bil sem presrečen, za nagrado sem lahko objel tudi Urško, ki je nisem videl že toliko časa. Vse mi je šlo, kot sem si zamislil, sem si spet rekel konec dneva …

Peklenska vročina in veliko ledu

Osma etapa je tekla normalno, vse je bilo kontrolirano, vedno bolj je postajalo vroče. Počasi smo se začeli navajati na mrzle bidone, obilico ledu in sladolede med etapo. Moram reči, da mi vročina ne ustrevza najbolje, in tudi napoved ni bila prijazna z nami, kajti nič ni kazalo, da se bo ohladilo. Bili smo že na pragu Alp, ko vročina ni popustila niti za minuto.

Prihod v Alpe in usodna 11. etapa

Napočila je 11. etapa, lahko rečem moja usodna etapa, od Albertvilla do Col du Granona, bili smo v osrčju Alp, in termometer je kazal med 30 in 35 stopinjami Celzija. Začeli smo dobro, tudi počutil sem se ok, potem pa mi je zmanjkalo energije, premalo pijače, tisto etapo sem si sicer želel veliko vode, pozabil sem piti tisto pijačo s hidrati, a na Galibier je bilo še vse v redu.

Taktika celotne ekipe Jumbo Visma z Jonasom in Primožem Rogličem na čelu je bila zares odlična. Prav vsi so bili 100-odstotni, zares dobro so me strli s svojimi napadi, še posebej na tistem ravnem delu med Telegraphom in Galibierjem, potem sem še sam poskušal z napadi, ker sva ostala samo še jaz in Jonas na vrhu Galibierja. Jonas je imel interes čakati na svoje pomočnike v vodilni skupini, Van Aert pa je čakal na Primoža. Mogoče sem bil malo živčen, kako in kaj se bo zgodilo na Granonu. Ko smo začeli zadnji klanec, sem takoj začutil, da danes ni tako dober dan.

Ugibanje po 11. etapi

Danes lahko samo ugibam: če bi takrat naročil Rafalu, da začne klanec bolj počasi, bi preživel do cilja z manj zaostanka. Ko zdaj gledam nazaj, mislim, da ta dan po Galibierju ni bilo več vrnitve za dobre noge. Očitno sem vso super moč pustil na tistih klancih. Me je kar stalo zadnje štiri kilometre, če pogledam svoje podatke. Si mislim, pa saj grem lahko ves dan tako hitrost, kasiral sem 3 minute do Jonasa, ki je znova pokazal, kako dobro je šel in v kakšni formi je bil. Takrat sem vedel, da bo ta Tour še težak, da sicer še ni konec in da se bo treba vsak dan boriti vse do zadnje etape.

... se nadaljuje ...