Bile so ključne gorske etape pretekle kolesarske Dirke po Španiji, ko je v troboju znotraj iste ekipe v majici vodilnega še kar vztrajal simpatični Američan. Zanesljivi gorski superpomočnik pred dvakratnim zmagovalcem Toura in pred ljubljencem slovenskih navijaških src.

"Od kod se je pa ta vzel?" se je v boju za skupno zmago na prestižni tritedenski dirki hudoval moški glas v družini kolesarskih navdušencev v osrčju Žvirč, vasice na zahodu Suhe krajine.

Kdo bi si takrat mislil, da Sepp Kuss svoje slovenske korenine vleče ravno iz tega dolenjskega kraja, od koder sta se ob koncu 19. stoletja čez lužo izselila tako njegov prastari oče kot prastara mama. Nekoč sosednja otroka z glavne ceste v vasi sta v Koloradu zasnovala številčno družino, iz katere je prišel najbolj presenetljiv zmagovalec tritedenskih dirk v moderni dobi.

"Naša družina spremlja vse, kar je mogoče. Vse nogometne lige, odbojko, kolesarstvo. Zlasti mož ogromno. On je med Vuelto vse pustil in je moral gor gledati. V kolesarstvu sta tako ali tako naša dva tako izstopajoča zvezdnika – Pogačar in Roglič. Spremljali smo prav vsako etapo Vuelte. Enkrat se še spomnim, da mož ni mogel in je meni naročil, da sem jaz gledala in poročala. Roglič ni zmagal in je bil potem mož razočaran in komentiral, da je to ena kuhinja," je pripovedovala Anica Boben v smehu, potem ko ji je bila razkrita nenadejana novica.

Dolenjski Kos je v Ameriki postal Kus(s)

Pri Antončkovih, kot se po domače reče hiši nasproti cerkve, namreč v svojem stanovanju istega objekta živi 91-letna teta Angela Kos. Papirnata sled novinarsko-arhivarske detektivske raziskave je pripeljala do nje kot predvidoma najbližje sorodnice Seppa Kussa. Na kratko: Angela Kos je mala (mrzla) sestrična Seppovega očeta Dolpha Kussa, ki je s 93 leti še malce starejši od nje.

Da, ob selitvi prednikov v Združene države Amerike je imigracijski uradnik dolenjski milozvočni priimek Kos fonetično zapisal Kus, ki se mu je sčasoma v Skalnem gorovju dodal še drugi S.

Od slovenske zastave v Madridu …

Ker gre za obširno zgodbo, se vrnimo na začetek, kaj se je najprej vedelo o slovenskih koreninah Seppa Kussa. Ob slavju na La Vuelti 19 v središču Madrida, ko je Roglič za Jumbo Vismo in Richarda Pluggeja osvojil prvi Grand Tour, je bil med najbolj vzhičenimi ravno takrat še precej neznani Američan. Pred ekipnim avtobusom, obkrožen s kakšno stotnijo slovenskih navijačev, se je razvila prava veselica. Sepp je z veseljem sprejel zdravico in ob zvokih slovenske glasbe razkril, da ima sam v sebi tudi slovensko kri. Kuss je z veseljem vzel slovensko zastavo in proslavljal skupaj z Slovenci, ki so ga že vzeli za svojega.

Med Tour de France 2020 je Kuss osebno razkril več podrobnosti, ko je potrdil, da je na četrt Slovenec, sam pa je s svojim starim očetom iz Avstrije leta 2007 obiskal tudi Slovenijo, z vzponom na Triglav in s kopanjem v Blejskem jezeru. V izmenjavi z navijači je mladenič iz Duranga v Koloradu delil povezavo na obširen članek o rodbini Zajc, ki je zaznamovala Kussove.

Kot uslužbenec Zaitz Mercantile Company se je lahko njegov dedek Adolph Kuss starejši (1908-2002) ukvarjal s športom, zlasti zimskimi, po njegovih stopinjah je krenil tudi njegov sin soimenjak oz. skrajšano Dolph (rojen 1930), ki ga je oče naučil smučati, še preden je zares shodil, na prvem tekmovanju pa je bil že pri petih letih.

Med priloženimi povezavami je bilo navedeno, da Kussovi po slovenski strani izvirajo iz okolice Gorice. A kdo bi si mislil, da je rodoslovna raziskava o avstro-ogrskih izseljencih v Koloradu iz leta 1991 nekako pokrajšala Ivančno Gorico, ki v času migracij iz Dolenjske niti še ni obstajala ... Skratka, povzetek, da je Sepp Kuss četrt potomec Slovencev iz Goriške, je napačen.

