Fabio Wibmer je na družbenih omrežjih eden najbolj priljubljenih kolesarjev, ki s svojimi triki navdušuje številne generacije. Njegovi posnetki divjih spustov in mestnih vragolij imajo skupaj več kot milijardo in pol ogledov. 29-letni Avstrijec je kariero najprej začel kot gorski kolesar, med drugim je postal državni prvak v spustu, dolga leta je tekmoval tudi v motokrosu, danes pa velja kot eden najbolj priljubljenih avtorjev viralnih kolesarskih posnetkov. Hinterglemm v neposredni bližini Saalbacha je v drugem tednu julija gostil kolesarski festival GlemmRide, kjer se je popularni Wibmer razgovoril za naš portal.

Smo sredi preštevilnih gora in hribov. Avstrija je poznana predvsem po odličnih smučarjih, če malce pretiravam, otroci v vaši državi prej smučajo, kot shodijo. Kdaj ste vi začeli smučati?
Odraščal sem v majhni vasici, ki je od Saalbacha oddaljena poldrugo uro vožnje. To je res del našega življenja, vsak otrok se hitro nauči smučanja. Sam sem vsako poletje precej bolj čutil strast do kolesarjenja. Seveda pa priznam, da hribovita okolica kar vabi k alpskemu smučanju, ki je lep šport, tudi meni je všeč. No, ne več toliko kot včasih, saj sem si večkrat poškodoval gležnje. Seveda pa je jasno, da moje srce bije za kolesarstvo (smeh).

V kolesarstvu ste bili dolgo tudi aktivni športnik, ne nazadnje ste bili državni prvak v spustu. Kaj je poleg poguma najpomembnejša lastnost za uspeh v tej disciplini?
To je težko vprašanje. Pogum je pomemben, a morda je še pomembneje, da se nikoli ne predaš in preprosto vztrajaš. V vsakem športu najbrž velja enako: so obdobja, ko ti gre vse po maslu, potem pa imaš obdobja, ko ti gre vse narobe. V spustu se to še najbolj pozna pri padcih, nič ti ne gre in se počutiš popolnoma na psu. A ko ti ne gre, moraš to vzeti kot spodbudo in motivacijo, da se vrneš in postaneš najboljši, ne glede na to, s čim se ukvarjaš. Če se trudiš postati najboljši, potem je to najpomembneje.

Pri snemanju enega videa ste se poškodovali, bili ste zelo jezni, ker ste potrebovali veliko časa za rehabilitacijo in vrnitev. To poudarjam, ker nekateri vaše dejavnosti razumejo predvsem kot zabavo, kar je deloma sicer res. Res pa je tudi, da morate biti tudi v odlični formi. Kako sami svoje dejavnosti razumete med poljema zabave in športa?
Zame sta oba vidika zelo pomembna. Na eni strani gre za produkcijo filmov, kjer gre veliko fokusa na snemanje, pod katerim kotom posneti posamezen trik, da uporabljaš pravi film, imaš dobre snemalce in celotno ekipo ter seveda, da sestaviš dobro zgodbo. Na drugi strani pa imamo seveda športni vidik, kjer glavno vlogo igra kolo. Za to gotovo potrebujem veliko treninga in priprav. Stvari, ki jih sam izvajam, niso ravno klasične in jih običajno ne vidite na tekmovanjih. Na spustu je recimo pomembno le, kdo najhitreje odpelje progo. Jaz pa iščem drugačne izzive, recimo kakšne 'naravne' ovire na ulici ali pozimi na snegu, in se vprašam, 'ali bi bilo tole oviro mogoče premagati na kolesu.' To je moja filozofija, saj svet bolj vidim kot igrišče, zato je res pomembno, da sem vedno v dobri formi. Ko pa hkrati uporabljaš več disciplin, postane malce težavnejše. Nemalokrat se zgodi, da en dan snemam hitri spust, kjer je pomembna hitrost, naslednji dan pa snemam trik, kjer je pomembna tehnična izvedba. To so popolnoma različne stvari, zato tudi potrebujem različne treninge.

