Slovenska kolesarska pravljica se nadaljuje, tokrat pa je novo epsko poglavje spisal Matej Mohorič. Dvakratni svetovni prvak pri mlajših kategorijah je dočakal svoj veliki dan na svoji najbolj zaželeni enodnevni dirki. Na spustu z zadnjega vzpona maratonske, kar 293 km dolge, dirke Milano−San Remo se je slovenski državni prvak pridrvel mimo Tadeja Pogačarja, Wouta van Aerta in Mathieuja van der Poela, kot da ne bi poznal zavor.

Vražji spust, iz zavoja v zavoj, kjer je postavil svoje zdravje na kocko. Ob koncu mu je 900 metrov pred ciljem izpadla celo veriga, a se je na njegovo srečo vrnila v verižnico. Najboljši spustaš v kolesarskem svetu je s svojim najmočnejšim orožjem razorožil vse preostale favorite in na ravnini v San Remu mu je uspelo zadržati majhno prednost pred nesložnimi zasledovalci.

Ko se je na ciljni ravnini Vie Rome Matej Mohorič ob 16:43 ozrl nazaj in videl, da ga poskuša ujeti samo še Francoz Anthony Turgis, se je 27-letnik iz Podblice pod Jelovico zavedel, da je osvojil kolesarski spomenik.

Skrivnost uspeha: potopni sedežni nosilec

"O tej dirki sem razmišljal celotno zimo," je v prvem TV-intervjuju dejal široko nasmejani prvi slovenski zmagovalec La Classicissima di primavera – spomladanske klasike vseh klasik. S 5. mestom iz l. 2019 je Mohorič tudi držal najboljšo slovensko uvrstitev na Milano−San Remo, kjer je bil nato še deseti in lani enajsti. Vselej je malce preveč zaostal na zadnjem vzponu, tokrat pa je Poggio di Sanremo prečkal kot peti.

"Ekipa se je domislila, da bi uporabil potopni sedežni nosilec. Vemo, da mi ta dirka zelo ustreza in ima spust na samem zaključku. Vedel sem, da če bom dobro treniral in bom v pravi formi ter ne bom zaostal na vrhu Poggia, če bom z najboljšimi na vrhu, imam možnost, da s svojim najboljšim spustom in z nekaj malega tveganja zadržim prednost vse do konca," je Mohorič razkril skrivnost uspeha.

Novost za varnejši in hitrejši spust

Ekipa Bahrain Victorious je uporabila potopni sedežni nosilec (dropper post), s čimer se na spustu spusti sedež in s tem težišče kolesarja, ki je tako lahko hitrejši. Tovrstne nosilce, s katerim prilagajaš višino sedeža, poznamo predvsem iz gorskega kolesarstva, kjer so standardna oprema, v cestnem kolesarstvu pa se niso uporabljali – vse do zdaj. Tudi zaradi tega bo dih jemajoči Mohoričev spust šel v zgodovino tudi kot tehnična prelomnica. Seveda, če je UCI (Mednarodna kolesarska zveza) ne bo prepovedal v cestnem kolesarstvu, kot so lani prepovedali drugo Mohoričevo iznajdbo – "žuželko" oziroma "supertuck" (Kaj?).

"Ekipa je pripravila kolo zame, veliko in dolgo smo razmišljali o tem načrtu. Pomislil sem, da to na spustih ne bo ustvarilo velike razlike, a ko sem na prvem treningu preizkusil potopni sedežni nosilec, sem bil osupel. Neverjetno, kako varnejše je, kako vodljivejše je kolo, če greš resnično na vso moč, si tudi hitrejši. Lažje se je tudi ogniti napakam in jih lažje popraviti," je svojo zmagovito skrivnost širnemu svetu podrobno predstavljal slovenski junak dneva v San Remu.

Kljub načetemu kolenu nared za zmago

"Po bolezni v februarju sem bil v idealni pripravljenosti za Strade Bianche. A sem žal doživel težak padec, takrat ko je padel Alaphilippe. Sem si kar močno poškodoval koleno, tri ali štiri dni nisem smel na kolo. Nikoli nisem prenehal verjeti. Rekel sem si: če sem vso zimo tako trdo delal, pripravili smo kolo, se moramo potruditi po najboljših močeh. Vsak večer in jutro sem opravil fizioterapijo. Ohranjal sem osnovno pripravljenost. Danes sem pa tukaj. Ni mi šlo bleščeče, a sem ostal z najboljšimi na Poggiu, nato pa sem šel na vse ali nič. Ne morem verjeti. Sem brez besed," je sklenil večminutno analitično razlago svoje zmage presrečni Mohorič.

