Še dva dneva sta do konca že 84. svetovnega prvenstva v kolesarstvu, ki ga tokrat drugič v devetih desetletjih gosti Norveška. Na severu so za prireditelja izbrali Bergen, ki slovi kot prestolnica norveške naftne industrije. Je drugo največje mesto izjemno bogate in z visokim standardom ovenčane države, v kateri se kolesarska družina vidno dobro počuti.
Večina seveda prvenstva ne šteje ob bok največjih tekmovanj v osnovnih olimpijskih športnih disciplinah, kot so gimnastika, plavanje ali atletika. Tudi za velikimi tekmovanji v igrah z žogo najmanj pri nas zaostaja. Pa tu nogometa nočem niti izpostavljati, saj gre pri nogometu več kot očitno za nekaj več kot le za šport. Toda kolesarsko svetovno prvenstvo ima svoje značilnosti in tudi posebnosti, zaradi katerih je tudi boj za mavrično majico tako zanimiv, da ob proge skoraj povsod pritegne ogromno število gledalcev. In tudi tu v Bergnu je tako.
Slovenski kapetan je po petkovem ogledu trase izrazil presenečenje, proga je namreč po njegovem mnenju težja od pričakovanega in je tudi bolj tehnična. A puške v koruzo ne meče: "Najbolj pomembno bo sprejemati pravilne odločitve med dirko in poskušati prihraniti čim več energije v prvi polovici. V drugi polovici bo treba biti osredotočen in spredaj. Na klancu ne boš smel spuščati. Zadnja dva kroga bosta odločala."
Zdi se nam, da se skorajda vsakdo vozi s kolesom. V četrtek so na prost dan v središču mesta na trasah za najboljše pripravili prireditev Dirka za vse. Ob nemogočih vremenskih razmerah bi se najbrž ob podobni akciji pri nas in še marsikje drugje prireditelji tolkli po glavi in se spraševali, le zakaj sta prav njim deževje in veter pokvarila načrtovan izjemen dan. Bilo je tako neprijetno, da so se tudi naši najboljši raje odločili za trening v zaprtem prostoru na tako imenovanih valjih ali trenažerjih.
Ob zaprtem slovenskem treningu pa je bilo mesto polno do zadnjega kotička. Premikal si se lahko le na kolesu, kjer so bili tako tisti, ki morda še hoditi ne znajo, so pa na poganjavčku, kot tisti, ki so že močno presegli osem križev. Ob tem pa večina mladeži skorajda v kratkih rokavih in razoglavih. To je preprosto Norveška, in ko nam omenjajo, da naj bi se jutri v Bergnu ob obisku dirke elitne kategorije med moškimi število prebivalcev podvojilo, nas znova spravijo v vloge nejevernih Tomažev. Dokler ne vidim, ne verjamem. Sam sem namreč močno prepričan, da jih ob progo ne morejo spraviti pol milijona.
Ampak ko pomislim na zimske nomade, ki smučarska tekmovanja ob tekaških progah preživljajo v šotorih, ki so nadvse podobni indijanskim, pa so me samo še oči in pričakovanje. Pred šestimi leti v Köbenhavnu jih je bilo blizu omenjene številke in tedaj je bila tretjina Norvežanov.
Kar je tu nedvomno treba pohvaliti, je javni prevoz, saj se prireditveni prostor ne glede na to, kako je poln, zelo hitro tudi izprazni. Morda bi svetovali komu, da zaradi urejanja javnega prevoza kdaj zaide tudi na sever, in ne le na jug. Norvežani so pri organizaciji postavili zelo visoke temelje in zanimivo je bilo ob predstavitvi naslednjega prvenstva, ki bo v naši soseščini, v Innsbrucku na Tirolskem, kako so prav to ves čas poudarjali za nas vedno pedantni Avstrijci. Le zakaj moramo prvenstvo naslediti od Norvežanov, saj bomo težko tako dobri, kot so bili oni, kaj šele, da bi jih presegli. Kakšne druge primerjave s svetovnimi prvenstvi, kjer so ob Norvežanih in Avstrijcih v igri za organizacijo tudi Slovenci, pa v tem jutru res niso potrebne. Počakajmo na maj in nov boj Planice za SP v nordijskem smučanju leta 2023, v katerem bo njen tekmec Trondheim.
Iz Bergna,
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje