Kolesarski spomeniki so Milano–Sanremo, Dirka po Flandriji, Pariz–Roubaix, Liège–Bastogne–Liège in Lombardija. Do preloma tisočletja so jih imenovali klasike, dirke, ki imajo danes status klasike, kot je Omloop Nieuwsblad ali Valonska puščica, pa polklasike.

V zadnjega četrt stoletja se je začel v kolesarskem svetu vse pogosteje pojavljati izraz "monument", ki se uporablja za opis zgoraj navedene peterice dirk kot največje, najboljše in najpomembnejše klasike. Sodobna uporaba je bila navdihnjena s sklicevanjem na pisanje dveh starih in uglednih francoskih novinarjev.

Roubaix navdihnil poimenovanje

Prvi je bil leta 1949 Albert Baker d'Isy, ki je v časopisu Ce soir v uvodnem hvalospevu dirko Pariz–Roubaix naslovil kot kolesarski spomenik oziroma Paris–Roubaix "monument" du cyclisme, pri tem je za sam spomenik (monument) izbral narekovaje. Zanimivo, da se je takrat zgodilo nekaj unikatnega: zaradi kaosa in zapleta na cilju na velodromu so razglasili dva zmagovalca. Skupaj sta slavila zmago Serse Coppi in André Mahé.

Leto zatem je sam glavni urednik časopisa L'Equipe in dolgoletni direktor Dirke po Franciji Jacques Goddet ob briljantni zmagi Fausta Coppija v Roubaixu uporabil isto besedno zvezo. "Pariz–Roubaix, spomenik mednarodnega kolesarstva, je kolesarje navdušil tako s svojo legendo kot s svojimi hudičevimi težavami. Na videz pozabljeni za hvalospev tlakovcev ga je najbolj neverjetni zdrobil.“

Toda, ali bi lahko Baker d'Isy opisal dogajanje na dirki leta 1949 kot kolesarski spomenik? In Goddet Coppijevo zmago kot spomenik mednarodnega kolesarstva? Kakor koli, to ni pomembno, saj se je izraz "spomenik" uveljavil v kolesarskem slovarju. Sklicujoč se na dve veliki imeni francoskega kolesarskega novinarstva, so mediji oživeli, navijači pa ga prevzeli za svojega ter skupaj odločili, da se je pet velikih enodnevnih dirk iz klasik preobrazilo v spomenike.

Zdaj uradno peterica z največ točkami

Kot smo pisali pred štirimi leti, so kolesarski spomeniki res templji in temelji ter navdih tega športa, ki je ob vsem trpljenju in mučenju telesa ter duše z veliko žlico jemal iz umetnosti.

Sorodna novica Spomeniki = templji, temelji in navdih kolesarstva

Trije, Capi, Cipressa in Poggio, zaznamujejo dirko proti Sanremu. Tlakovani vzponi in kratki ter strmi zidovi, kot je Oude Kwaremont, so zaščitni znak Flandrije. Pekel severa v Roubaixu, ki se začne z Arenberškim gozdom, je zadnja čista kolesarska norost v duhu pionirjev na dveh kolesih s konca 19. stoletja. Vzponi v Ardenih južno od Liègea in nazaj zaznamujejo konec spomladanskih enodnevnih dirk. Gore in jezera v Lombardiji pod budnim očesom kolesarske zavetnice Madonne del Ghisallo oznanijo slovo od celotne sezone.

Izbrana peterica je od leta 2023 tudi v očeh Mednarodne kolesarske zveze (UCI) v svojem uradnem razredu. Kolesarski spomeniki namreč prinašajo z naskokom največ UCI-točk (800 za zmagovalca) med enodnevnimi dirkami v svetovni seriji (koledar sezone 2025).