Pogačar po nizu napadov peti, Tratnik kar deveti

Francoz Anthony Turgis je z zaostankom dveh sekund osvojil drugo mesto, kar je njegov največji uspeh kariere. Sprint razredčene skupine favoritov je dobil Mathieu van der Poel, ki se je tako rekoč čez noč odločil, da se bo po poškodbi na cestne dirke vrnil kar na najdaljši preizkušnji leta. Nizozemec je v sprintu ugnal tudi Avstralca Michaela Matthewsa in Tadeja Pogačarja.

Po nizu štirih napadov je drugi veliki favorit na svoji četrti dirki le doživel prvi poraz v sezoni 2022 – še vedno pa je bil Pogačar kar peti. Prvi favorit dirke Wout van Aert je zasedel osmo mesto, tik pred presenetljivo hitrim Janom Tratnikom (+0:05), ki je opravil tudi izjemno delo za Mohoriča na vzponu na Poggiu.

Izjemen slovenski dan so dopolnili tudi preostali Slovenci: Primož Roglič je osvojil 17. mesto (+0:11), Luka Mezgec je bil na koncu 33. (+1:14), v isti skupini je na 57. mestu v cilj prišel tudi Jan Polanc.

Kako je potekal uvodni spomenik sezone?

113. izvedba dirke se je začela ob 10.10 na velodromu Vigorelli v Milanu. Takoj na startu je nekaj kolesarjev že skušalo pobegniti, na koncu se je izvila osmerica, ki je ves čas vodila, si nabrala tudi več kot sedem minut prednosti, a se je skoraj vsa prednost stopila na predzadnjem klancu Cipressi.

Sorodna novica Pogačar v lovu na zgodovinski peterček

Polanc na Cipressi razredčil glavnino

Na začetku vzpona na Cipresso je narekovanje tempa v glavnini namreč prevzela Pogačarjeva ekipa UAE Emirates. Na čelo se je postavil Jan Polanc, ki je pošteno razvlekel in tudi razredčil glavnino. Ko je Kranjčan opravil svoje delo, je vajeti prevzel Davide Formolo in spredaj je ostalo samo še 30 kolesarjev. V zavetrju emiratov je bila ekipa Jumbo Visma s favoriziranim van Aertom (zmagovalcem leta 2020) in njegovim superpomočnikom Primožem Rogličem. Takrat se je v prepoznavni čeladi in dresom državnega prvaka Slovenije pokazal Matej Mohorič.

Sorodna novica Pogačar v napad na Poggiu, saj na Cipressi je že poskusil?

Na vrhu Poggia prvi Danec Kragh Andersen

Zadnja preživela ubežnika dneva sta bila Alessandro Tonelli (Bardiani-CSF-Faizanè) in Samuele Rivi (EOLO Kometa), ki sta bila ujeta prav ob začetku vzpona na Poggio di Sanremo. Odločilni zadnji hribček (Poggio v prevodu pomeni točno to – hribček). Jumbo Visma je bila prva v ovinku, s katerim se začne zadnji klanec, nato pa je šel v akcijo Tadej Pogačar, ki je do vrha napadel trikrat zapored. Sledil je protinapad Rogliča, a večina glavnih favoritov je bila še vedno skupaj. Tamau Pogi je poskusil še s četrtim skokom, a samo izzval močan skok Sørena Kragha Andersena (DSM), ki je prvi prečkal vrh. Za Dancem so se zvrstili Pogačar, van Aert in van der Poel, že zelo blizu pa je bil tudi drugi kapetan Bahrain Victoriousa.

Zmagoviti spust za nov slovenski spomenik

Na spustu je 4,6 km pred ciljem mimo vodilne četverice hitro priletel kdo drug kot Matej Mohorič. Pogačar je še nekaj časa lovil, nato pa je odvil in lov prepustil van Aertu ter van der Poelu, s čimer je nastala tolikšna luknja, ki je neenotni zasledovalci niso več zmogli zakrpati, in kljub tveganju ter težavi z verigo v predzadnjem zavoju slab kilometer pred ciljem se je končalo z novim slovenskim slavjem na kolesarskem spomeniku.

Po Primožu Rogliču in Tadeju Pogačarju je eno izmed največjih petih enodnevnih dirk v kolesarskem svetu osvojil še Matej Mohorič. Osvojeni so Liège–Bastogne–Liège, Il Lombardia in zdaj še Milano–San Remo.

Od velike peterice preostaneta samo še najprestižnejši dve: Pariz–Roubaix in Po Flandriji (Ronde van Vlaanderen). Ali po osvojenih dirkah po Franciji in Španiji ter zlati ter bronasti olimpijski medalji sploh še kaj manjka v zbirki? Še mavrična majica za svetovnega prvaka in zlati neskončni pokal Dirke po Italiji. A pri zlati generaciji slovenskega kolesarstva je očitno preostalo le še vprašanje – kdaj ...