Francozi vsako leto upajo, da se bo kmalu pojavil nov veliki talent, ki bi mu uspelo slaviti na Touru. Legendarni Bernard Hinault je slavil nazadnje leta 1985 in Francozi že 23 let zaman čakajo na novo zmago. Virenque, ki je bil leta 1997 drugi, jih je vedno navduševal. Sedemkrat je postal najboljši gorski kolesar, kar je absolutni rekord. Bil je tudi eden glavnih akterjev v enem izmed največjih škandalov v zgodovini kolesarstva. Leta 1998 je bil vpleten v afero Festina, ki je pustila črno piko na sicer sijajni karieri.

Zanimalo ga je samo kolesarstvo, šola niti malo
Richard se je rodil v Casablanci v Maroku, družina pa se je preselila na Azurno obalo, ko je bil star 10 let. Leta 1980 je začel kolesariti v bližnjem kolesarskem klubu, kjer je nastopal tudi njegov starejši brat Lionel. Trenerji so hitro opazili neverjetno talentiranega kolesarja, ki je kar pokal od energije. Vedno je bil znan kot zelo svojeglav in trmast, zato je pustil šolo pri 17 letih, saj ga je zanimala samo kolesarska kariera. Prvo profesionalno pogodbo je podpisal z moštvom RMO leta 1991. Že naslednjo sezono se je prvič preizkusil na Touru in zablestel v polnem sijaju. En dan je nosil celo prestižno rumeno majico, izpolnile so se mu sanje vsakega kolesarja. V Parizu je bil drugi v točkovanju za najboljšega gorskega kolesarja, premagal ga je samo Claudio Chiapucci, ki je bil glavni konkurent Miguela Induraina za skupno zmago. Francozi so že videli novega naslednika Laurenta Fignona in Hinaulta.

Prestop v Festino je bil velik korak naprej
Tudi športni direktor Festine Bruno Roussel je opazil neverjetno bojevitost in ogromen potencial v vožnji v klanec. Leta 1993 je Richard prestopil v ekipo Festine in že leto pozneje poplačal zaupanje tega francoskega moštva. V 12. etapi Toura leta 1994 od Lourdes Hautacama do Luz Ardidena v Pirenejih je slavil svojo prvo etapno zmago na največji kolesarski dirki. Prvič v karieri je oblekel tudi belo majico z rdečimi pikami, ki jo dobi najboljši kolesar v točkovanju gorskih ciljev. V skupnem seštevku je končal na 5. mestu in napovedal kandidaturo za najvišja mesta v prihodnjih letih. Na svetovnem prvenstvu leta 1994 v Agrigentu v Italiji je prikolesaril do bronaste medalje, zmagal je njegov rojak Luc Leblanc.

Dvakrat tudi na zmagovalnem odru Toura
Ob zadnjem zmagoslavju Induraina leta 1995 so mnogi dejali, da bi lahko Richard nasledil velikega Baska. Strokovnjaki so bili mnenja, da se Virenque preveč osredotoča na zbiranje točk na gorskih ciljih, v skupnem seštevku pa se ne uvršča med najboljše. Etapno zmago v Cauteretsu je dosegel, potem ko je že precej zaostal za najboljšimi v skupni razvrstitvi. Pikčasta majica je postala njegov simbol, brez težav jo je osvajal leto za letom, v Parizu je imel ogromno prednost pred drugimi. Leta 1996 je prvič stopil tudi na zmagovalni oder v Parizu. Bil je tretji, za zmagovalcem Bjarnejem Riisom in Janom Ullrichom, ki sta bila sotekmovalca v ekipi Telekom.

