Sonny Colbrelli je zmagovalec severnega pekla, kakor je poimenovana dirka Pariz−Roubaix. Kolesarski spomenik je na sporedu praviloma drugo aprilsko nedeljo. Lani je bil takrat ravno na pohodu prvi val pandemije, nekaj podobnega se je zgodilo tudi letos, a organizatorji so tokrat le našli dovolj volje za jesenski rezervni termin. Začetek oktobra je prinesel precej nestabilno vreme, saj je sploh prvič po 19 letih deževalo v času dirke, zaradi česar so bile razmere še toliko težje, hkrati pa je bil to vzrok, da so bili kolesarji popolnoma umazani od blata.

Sorodna novica Colbrelli z zlatimi črkami v zgodovino severnega pekla

Na odru sami debitanti
Dolžina proge je znašala 257,7 km, na njej je bilo posejanih 30 odsekov s kockami, večina teh je bila v drugi polovici trase, kar je le oteževalo dirko. Brutalne razmere so bolj pisane na kožo izkušenim kolesarjem, ki so vešči vožnje po tem terenu. Ne nazadnje, leta 1955 se je zadnjič pripetilo, da bi novinec dobil to klasiko. A v zadnjih kilometrih je bilo jasno, da bomo priča takemu razpletu, saj je zadnje kilometre složno premagoval trojček Sonny Colbrelli, Florian Vermeersch in Mathieu van der Poel. Ob prihodu na mitski velodrom se je Colbrelli spet pametno postavil v zavetrje in na ciljni črti obračunal s tekmecema.

Pri 31 letih kot prerojen
Italijan je ob prihodu v cilj vriskal, kričal od sreče, kolo dvignil v zrak, nato pa se ves blaten vrgel na tla in nadaljeval svojo srečo. Na epski način je kronal sezono kariere. Pri 31 letih je namreč prvič postal italijanski prvak, nato prvič evropski, zdaj je pod streho spravil še prvi spomenik, dobil je Dirko po Beneluksu, na Romandiji in Dofineji pa je bil najboljši po točkah.

Mentalne priprave obrodile sadove
"Nekateri kolesarji, kot je Greg Van Avermaet, so šele po 30. letu začeli nizati izjemne uspehe in osvajati spomenike. Tak vzor sem si postavil na začetku sezone. Pri 30 letih sem dokončno dozorel, našel sem svoje mesto v kolesarstvu. Želim si, da bi v podobnem ritmu lahko nadaljeval še nekaj sezon," se je smejalo članu Bahraina, ki je šel v podrobnosti: "Pred to sezono sem se zelo pripravljal predvsem mentalno, začel sem sodelovati s posebnim trenerjem prav za to področje, nekaj v meni se je spremenilo. To je razlog, da mi gre letos vse kot po maslu."

Zjutraj še o cilju ni razmišljal
"Še vedno ne morem verjeti, kaj mi je uspevalo na teh kockah. Blato je predstavljalo veliko težavo, nekajkrat sem bil res blizu padca, a nekako mi je uspelo, da sem ves čas ostal na kolesu in sledil van der Poelu. To je bila dolgo pravzaprav moja edina taktika − slediti van der Poelu," je priznal Colbrelli. Italijan je razložil, zakaj se je šele pri 31 letih prvič odločil za nastop na tej dirki: "V običajnem spomladanskem koledarju mi takrat precej bolj diši Amstel Gold Race. Vedno sem si sicer želel na to kultno dirko, a sem mislil, da bom preprosto preveč utrujen. Še zjutraj niti slučajno nisem razmišljal, da bi sploh prišel do cilja, a začel sem popolnoma brez pritiska."

Moscon imel dvojno smolo
To je bila prva italijanska zmaga na tej dirki po letu 1999 (Andrea Tafi), a dolgo je kazalo, da bo veliko kocko dvignil neki drugi Italijan. 53 km pred ciljem je namreč pobegnil Gianni Moscon (Ineos) in imel pred zasledovalci že dobrih 80 sekund prednosti. Približno 30 km pred ciljem je imel težave z opremo, moral je menjati kolo, kjer je izgubil slabe pol minute. Nato je šel na polno in je na odseku s kockami padel, tako je ohranil le dobrih 10 sekund prednosti pred trojko, ki je pozneje obračunala za zmago.

