Luka Mezgec je v 2. etapi Dirke po Sloveniji tvegal več od preostalih šprinterjev in si pred prijatelji in družino privozil prvo etapno zmago na najpomembnejši domači kolesarski dirki. Ko je v središču Ljubljane na ovinku z Resljeve na Komenskega ulico spodneslo kolesarje Dimension Data, je šel Mezgec naprej in v silovitem finišu zdržal do cilja na Slovenski cesti. Presrečen je bil, da mu je uspelo, v cilju so mu roke stisnili tudi žena Renata in starši. Cilj je izpolnjen, dobil pa je tudi potrditev, da je še vedno sposoben šprintati za velike zmage, potem ko se je že precej sprijaznil z vlogo pomočnika.

Čestitke za zmago! Kako ste doživeli razplet druge etape?
Kaos sem izkoristil sebi v prid in bil 800 metrov pred ciljem v ospredju. Fantastično. Ko smo prišli na kroge (v središče Ljubljane), smo vedeli, da bo kaotično. Postavili smo se v ospredje in nadzirali dirko. Če si na petem mestu, je vse lažje, kot če si 30. Na začetku zadnjega kilometra so me sicer začeli malo prehitevati, naprej je šla ekipa Dimension Data, a so se precenili in trije so padli.
Pohvalili ste ekipo, a vendar - na koncu sta skoraj kilometer prevozili sami.
V bistvu sem se zelo instinktivno odločil, da bom napadel približno 800 metrov pred ciljem. Videl sem tisti kaos in si rekel: nič, čas je, da grem. Ostal sem sam, nisem hotel tvegati, da bi bil spet zaprt, tako kot včeraj. Na polno sem pohodil pedale. Vedel sem, da se zadaj ne bodo hitro zorganizirali, čeprav moram priznati, da je bila zadnja ravnina, tistih skoraj 400 metrov, precej dolga.
Ste tam že slišali množico gledalcev, kako navija, ste se lahko malo sprostili?
Ne, nisem se sprostil, saj sem mislil, da mi ves čas nekdo diha za ovratnik. Šele tik pred ciljem sem videl, da sem sam in mi nihče ne more vzeti zmage. Zelo lepo je spet prvi prepeljati ciljno črto!
... in to v slovenski prestolnici!
Zmaga v prestolnici je vedno posebna. Ko še nisem bil profesionalec, sem zmagal v Moskvi. To je bila sladka zmaga. Druge prestolnice še nisem osvojil, seveda pa za največjo še vedno štejem zmago v Trstu na Dirki po Italiji 2014.
Ste do potankosti naštudirali zadnji kilometer današnje etape?
Ne! Tu se sploh še nisem peljal s kolesom. Včeraj smo šli z avtomobilom pogledat. Tisti štirje, ki imamo naloge za zadnja dva kilometra. Sem razložil, kaj hočem, se je pa vse skupaj malo spremenilo z dežjem.
Ste presenečeni, da imate še vedno takšen pospešek, še vedno toliko moči v nogah oziroma, kot rečete vi, šus?
Šus je bil bolj včeraj, danes pa sem moral potrditi tisto, kar zdaj delam v ekipi - zdržati v šprintu, dolgem skoraj kilometer.
Je vaši ekipi pomagala izkušnja s prve etape? Tokrat ste res nadzirali dirko ...
Gotovo. Včeraj smo po etapi malo analizirali vse skupaj in videli, da bi bili lahko bolj v ospredju. Danes smo se tega zavedali. Kolesarji, ki so prišli na Dirko po Sloveniji, so vrhunski v šprinterskem vlaku, vsak ve, kakšno vlogo ima. Po ravnem se vozijo zelo hitro, znajo nadzirati dirko v zadnjih kilometrih in danes se je to pokazalo.

Ko so po ljubljanskih ulicah kolesarji, tudi iz vaše ekipe, padali, je bilo kaj panike?
Gotovo sem bil živčen. Bojim se dežja in mokrih cest, nekajkrat sem tudi sam že padel. Morda sem danes vseeno tvegal več od drugih, saj je bilo v cilju toliko prijateljev in sorodnikov. Rekel sem si, da drugi nočem biti in da raje padem.
Zanimiv je bil tudi dvoboj ekip Orica - Bora. Bennetovi pomočniki so zdrsnili in nekako ste jih ugnali ...
Drži. Takrat, ko je potrebno, tudi sodelujemo. Danes smo po Bogenšperku, ko se je skupina razpolovila, skupaj z Bahrainom vlekli, da bi se znebili Marka Cavendisha, a so nas ujeli. Na koncu, če vidiš, da primanjkuje tvojih pomočnikov, moraš izkoristiti druge. Bennett je imel 1,5 km pred ciljem še nekaj svojih ob sebi. A so šli prehitro v ovinke. Gume pač na spolzkih zebrah in črtah ne držijo dobro.
Etapa je šla mimo Kranja, kjer ste preživljali otroštvo, in zelo blizu Kamnika, kamor ste se priženili. Je bil to poseben občutek?
Seveda. Znani obrazi, znani kraji. Dolgo sem že v tujini, redko pridem domov. Super se je voziti po domačih cestah, pa čeprav greš mimo s 50 na uro. Ko še nisem bil v tujini, sem se spraševal, le zakaj je tako dober občutek, ko voziš po domačih cestah. Zdaj mi je vse jasno. Na letošnji dirki vsej ekipi kažem, kje sem treniral, kje sem rojen, kje so dobre picerije. Se mi kar smejijo ... Mislim, da bo marsikdo iz naše ekipe prišel sem na dopust.
V zadnjem obdobju ste se bolj specializirali kot pomočnik. Ste pogrešali zmage? Danes ste bili zvezda slavnostne razglasitve. Na oder ste šli ne le zaradi etapne zmage, ampak ste dobili tudi majici za vodilnega v skupnem seštevku in vodilnega po točkah.
Upam, da ne bom imel 'muskelfibra', ker sem moral tolikokrat prehoditi po pet stopnic (smeh). Ne, tega se človek res ne more naveličati. Komaj sem čakal na novo etapno zmago. V najlepšem mestu na svetu in pred toliko navijači je vse skupaj še lepše. Vesel sem, da sem zdržal pritisk, saj je ekipa Orico-Scott na dirko pripeljala močno šprintersko ekipo.
Zdaj imate v lasti dve majici, ampak po sobotni kraljevski etapi se boste od ene verjetno poslovili ...
Seveda, zelena jutri gre. Poskušal bom ostati čim bolj spočit, naj drugi dirkajo. Jack Haig je v naši ekipi v zelo dobri formi, kar je dokazal na kriteriju Dauphine. Mislim, da lahko jutri zmaga. Je pa realno, da če zadnjo etapo dobro odšprintam, da obdržim majico za najboljšega po točkah.