Nekoč različna osmerica, a z istim jedrom

Kolo je zares zaživelo kot prevozno sredstvo, ko je John Boyd Dunlop leta 1888 iznašel in patentiral zanesljivo napihljivo gumo, s čimer je nožno gnani dvokolesnik postal praktično prevozno sredstvo, ki je v nekaj letih osvojilo Zahodno Evropo. Hitro je novost postala privlačna za športno udejstvovanje in leta 1891 sta se rodili prelomni kolesarski dirki. Bourdeaux–Pariz v dolžini 560 km in Pariz–Brest–Pariz, ki z več kot 1200 kilometri. Sledila je eksplozija dirk med različnimi mesti … Drži, da je Milano–Torino, 106. izvedbo je v sredo dobil Mehičan Isaac Del Toro, najstarejša še obstoječa kolesarska dirka. A po prvi izvedbi leta 1876 je druga sledila šele leta 1893, seveda na Dunlopovih gumah.

Izraz spomeniki se je, sodeč po arhivih kolesarskih časopisov, začel množiti v 90. letih, potem ko se je že predtem udomačil v Franciji. Nekdanja osmerica velikih enodnevnih dirk je doživela spremembe in pretrese, ostala je le izoblikovana peterica, vsa s koreninami v času pred prvo svetovno vojno. Iz družbe velikih klasik so iz različnih vzrokov okoli leta 1970 izpadle dirke Pariz–Bruselj, Pariz–Tours in Valonska puščica.

Njihovo mesto v jagodnem izboru klasik sta zasedli dirki Gent–Wevelgem in Amstel Gold Race, Francozi so skušali izpostaviti še VN Plouay. Vse tri so bile in so še zdaj lahko dolge 250 km, imajo dolgo in pisano zgodovino, a nobena ni stara sto let. Največja nizozemska dirka si je dolgo prizadevala za status šestega spomenika, tudi ker je datumsko umeščena na tretjo nedeljo v aprilu med P–R in L–B–L, a po letu 2020 jo je zasenčil novodobni spomenik Strade Bianche.

Ob poplavi klasik svetovnega pokala jasna ločnica

V 90. letih je bil vsaj v očeh Francozov in Belgijcev izraz že ponotranjen. "Jalabert je seveda glavni favorit na dirki Liège–Bastogne–Liège, enega izmed petih kolesarskih klasičnih spomenikov skupaj z dirko Milano–Sanremo, Dirko po Flandriji, Pariz–Roubaix in Dirko po Lombardiji," so leta 1996 zapisali v avtobiografiji Laurenta Jalaberta, ki je vso kariero zaman lovil zmago v Ardenih (dve drugi mesti in kopica uvrstitev med deseterico), kar bi bil njegov tretji različni spomenik.

Ob sporih Mednarodne kolesarske zveze (UCI) in prirediteljev na čelu z ASO-jem, lastnikom francoskega nabora največjih dirk, se izraz kolesarski spomeniki začne prvič pojavljati tudi v dokumentih.

Ko je bil leta 2004 ukinjen svetovni pokal enodnevnih dirk (leta 1989 sprva deset klasik, nato dvanajst, na koncu v obdobju 1997–2004 pa razširjen spored že na 25 klasik), so se odvijala mukotrpna pogajanja med UCI-jem in prireditelji o novem ProTouru. V novo komisijo, ki je bedela nad novim tekmovanjem, pa nista bila vključena največja prireditelja: francoski ASO in italijanski RCS.

"Nismo srečni, da smo izključeni iz sveta ProToura … V tem času zdaj v mednarodnem kolesarjenju svojega glasu nimajo več trije grand touri in štirje od petih spomenikov ter še 11 drugih velikih dirk," je pred 20 leti zapisal tedanji predsednik ASO-ja Patrice Clerc. V zavesti glavnih ustvarjalcev so bili spomeniki nedvoumno posebna kategorija, ob boku treh tritedenskih dirk.