Ullrich je bil v kronometru premočan
Festina je vsa leta gradila močno moštvo. Richard je bil kapetan, pomočniki so bili Laurent Dufaux, Didier Rous, Laurent Brochard, Pascal Herve in Christophe Moreau. Ta imena zdaj v kolesarstvu zelo veliko pomenijo in že leta 1997 se je napovedoval hud boj med Festino in Telekomom za prevlado na Touru. Že v Pirenejih se je videlo, da je Ullrich v izjemni formi in Virenque se je moral zadovoljiti z bojem za drugo mesto. Predvsem v kronometru je čudežni deček iz Merdingena povsem deklasiral Virenqua, ki je zaostal več kot tri minute. Dva dni pozneje je v kraljevski alpski etapi Richard poskušal nemogoče. Ekipa Festine je narekovala peklenski ritem prek prelazov Glandon in Madeleine, nato je pobegnil skupaj z moštvenim kolegom Dufauxem. Ullrich je bil v velikih težavah, a ga je rešil Riis in se mu tako oddolžil za pomoč leto prej. V Parizu je imel Nemec kar 9 minut prednosti pred Richardom, tretji je bil Marco Pantani. Nov boj teh treh kolesarjev se je napovedoval tudi v naslednjem letu.

Glavni akter afere Festina
Festina je postala največje moštvo na svetu, iz ekipe ONCE so pripeljali Alexa Zülleja, v enem najbolj odmevnih transferjev v kolesarstvu v prejšnjem desetletju. Švicarski as je zmagal na Vuelti v letih 1996 in 1997, s skupnimi močmi naj bi strli odpor Ullricha in Pantanija, ki je prišel na Tour poln optimizma po veličastni zmagi na Giru. Tour leta 1998 se je začel s prologom v Dublinu 11. julija, vendar je začetek dirke zasenčila velika afera. Tri dni pred začetkom dirke so pri maserju ekipe Festina, 53-letnemu Belgijcu Willyu Voetu, našli ogromne količine nedovoljenih poživil. Na francosko-belgijski meji v bližini Lilla so pregledali njegov avto in ga takoj aretirali, takoj so tudi sprožili preiskavo v hotelu Festine.

Najprej je priznal direktor Roussel
Na novinarski konferenci je športni direktor Bruno Roussel najprej zanikal vpletenost kolesarjev v dopinški škandal. Direktor dirke Jean-Marie Leblanc je počakal na vse izide preiskav. Voet je v zaporu priznal, da mu je bilo naročeno, da pripelje vse substance na dirko. Po četrti etapi so aretirali tudi Roussela in zdravnika Ryckaerta. Na zaslišanju je Roussel priznal, da so imeli v Festini natančno organiziran doping. Pred startom prvega kronometra se je vodstvo dirke odločilo, da izključi celotno ekipo Festine iz Toura, kar se prej ni zgodilo v 95 letih. Virenque, ki je toliko pričakoval od Toura, bil eden glavnih favoritov v sanjskem moštvu, je moral spakirati kovčke. Ob koncu leta 1998 so se zgodile velike spremembe v Festini in vsi kolesarji, ki so bili še nekaj dni nazaj junaki, so postali glavni grešni kozli. Večina je priznala jemanje nedovoljenih poživil, kapetan Virenque pa je bil neomajen, zanikal je vsako jemanje poživil, dokazati mu niso mogli ničesar, saj so bile vse meritve v mejah normale.

Maser Voet ga je močno omadeževal
Voet je maja 1999 pred sodiščem izjavil: ''Baraba, zdaj bi bil mrtev, če bi ti vbrizgal vse, kar si hotel!'' Virenque je dobro prenašal vse obtožbe in odgovoril z etapno zmago na Giru v dresu ekipe Polti. Na Touru je še petič osvojil pikčasto majico in končal na osmem mestu v skupnem seštevku. Konec leta je izdal knjigo z naslovom ''Ma verite'' ali Moja resnica, v kateri opisuje svojo nedolžnost v aferi Festina. Voet je izdal svojo različico z naslovom Dopingiran, na naslovni strani je bil Virenque. V knjigi pojasnjuje sistematski proces dopinga v moštvu Festina. Dopingirali so se vsi, razen treh, še zelo mladih kolesarjev. Med vsemi je prednjačil Virenque, ki bi si vbrizgal vse mogoče. Važno mu je bilo samo, da je zmagoval. Direktor Roussel je priznal, da je v štirih nakupovalnih izletih kupil za 130.000 nemških mark nedovoljenih raznovrstnih poživil. Denar so vzeli od premij kolesarjev in skrbno vodili evidence za vsakega posebej. Virenque je porabil najdražje pripravke in za EPO plačeval veliko denarja. Doktor Ryckaert je dejal, da imajo kolesarji svoj aparat za nadzor eritroproetina v krvi, UCI-testi so navadna farsa. Roussel je dodal, da že veliko let vsa moštva tako delujejo, le da o tem nihče ne govori.

Virenque: Bil sem kot ovca
Oktobra 2000 je Richard na sodišču znova zatrjeval, da je nedolžen, čeprav so vsi dokazi in izjave izgledale zelo obremenilne. Najhujša obtožba je vsekakor, da naj bi nagovarjal moštvene kolege k jemanju nedovoljenih poživil. Svetovni prvak iz leta 1994 in sotekmovalec v Festini leta 1994 Luc Leblanc naj bi pričal proti njemu. V povsem izgubljenem položaju je Richard priznal krivdo v solzah: ''Bil sem kot ovca, ki se ne more ločiti od črede. Počel sem to, kar počnejo vsi, drugače bi bil med zadnjimi.'' Sodnik Daniel Delegove je dodal, da je Richard končno uvidel, da je v neizhodnem položaju in s priznanjem vsaj malce opral svojo čast.

Dopingiran je bil do vratu!
Z maserejem Voetom sta zakopala bojno sekiro. Na površje so prišle nove resnice. Voet je objavil koledar iz Toura 1997, kjer nazorno piše o vseh substancah, ki so jih jemali kolesarji. Richard je prišel do drugega mesta, dopingiran do vratu s hormoni in EPO-jem. Roussel je povedal, da ni imel več nobenega vpliva na moštvo.

Nepozabna zmaga na Mont Ventouxu
Po odsluženi kazni se je vrnil na Touru leta 2002 in zablestel v 14. etapi, ko je slavil v svojem slogu. Etapa s ciljem na velikanu Provanse Mont Ventouxu je bila ena najbolj nepozabnih v zadnjih letih. Virenque je bil v ubežniški skupini, ki si je na ravnini nabrala več kot osem minut prednosti pred drugimi kolesarji. Na koncu etape v peklenski vročini jih je čakal nedvomno najtežji cilnji vzpon na Touru, dolg kar 21 km. Richard se je otresel vseh zasledovalcev, s fanatično podporo domačega občinstva je iztisnil iz sebe zadnji atom moči in zmagal.

Sedma pikčasta majica je bila pika na i
Zadnji dve sezoni kariere je nastopal za ekipo Quick Step in v 7. etapi leta 2003 od Lyona do Morzina uresničil velika pričakovanja. V prvi alpski etapi je z veliko pomočjo moštvenega Paola Bettinija prišel do sanjske zmage, prevzel pa je tudi skupno vodstvo, ki ga je zadržal le en dan. Leta 2004 je osvojil še rekordno sedmo pikčasto majico, ki jo podeljujejo že od leta 1934, in se uvrstil med največje kolesarje v več kot stoletni zgodovini največje kolesarske dirke na svetu. Na Touru lahko kolesarji le sanjajo, da bi dosegli njegovo priljubljenost. Izmed vseh pisem, ki so prispela na dirko, jih je bil skoraj petina namenjenih Richardu. Armstrong in Ullrich sta jih prejela pol manj.

Zdaj v vlogi strokovnega komentatorja
24. septembra 2004 je sklenil športno pot. Na francoski televiziji se še vedno pojavlja v številnih oddajah. Od leta je strokovni komentator na francoskem Eurosportu skupaj z nekdanjima kolesarjema Jackyjem Durandom in Jeanom Francoisom Bernardom. 26. avgusta 2006 se je udeležil dirke v gorskem kolesarstvu, po padcu je prostal v bolnišnici v Grenoblu. Odnesel jo je z zlomljenim nosom in 32 šivi. Letos preživlja težke časa, saj sta se januarja z ženo Stephanie, ki mu je med kariero vseskozi stala ob strani, odločila za ločitev. Na Touru ga še vedno častijo, letos največ stavijo na Sylvaina Chavanela, vsi pa se zavedajo, da bo minilo še precej časa do nove francoske skupne zmage.

Aleš Golob