Vrnil se bo naslednje leto
"Poskušal sem s svojo taktiko, šel sem res na polno. Imel sem smolo s pnevmatiko, ko sem zamenjal kolo, sem šel res popolnoma na polno in takrat se dogajajo napake. Noge po padcu preprosto več niso bile enake in nisem mogel slediti prvim trem. Poskušal sem, četrto mesto. Nič, drugo leto se bom spet vrnil," je po trpljenju v severnem peklu priznal Moscon, ki bo naslednjo sezono tekmoval za Astano.

Vermeersch za las ob prvo zmago
Presenečenje dirke je brez dvoma pripravil Florian Vermeersch, ki je bežal praktično od samega začetka, ko je prvi večji beg uprizorila skupina 31 kolesarjev še pred prvimi odseki s kockami. 22-letni Belgijec je še brez zmage med profesionalci, na SP-ju je vozil v kategoriji do 23 let in osvojil bronasto medaljo v kronometru. Na koncu je le za drobec zaostal za zmagovalcem.

Zelo razočarani van der Poel
Mathieu van der Poel je bil cel dan v ospredju. Dolgo je vozil v glavnini, v enem od zahtevnih odsekov s kockami se je odlepil od Wouta van Aerta in ujel skupino s Colbrellijem. A spet je obveljal vtis, da je preveč garal in vlekel med dirko, tako mu je na velodromu ostalo premalo moči, da bi lahko izstrelil zadnji naboj in zmagal. Letos je na podoben način ostal brez zmage Po Flandriji (zmago mu je speljal Kasper Asgreen). Nizozemec je po prihodu v cilj v agoniji obležal na cilju in se dolgo ni mogel potolažiti.

Van Aert imel težave z vidom
Brez zmage je ostal še en vroč favorit van Aert, ki je v cilju razlagal, da je bilo sedmo mesto preprosto maksimum, v blatni dirki je imel ogromno težav z vidom: "Oči me res bolijo. Ko sem vozil z očali, sem tvegal slabši pogled, preprosto nisem videl, kaj se dogaja okoli mene in sem zamujal akcijo. Zato sem se odločil, da vozim brez očal, nekaj časa je še šlo, a tudi potem sem videl slabo. Ko se enkrat odločiš za to, ni več vrnitve. Morda se vse sliši kot slab izgovor, a dirka je bila res naporna in zahtevna. Letošnja dirka v tem času je bila res posebna, bilo je veliko blata. Ko je van der Poel napadel, sem bil preveč zadaj, to je bila moja napaka. Na kockah sem izgubljal veliko energije. Danes zmaga res ni bila mogoča."

Paquotova zgodba o vztrajanju
Zmaga za marsikoga ni bila mogoča, Belgijec Tom Paquot je, denimo, zaostal 40 minut, kar pomeni, da uradno sploh ni uvrščen. Njegova izjava morda še najbolj pooseblja nečloveški napor in privlačnost te dirke. "Vsaj 30-krat sem pomislil, da bi odnehal, ampak glava tega ni dopustila. 150 kilometrov sem vozil popolnoma sam, bil sem brez hrane. V zadnjih petih kilometrih sem jokal več kot v zadnjih dveh letih življenja, a sem želel v cilj."

Slovenski mušketirji na Lombardijo
Tega ni dočakal edini slovenski predstavnik Matej Mohorič (Bahrain), ki je odstopil po tlakovanem odseku številka 17 po dobrih 175 km dirke. Mohorič je s tem privarčeval nekaj moči za zadnji letošnji spomenik, v soboto bo namreč na sporedu Lombardija, kjer bosta vrhunski izid lovila Tadej Pogačar in Primož Roglič. Najboljša Slovenca še prej čaka generalka − Pogačar bo v torek tekmoval na Dirki po treh dolinah Vareseja, Roglič pa v sredo na preizkušnji Milano–Torino.