Mohorič je pred enim letom naslovu mladinskega svetovnega prvaka v cestni vožnji dodal še naslov pri mlajših članih. Fant, ki bo 19. oktobra dopolnil 20 let, se je iz Save preselil k ekipi Cannondale, s katero je pred dnevi podpisal novo pogodbo. Pravi, da je imel še nekaj ponudb, vendar se pri italijanski ekipi dobro počuti. Letošnja sezona je pokazala, kako težak je prehod v člansko kategorijo. Kolesar iz Podblice pričakuje, da bo potreboval še kakšno sezono ali dve, da bo lahko na največjih dirkah posegel med najboljše. Ta teden bo s slovensko reprezentanco nastopal na svetovnem prvenstvu v Španiji. Posebnih pričakovanj nima, predvsem bo to priložnost, da nabira dragocene izkušnje.

Ljubo doma, kdor ga ima, ste zapisali na Twitterju po vrnitvi iz Kanade. Ste že težko čakali, da se vrnete v domačo vas?
Po dveh mesecih in dirkanju v Utahu, Koloradu, Alberti in Montrealu sem na koncu res že težko čakal, da pridem domov, pa čeprav samo za nekaj dni.

Medtem ste obiskali tudi New York in sedež ekipe Cannondale. Kakšen vtis ste dobili, ko ste bili prvič v pisarnah svojega delodajalca?
To je okrog 70 km severno od New Yorka, v Connecticutu. Imajo dobro delovno okolje, zelo lepo urejeno. Tam je zaposlenih 140 ljudi, veliko je inženirjev, ki skrbijo za razvoj. Imajo 3D-tiskalnik, ki jim pomaga, ko ustvarjajo prototipe, pa delavnico, kjer testirajo predvsem okvirje, in trgovino, ki ni odprta za javnost, ampak služi kot model. Tja pripeljejo distributerje, ki jih podučijo, kako mora biti trgovina urejena.

Vas je prvi obisk New Yorka morda posebej navdušil?
Ne, nič posebnega. Pač, vse je veliko večje kot pri nas.

Ste kaj posebnega kupili?
Le punci en pulover, to je vse.

Za eno leto ste podaljšali pogodbo s Cannondalom. So bile še kakšne druge možnosti?
Imel sem nekaj ponudb, ampak sem iz spoštovanja do ekipe podaljšal, pa tudi dobro se počutim tu.

Je finančno pogodba boljša od lanske?
Ne, ista je.

Cannondale se povezuje z Garminom. Kako boste to občutili?
Smo že. Ostal je malce grenak priokus, ker je vse osebje iz naše ekipe ostalo brez službe, pa tudi kakšen tekmovalec, ampak to je pač del poklica.

V kakšni formi odhajate na svetovno prvenstvo? V prvem delu sezone vam ni šlo po željah ...
Sem zadovoljen. Na začetku sezone sem imel nekaj strahu, da ne bi zmogel tega koraka med elito, ampak sem vesel, da sem konstantno izboljševal dosežke. Sploh zadnji dve dirki v Kanadi sem bil na precej višji ravni kot na začetku sezone.

Kako bi na kratko opisali spremembe, ki so se zgodile ob prehodu v člansko konkurenco?
Zavedal sem se, da je preskok velik. Vse je drugače. Način dirkanja, dolžina dirk, hitrost ... Vsekakor je bilo to dragoceno leto za nabiranje izkušenj, bom pa potreboval še leto ali dve za kaljenje.

Kaj je bilo narobe, da se na začetku niste znašli najbolje? Je bil napačen program dirk?
Ne, program je bil idealen, ampak s trenerjem Sebastjanom Webrom se nisva najbolje ujela. Znan je, da ima zelo naporne in obsežne treninge, in je bilo morda vsega malo preveč.

Znani ste po tem, da ste zelo pridni, in najbrž ste želeli res v celoti izpolniti njegov načrt priprav ...
Naredim vse in še malo več, ampak - za mladega kolesarja je bolje, če naredi malo manj kot malo preveč.

Ko ste pri Savi trenirali toliko, pa niste imel takšnih težav ...
Ne. Res je, da sem se včasih "skuril" na treningu, ampak sem se potem spočil na dirki. Pri mladincih je to še možno.

Še vedno ste svetovni prvak v cestni vožnji v konkurenci mlajših članov. Menite, da boste v Ponferradu deležni posebne pozornosti?
Ne, morda bom zanimiv le za slovenske novinarje.

Kakšne so vaše želje na cestni dirki, če boste seveda nastopili. Selektor je namreč med šesterico zdaj uvrstil Grego Boleta ...
Nimam posebnih pričakovanj. Selektor me je v ekipo uvrstil kot rezervo. Če bom dirkal, bom seveda pomagal po svojih močeh. Če bi prišel v cilj, bi bilo to že kar v redu.

Kaj pa kronometer?
Ne morem se primerjati s tistimi, ki se posebej pripravljajo na to preizkušnjo, in takšnih je okrog 20 kolesarjev. Od preostalih pa nisem veliko počasnejši, čeprav tako dolgih kronometrov letos nisem vozil. Še najdaljši je bil na državnem prvenstvu, 37 km. Uvrstitev v prvo polovico bi bila kar uspeh za tako mladega.

Se strinjate, da je Tony Martin glavni kandidat za zlato medaljo v vožnji na čas?
Sigurno, če seveda ne bo padel. Če bo imel zgolj defekt, bo še vedno zlat.

Ste videli, na kakšen neverjeten način je Martin dobil 9. etapo Toura, ko se je nazadnje otresel še vašega moštvenega kolega Alessandra de Marchija in se kot na kronometru odpeljal etapni zmagi naproti?
Videl sem posnetek. Ko je imel še 30 km do cilja, je bilo že vse jasno.

Se svetovnega prvenstva veselite tudi zaradi druženja z reprezentančnimi kolegi?
Ja, to pa vsekakor. Zelo dobro se razumemo. Posebna čast je voziti za Slovenijo. Morda v javnosti zadnje čase ni videti tako, a nekaj nam pomeni, da dirkamo za Slovenijo.

Kako komentirate, da Simon Špilak zadnja leta noče na svetovna prvenstva?
Verjetno ima objektivne osebne razloge. Po mojem ni z nikomer skregan, kot nekateri namigujejo.

Na svetovnem prvenstvu boste kot nosilec mavrične majice med mlajšimi člani v četrtek predavali mlajšim kolesarjem. Za kakšno predavanje gre?
Gre za obvezno predavanje, ki ga organizira UCI, da bi mlade, ki so prihodnost našega športa, ozavestili o kakšni tematiki. Ko sem bil jaz prvič na SP-ju, še kot mladinec seveda, je bil na primer govor o dopingu. Naslednje leto so predstavili poklice, povezane s kolesarstvom. Vedno je del konference tudi pogovor z enim ali več znanih kolesarskih obrazov. Na mojem prvem svetovnem prvenstvu v Valkenburgu je na konferenco prišel Philippe Gilbert, ki je tistega leta potem zmagal. Naslednje leto sta prišla Mark Cavendish in Mariane Vos. Letos so povabili mene. Zavedam se, da me ima kdo od teh mladih za zgled, zato je to hkrati tudi odgovornost.