… do brskanja po časopisnih arhivih

Radijski novinar Igor Tominec se je ob razpletanju La Vuelte 23 prepustil brskanju in raziskovanju digitalnih arhivov v Koloradu, izsledke česar je delil v niti na Twitterju, ki je pritegnila precej pozornosti v zdaj kolesarsko obsedeni Sloveniji. Že pred časom se je prek istih virov sprehajal in do podobnih spoznanj prišel zgodovinar dr. Miha Šimac. Na MMC-ju smo povezali komentatorja Vala 202 in docenta s Teološke fakultete ter prispevali nekaj svojih uvidov, iz česar se je razvila zgodovinska raziskava, navdahnjena s športnim dosežkom Američana slovenskih korenin.

Glavna uganka je bila: kdo in od kod je Fred Kuss, pradedek Seppa Kussa? Brez točnega datuma rojstva, zgolj s približno letnico rojstva okoli leta 1870 in brez navedbe domačega kraja, se je zato moralo najprej raziskati, kdo točno je njegova žena Johanna (Ivanka) Kuss, ki je leta 1899 zapustila Žvirče na Kranjskem, v tedanji Avstriji, in se v Leadvillu, Koloradu poročila s Fredom.

Suhokrajinske korenine iz 17. stoletja

A tudi tukaj ni šlo gladko, saj je bil njen dekliški priimek v ameriških virih zapisan netočno – Koneig. Šele s temeljitim preverjanjem se je dalo ugotoviti, da se je pravilno glasil Koenig. Pri tem se je razkrilo, da sta Ivanki v Leadville hitro sledili še njeni mlajši sestri, ki sta se obe poročili s Slovencema; Marija (Mary) z župljanom iz Hinj, Frances (Frančiška) pa z rojakom iz Sadinje vasi pri Dvoru.

Pregled različnih rodoslovnih baz je naposled le postregel z bogatim izkupičkom: našlo se je namreč drevo suhokrajinske družine Koenig (König), njena najdaljša veja od treh omenjenih sester pa seže vse do sredine 17. stoletja. Preverjanje podatkov s poročnimi matičnimi knjigami je pripeljala do ugotovitev, da gre za pristne Suhokrajinčane, ki so živeli v župnijah Ambrus, Hinje in Žužemberk; po ljudskem izročilu in nekaterih odkritih zapisih pa priimek sicer velja za kočevarski.

Uganko Freda Kussa reši njegova tragedija

Na podlagi tako pridobljenih podatkov je bilo mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da je bil tudi Johannin mož doma iz Suhe krajine. A vsi pregledani dokumenti so o tem molčali vse do njegove nesrečne smrti v rudniški nesreči leta 1914. Nesreča je odmevala tako v Koloradu kot med slovenskimi izseljenci v ZDA in prav v njihovih listih je bil odkrit ključ za razrešitev dileme o izvoru Freda Kussa.

O Kussovi smrti sta poročala časopisa slovenskih izseljencev: Amerikanski Slovenec in ameriški Slovenski narod. Zanimivo pa je, da je vsak od njiju navajal drugačno krstno ime; prvi ga je "krstil" za Ferdinanda, drugi za Fortunata, pri čemer pa so v drugem prispevku navedli točen kraj rojstva. Na podlagi teh podatkov je bilo mogoče preprosto rešiti celotno uganko s preverjanjem v krstnih matičnih knjigah. Arhivist Tone Krampač, ki že 25 let dela v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, je v prepisu krstne matične knjige župnije Hinje našel podatek, da se je 12. julija 1874 v družini Martina Kosa iz Žvirč 16 in matere Jere, rojene Tkavčič, rodil deček, ki so ga tega dne krstili za Fortunata (Fortunatus).

Fred Kuss oziroma Fortunat Kos, mogoče za domače kar Srečko iz Žvirč 16, se je pri 25 letih sredi Novega sveta torej poročil s sovaščanko Ivanko Koenig, ki je v Žvirčah živela le nekaj deset metrov stran, na drugi strani ceste na naslovu Žvirče 46. Tako praded kot prababica Seppa Kussa sta prava Suhokrajinčana, v kar se je bilo vredno zakopati in preveriti tako v arhivih kot na terenu, kaj se da še odkriti in mogoče celo najti sorodnike.