Poškodb sem imel kar nekaj. Bilo je obdobje približno leta in pol, ko je bilo glede tega res slabo. Enkrat sem se poškodoval pri vožnji z motorjem za motokros, kar dolgo sem se namreč resno ukvarjal tudi z motokrosom, a sem ga pustil in se posvetil le kolesarstvu. Po kar nekaj časa pa sem se vrnil k motokrosu in se poškodoval.

V pripravah na Igre X, kajne?
Tako je. Takrat sem bil res slabe volje, ker je bila napaka popolnoma moja, pravzaprav lahko rečem, da je bila neumna napaka. Okrevanje je trajalo res dolgo, nekaj časa sem se bal, da bo celo konec moje kariere, zdravniki so mi namreč tako svetovali, ker je bila moja noga res tako zelo poškodovana. A nekako sem se le vrnil, trajalo je sicer kar dolgo, a na koncu mi je le uspelo. Potem sem spet padel, utrpel sem popolnoma enako poškodbo in spet sem okreval sedem ali osem mesecev. Vse skupaj mi je torej res vzelo leto in pol. Res je bilo težko, ker sem potreboval precej časa, da sem spet pridobil samozavest. Po dveh zaporednih poškodbah si najprej negotov, ker si res ne želiš še tretje poškodbe. Bolj si previden, manj si upaš, kar pa ni dobro za moj posel (smeh). No, s časom se mi je vrnila samozavest in počasi sem se vrnil še v boljši formi.

Prej ste omenjali, da so zgodbe za vaše videe zelo pomembne. Kako in koliko časa ustvarjate te zgodbe oziroma scenarije?
Odvisno (smeh). Običajno se v moji glavi najprej rodi ideja in se tam medi lahko tudi več mesecev.

Ali pa let, kot velja za vašo vragolijo v Kitzbühelu.
Res je, idejo za Kitzbühel sem gradil približno tri leta, v neki obliki pa je bila v moji glavi najbrž vse od otroštva, Kitzbühel je namreč največji avstrijski športni praznik. Za kak drug nekoliko manj zahteven video pa bi rekel, da je gotovo potrebnih več mesecev.

Vas je kljub dolgim pripravam vseeno kaj presenetilo na tej legendarni progi?
Zagotovo. Pred snemanjem namreč nikoli nisem bil na Streifu s kolesom. Tam so bila pravila zelo stroga, snemali smo namreč nekaj dni pred tekmami za svetovni pokal, ko so zelo natančno pazili na progo. Ker so jo želeli ohraniti za tekmovanje, na progo niso spustili prav veliko ljudi. Skušal sem se čim bolj pripraviti s prilagoditvijo kolesa na sneg, a ko končno prideš na progo, je bilo vseeno noro. Vse je bilo tiho, malce strašljivo. Stojiš na vrhu Mišnice, kjer je res noro strmo. Nimaš nobenega izhoda, ne veš, koliko oprijema boš imel, kako se bo kolo odzvalo ob pristanku. Gume pač nisem mogel prej testirati na popolnoma enakem snegu. Majhne spremembe v snegu se namreč izrazito poznajo pri reakcijah gume. Res je bilo težko oceniti sneg. Več časa sem nato preživel na snegu, bolj sem se navadil in na koncu se je izšlo prav dobro. Mesece vnaprej sem si predstavljal skoke, a ko je do tega prišlo, se vseeno malo prestrašiš. To je posebej veljalo za Mišnico, ker nikoli nisem skočil tako norega skoka.

Imate zdaj v glavi kakšno veliko idejo oziroma željo?
Ja, res je. O tem sicer veliko še ne morem povedati. Našel sem zemljišče, kjer želim zgraditi neke vrste 'igrišče', ki ga želim zasnovati po svoji domišljiji. Tako kot bi si najbrž otrok na svoje sanjsko igrišče postavil stvari, ki si jih najbolj želi, si bom zdaj to skušal narediti sam.

Je to zemljišče v Avstriji?
Ne, ni. Je na jugu, v Italiji, več pa ne bom povedal (smeh).

