Lani je tako izšla knjiga 700.000 kilometrov – biografija Valterja Bonče, ki pripoveduje o prvem slovenskem kolesarskem jezdecu v času osamosvojitve, tik pred letošnjo Dirko po Franciji pa je izšla Mohopedija, nekončana biografska škrbina o kolesarskem življenju in uspehih Mateja Mohoriča, ki jo je napisal skupaj z Urošem Buhom.

Motivacija: biti navdih
Eden najboljših kolesarjev na svetu v uvodu zapiše svojo željo: "Upam, da bodo zgodbe navdih, da vas ponesejo skozi moje življenje in da mogoče v njih najdete tudi delček samih sebe." Knjiga, ki se bere na mah, prinaša prav to − navdih in ponuja razmislek, da je venomer mogoče napredovati.

Iskanje poti mimo naravnih ovir
Mohorič je brez dvoma nadarjen kolesar, a se ne slepi pri vprašanju svojih zgornjih omejitev. Moja genetika ni na ravni, denimo, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, zato nikoli ne bom mogel računati na zmago na tritedenskih dirkah, jasno zapiše tudi za tiste, ki kolesarstva ne spremljajo prav podrobno, in to je pravzaprav izhodišče za njegovo kolesarsko pot. Gre za seštevek plusov in minusov, morda bi kdo ob tem seznamu obupal in se raje posvetil drugačni karieri (Matej večkrat ponovi sicer že znano dejstvo, da je bil zelo uspešen v šoli in je ob prestopu med profesionalce kar nekaj čaka razmišljal o alternativni možnosti akademske kariere). Ko je spoznal, da bo kolesarstvo njegova pot, je začel iskati vse mogoče scenarije, po katerih bi napredoval in izničil naravni manko.

Žuželka prinesla upanje ...
Neizživeti akademski mislec tako ves čas premišljuje o kolesarstvu, opremi, tehniki in taktiki, svoje ideje je tako kaj hitro začel deliti tudi med sotekmovalci, po čemer je tudi postal znan. Če tehnične rešitve prepogosto ostanejo skrite (da jih seveda ne vidi konkurenca), pa so nam dobro znane zgodbe o izumu žuželke, posebnem slogu spuščanja v dolino, zaradi katerega je leta 2013 v Firencah osvojil naslov svetovnega prvaka med mlajšimi člani.

... a doživel trd vstop med elito
Zaradi tega je hitro dobil etiketo "naslednjega Lancea Armstronga", ki naj bi dominiral na največjih dirkah, a prehod v člansko konkurenco je bil precej počasnejši in trpek, kar sta avtorja podrobno opisala in razložila z napačnimi treningi, natančneje − z neustrezno prehrano, zaradi katere je prevečkrat hitro izgubil celo stik z glavnino, kaj šele, da bi se ob koncih etap ali dirk lahko boril za odmevne izide.

Od osnovnih kolesarskih pojmov ...
Mohorič podrobno razloži številne kolesarske pojme, ki so najbrž dobro znani rednim spremljevalcem tega napornega športa, malo manj pa tistim, ki ga ne spremljajo in se tako ne čutijo izpuščenega (ali kot da bi postali del disko grupe). Zanimiva je tako razlaga, zakaj pri njem ne prihaja do pozitivnih učinkov višinskih priprav, kot jih sicer žanje večina preostalih kolesarjev.

... do razkošja v Monaku
Pripoved stalno skače po času, avtorja nas popeljeta po vseh nujnih postankih in padcih, kolesar pa hkrati tudi deli svoj pogled na svet (zanimivo je njegovo razmišljanje o selitvi v Monako, življenju v tem mestu in vprašanju luksuza) in slovenski razcvet. Tako poda tudi svoje mnenje o Rogliču in Pogačarju.

Sorodna novica Matej Mohorič z vražjim spustom osvojil klasiko vseh klasik!

Poudaril prispevek drugih
Ves čas poudarjamo, da je kolesarstvo ekipni šport. Ciljno črto prvi resda prečka le zmagovalec, a v ozadju stoji celotna ekipa, ki prispeva svoj delež k uspehu. Mohorič se v zaključku spomni svojega največjega dosežka (v nedokončani zgodbi) − zmage na spomeniku Milano−Sanremo, pri čemer večkrat poudari genialno potezo vodje tehnične ekipe Filipa Tišme, ki mu je prvi predlagal uporabo potopne sedežne opore, zaradi katere je v divjem spustu tekmecem ušel pri spuščanju s Poggia.

Biti Človek
Mohorič knjigo konča z besedami: "Zaradi kolesa sem tudi sam zagotovo boljši človek, o tem ne dvomim niti za sekundo. In vem, da bodo prišle nove dirke, nove zmage, sladke, strastne, težke in morda še kdaj celo takšne, ki jih bom opazoval kot tovorni vlak − skoraj mimobežno. A čisto vsakič bom skušal nastopiti z istim ciljem – biti najboljša različica samega sebe tisti dan ne glede na konkurenco. Ker je to tisto, kar na koncu šteje največ, to je tisto, kar mi daje pravo vrednost − biti Človek."

In to je pravzaprav bistvo, ne glede na to, s čim se ukvarjaš.