Slovensko kolesarstvo ima od včeraj novega moža v predsedniškem sedlu. Dare Rupar z Vala 202 je za rubriko Športna zgodba pripravil naslednji prispevek.

Od poletja je tudi v javnosti krožilo obilo razmišljanj, kako se bodo stvari obrnile. Ugibanja in namigovanja so se s prihodom jeseni še bolj razplamtela. V zakulisju je bilo obilo dogovarjanj, saj je dolgo veljalo, da se bosta za mesto predsednika udarila dva zelo močna kandidata. In to ne glede na to, da večina razmišlja, da se takih in podobnih odgovornih nalog kar vsi ogibajo kot vrag križa.

Če bi se volilo, denimo, pred dvema mesecema, bi bilo morda razmerje sil drugačno. Z roko v roki sta tokrat sodelovala klub s Slomškove v Ljubljani, ki nam vsako leto pripravi najbolj prepoznavno množično prireditev in v zadnjem obdobju najboljši slovenski klub izpod dolenjskih gričev, ki je letos obrnil četrti križ svojega delovanja. Še pred kratkim kaj takega ne bi bilo mogoče, saj se vsi še dobro spomnimo, koliko črnila in besed je bilo uporabljenih ob najbolj odmevnem primeru uporabe nedovoljenih sredstev v domačih logih.

Ljubljančani so tedaj imeli povsem druge zaveznike, ampak življenje nas vedno in do konca uči. Tokrat je skupni interese združil nekaj, kar je bilo še pred kratkim nemogoče in le nekaj je ob tem pomembno. Če je to dobro za slovensko kolesarstvo in s tem tudi za slovenski šport, je to samo dobro, ne glede na govorice , ki se po jesenskem izbruhu tudi na skorajšnjem koledarskem vstopu v zimo še niso v celoti pomirile. In ko govorimo ravno o združevanju, bi bilo zdaj dobro, da bi se pod kolesarski dežnik povabilo tudi protikandidata, ki je medtem spoznal, da ne bo uspel, in se je gosposko umaknil. Z vsemi temi potezami, najprej z zagretostjo ob vnovičnem izzivu v športnem svetu, iz katerega je odšel po tekmovalnem obdobju, in tudi z dostojnim predčasnim priznanjem neuspeha si namreč gospod, ki je zahteval, da ni imenovan, zasluži vsaj povabilo k sodelovanju.

Nalog, ki čakajo novo vodstvo, je veliko. Nekatere se že zdaj zdijo skorajda neuresničljive. Ampak Tomaž Grm je že zdajšnjim delovanjem dokazal, da ima rad izzive, zato je prav, da mu pustimo delati. Če bi okrog sebe lahko izbral mandatarsko ekipo, bi mu najbrž bilo lažje. Najožje sodelavce je tako dobil ob volitvah. Predstavniki klubov so izbrali, s kom bo delal in tudi temu mora zaupati, saj je konec koncev na čelu slovenskega kolesarstva prav zato, ker so klubi tako želeli. Vstopa pa se v sezono, ko bo v najmočnejših klubih vozilo največ Slovencev, izzivov doma pa je tako ali tako vedno toliko, da jih komaj slediš.