Merjasec iz Ardenov prvi zavestno lovil vseh pet spomenikov

Dvoboji Toma Boonena in Fabiana Cancellare (oba po sedem velikih zmag) na največjih dveh enodnevnih dirkah sezone, na De Ronde in Roubaixu, so po letu 2005 razširili uporabo poimenovanja spomeniki v vseh kolesarsko navdihnjenih deželah. Dokončno je izraz prevladal ob podvigih Philippa Gilberta, ki je med letoma 2009 in 2019 osvojil štiri različne velike dirke in dolgo lovil manjkajočo zmago na dirki Milano–Sanremo. Merjascu iz Ardenov ni uspelo, a zato je nova generacija mojstrov za enodnevne dirke vedela, da osvaja spomenike.

Če je Peter Sagan ostal pri le dveh, Julian Alaphilippe in Wout van Aert pa se lahko pohvalita le z enim, sta lov na spomenike v novo dimenzijo popeljala velemojstra enodnevnih šovov Mathieu van der Poel in Tadej Pogačar. Nizozemec je pri šestih prestižnih enodnevnih zmagah, Slovenec pa pri sedmih, od zadnjih 17 sta jih skupaj osvojila 12.

Slovencem manjka le še največja enodnevna dirka

Kljub drugemu mestu Janija Brajkoviča na takrat še Giro di Lombardia leta 2008 je bilo slovensko kolesarstvo dolgo popolnoma osredinjeno na etapne dirke, zlasti največje tritedenske. Giro in Tour sta bila alfa in omega, a to se je spremenilo s kovidno sezono 2020, v kateri je Slovenija dočakala prvo veliko zmagoslavje še na enodnevnih dirkah. Le 14 dni po koncu zgodovinske Dirke po Franciji 2020 in dvojnem slovenskem zmagoslavju v Parizu ter teden dni po SP-ju v Imoli se je odvila 106. izvedba dirke Liege–Bastogne–Liege.

Na koncu so bili v ciljnem sprintu peterice kar trije Slovenci. Matej Mohorič je na spustu proti Liegeu ujel vodilno četverico in mu ni preostalo drugega kot dolg sprint presenečenja. Novopečeni svetovni prvak Alaphilippe je zaplesal in pospešil ter slavil zmago še pred ciljno črto, ki pa jo je prvi prečkal Primož Roglič. Francoz je bil zaradi opletanja razvrščen na rep skupinice, to je prineslo Tadeju Pogačarju mesto na stopničkah, Mohoriču pa končno četrto mesto. Trije Slovenci med prvimi štirimi ob zgodovinski prvi zmagi. Začela se je slovenska doba tudi na spomenikih: leta 2021 je Pogačar osvojil tako Liege–Bastogne–Liege kot Lombardijo, nato je spomladi 2022 zablestel Mohorič in osvojil Milano–Sanremo.

Pogačar je zdaj že pri sedmih spomenikih, k temu pa je leta 2023 dodal tudi Dirko po Flandriji, štirikrat zapored je osvojil Lombardijo, zdaj lovi svoj četrti različni spomenik Milano–Sanremo. V slovenski zbirki tako manjka samo še najtežja in neslavnejša enodnevna dirka na svetu – Pariz–Roubaix, kjer se je pred 76 leti tudi rodil izraz kolesarski spomenik.

Vsak na startu za hip pomisli, kaj pa, če ...

V čem se spomeniki razlikujejo od klasik in enotedenskih etapnih dirk? Priznani kolesarski pisec Peter Cossins v knjigi The Monuments (Spomeniki, pogum in slava največjih enodnevnih kolesarskih dirk, 2014) povzema duha velike peterice.

"Peterica dirk, ki niso priprava za naslednje izzive. Vsaka s svojim prestižem, pomenom in pisano zgodovino izpred sto in več let. Drugače od tritedenskih maratonov, katerih dramski lok spominja na žajfnice, spomeniki prinašajo nepredvidljive srhljivke, na katerih lahko na koncu slavi zmago skoraj vsak član pelotona, če se poravnajo zvezde z odlično formo, taktično prebrisanostjo in predvsem čisto preprosto srečo. Na startu spomenikov večina kolesarjev vsaj za hip pomisli: mogoče bi bil lahko to moj dan …"