Po prestopu med poklicne kolesarje smo po naslovu svetovnega prvaka v vožnji na čas med mlajšimi člani pred devetimi leti v Veroni pričakovali njegov meteorski vzpon med najboljše. Kar nekako nerazumljivo nam je bilo, da ga njegov mednarodni kolesarski oče Johan Bruyneel ni in ni povabil v svoje zmagovalne ekipe na francoski pentlji, ki jo je v vlogi športnega direktorja osvojil kar devetkrat. Ko so se odprla vrata Toura, pa se zdi, da je za našega šampiona na francoskih cestah vse zakleto. Padci si sledijo dobesedno iz leta v leto. Jani je zaradi padca Tour že moral zapustiti, in to v prvem tednu. Lani je bil blizu preboju med najboljšo peterico, padec tik pred koncem dirke pa ga je pahnil na 9. mesto. S tem je sicer izenačil najboljšo slovensko uvrstitev na Touru, ki jo ima tudi Tadej Valjavec.

V letošnji sezoni Belokranjcu ni šlo prav nič. Prav zato se je že po Dirki po Švici odločil, da bo vse sile usmeril v Tour, ki ga sprva sploh ni bilo v njegovem letošnjem tekmovalnem koledarju. Na koncu je le dobil vlogo kapetana v senci, saj glavno vlogo pri Astani igra Danec Jakob Fuglsang. Zanimivo pa je, da sta oba tudi že zmagovalca Dirke po Sloveniji. Kazahstancem letos vse od začetka na Korziki ni prav nič šlo po željah. Po odstopu Andreja Kašečkina zaradi trebušnih težav je včeraj s kolesa sestopil še Šved Frederik Kesiakoff.

Brajkovič je pred odhodom na jubilejno izvedbo boja za rumeno majico Toura omenil, da bo pomembna prav vsaka etapa. Še posebno se je bal prvega tedna, ko je nervoze največ. Tudi gneči se je težko izogniti. V sredo v Marseillu se je v sprintu vsega ognil z vožnjo na koncu karavane, včeraj se na sicer široki cesti ni mogel ogniti otočku na cesti. Na videz znova napaka, ki naj se kolesarju njegovega kova ne bi zgodila. Ampak iz domačega naslonjača se marsikaj vidi drugače kot neposredno na tekmovališču.