Vaš najbolj gledan video nosi naslov Wibmerjev zakon. Ali ste kdaj med snemanjem prekršili kakšen zakon? Spomnil sem se na vaš obisk Čila, ko se je eden od članov vaše ekipe z lastnico neke hiše pogovarjal, ali bi lahko zapeljali po steni njene hiše. Tega večkrat ni dovolila, pa ste se potem zapeljali kar med 'pogajanjem'.
Haha, tega se dobro spomnim. Res bi rad in se v resnici tudi trudim, da bi vedno dobili vsa dovoljenja za prav vsa snemanja, a to žal vedno ni mogoče. Včasih najdeš neko lokacijo, kjer si neizmerno želiš narediti neki trik. Svojo kariero sem začel praktično brez denarja, zato je bilo nemogoče dobiti dovoljenja, vseeno pa sem si želel narediti dober video. Naš pristop je tako bil, da posnamemo material, če pa se bo kdo pritoževal, bomo takrat reševali ta problem. Danes je vse precej lažje in tudi v resnici dobimo veliko večino dovoljenj. Kar pa se tiče Čila, res ne želim jeziti ljudi, vse res spoštujem, v tistem trenutku pa se mi je zazdelo, da je bila tista stena tako fantastična, da jo je bilo treba prepeljati (smeh).

Vaši posnetki so tudi poučni, ker pogosto vključite tudi neuspešne skoke in trike. To marsikateremu otroku pove, da je nemogoče neki trik osvojiti v prvem poskusu, ampak je za to potreben trening, trening in trening.
Tako je, to je bistvo. Nekaj si zamisliš, poskusiš, ti ne uspe in spet poskusiš, dokler v nekem poskusu to vendarle osvojiš. In prav to želim pokazati otrokom, za uspeh ni dovolj sreča, ampak delo. Če si nekaj res želiš, moraš v to investirati veliko časa. Včasih tudi trening ni prav zabaven, a ga je vseeno treba opraviti, kar se na koncu gotovo pozna. Vse moje delo temelji prav na tem.

Nekoč ste rekli, da zabavno postane šele, ko neki trik izvedete 300-krat. Koliko ste potrebovali največ poskusov, da ste usvojili neki trik?
Uf, mislim, da je bilo kar nekaj trikov, ko sem potreboval 600 do 800 ponovitev, da so mi uspeli. Kar nekaj teh primerov je bilo, ko smo snemali trike v moji pisarni. Ko delam tehnične stvari na ulici, je tudi potrebnih nekaj sto ponovitev. Takrat res postane razburljivo, ker se res bližaš svoji skrajni meji. Res moraš dati vse od sebe, da ti uspe.

Živite v Monaku, kjer prebiva tudi veliko cestnih kolesarjev. Ali kdaj kakšnega srečate?
Cestne kolesarje? Moram priznati, da mi cestno kolesarstvo res ni blizu (smeh).

Torej ne spremljate Dirke po Franciji?
Ne (smeh). Rad imam kolesarstvo, rad imam motošport, iz tega športa poznam precej več ljudi.

Ob podpisovanju in slikanju z vašimi sledilci je bilo jasno, kako ste popularni. Je to kdaj moteče? Vaš rojak Marcel Hirscher je večkrat dejal, da mora zamuditi v kino in prej oditi, sicer ga ljudje ves čas ustavljajo.
V Avstriji in Nemčiji me zaradi mojih videov kar precej poznajo. V Monaku je vse bolj preprosto, ker tam živi ogromno športnikov, zato se počutiš zelo običajno, kar mi zelo ustreza. Tam živi veliko ljudi, ki so precej bolj slavni in znani, pa imajo precej običajno življenje. Poznam tudi drugačen vidik, ko greš v restavracijo in pri večerji vsi strmijo vate. Nekajkrat že potrpiš, ampak če se to dogaja ves čas, je to precej bolj čudno. Pred leti sem živel v Innsbrucku, ko je bilo res naporno, vsak dan so se pred našo hišo zadrževali številni ljudje in gledali v hišo. Ne glede na to, ali sem šel v trgovino ali v kino, me je ves čas nekdo gledal. Preprosto pogrešaš normalno življenje.

Še nekaj športnih utrinkov iz Saalbacha in Hinterglemma