Kosi iz Žvirč

Ohranjeni prepisi matičnih knjig župnije Hinje pokažejo, da so sredi 19. stoletja v Žvirčah živeli člani družine Kos. Leta 1854 je hinjski župnik v poročno knjigo zapisal vesel dogodek, da je namreč 21. februarja 19-letni ženin Martin Kos, sin Martina Kosa, doma iz Žvirč 16, pred oltar popeljal 20-letno Jero Tkavčič, hčerko Franza Tkavčiča in Marije, rojene Vidmar, doma iz bližnjih Prevol 20.

V zakonu se jima je že 3. decembra 1855 rodil sin, ki so ga krstili za Janeza (Johann). Dne 15. maja 1859 se jima je rodil drugi sin, ki so ga še istega dne prinesli h krstu in mu dali ime Anton. Nekaj let pozneje, 9. decembra 1862, se jima je rodila hči, ki so jo krstili za Marijo. Leta 1874 je bilo v Žvirčah št. 16 spet vse v veselem pričakovanju in 12. julija 1874 je bil rojen deček, ki so ga istega dne krstili za Fortunata (Fortunatus).

Otroci so zrasli in se osamosvajali. Zapisi v poročnih maticah razkrivajo, da je bilo leto 1888 leto veselega slavja v Kosovi rodbini. Dne 8. februarja 1888 je namreč 28-letni Janez Kos pred oltar popeljal sosedo, 20-letno Ano Vidmar, hčerko Martina Vidmarja in matere Uršule, rojene Mišmaš, stanujoče v Žvirčah 17. Toda to ni bila edina poroka v vasi! Istega dne se je namreč Anin brat, 27-letni Mihael Vidmar, poročil z Janezovo sestro, tedaj 25-letno Marijo. To je bil torej redek dogodek – dvojna poroka in dvojno slavje sosednjih Vidmarjev in Kosov, o čemer se je dolgo govorilo in je še danes v zavesti starejših krajanov.

V zakonu Janeza Kosa in Ane Vidmar se je v hiši s številko 16 rodila kopica otrok, eden izmed njih je bil leta 1903 tudi Franc Kos. Preživljal se je kot delavec in pred drugo svetovno vojno si je ustvaril družino, ob koncu morije pa je bil žrtev povojnih pobojev. Podatki iz popisa žrtev so postregli z zadnjo papirnato sledjo, ki nas je pripeljala do njegove še živeče hčerke Angelce Kos.

Fred in Ivanka v ZDA

Če sta se Janez in Marija Kos odločila za družinsko življenje doma, je brata Antona in Fortunata življenje poneslo v svet. Oba sta bila namreč med tistimi, ki sta odšla čez Atlantik iskat svojo srečo. Po ameriškem cenzusu sodeč, se je prvi čez lužo leta 1884 ali 1885 pri 25 letih podal starejši Anton, za katerim je leta 1890 v svet krenil tedaj komajda 16-letni Fortunat oziroma, kot smo ugotovili, ob prihodu v New York mladenič, čigar ameriško ime je skozi različice Friderick in Frederik postalo tudi v ameriških dokumentih na kratko Fred.

Anton Kos, ki so ga prvega zapisali kot Kussa in je bil predvidoma porok za prihod najmlajšega brata iz rodbine Kos, se je očitno že zgodaj znašel v Leadvillu, kamor mu je potem sledil tudi Fred. Prvi je bil očitno nekoliko bolj podjeten in si je že zgodaj ustvaril družino. Po nekaj letih dela v rudnikih je po družici zakoprnel tudi Fred. A ni bil zadovoljen s katero od tam živečih deklet. Želel si je dekle iz domače vasi. V družinski tradiciji je še živa pripoved, da je po ženo “poslal domov, v Žvirče”.

Zdi se, da je že kot mladenič imel svojo simpatijo pri Koenigovih, natančneje v družini Jožefa Koeniga in Uršule (Ursule), rojene Plot. V družini so bili sin Urh (1874–1951) in tri hčerke Johanna (Ivanka; 1876–1959); Mary (Marija; 1881–1927) in Frances (Frančiška; 1882–1964).

Fred je poslal domov po najstarejšo Ivanko, ki je dejansko odpotovala v Združene države Amerike in 11. junija 1899 sta se Fred Kus in Johanna Koenig poročila v cerkvi Marijinega oznanjenja v Leadvillu. Celebrant je bil slovenski duhovnik John Perše, priči pa brat Anton in njegova žena Mary Kuss. Družina se je kmalu razširila, saj so se začeli rojevati otroci; očitno pa so pisma in stiki z domačimi v Žvirčah pripomogli, da sta se na dolgo pot čez ocean podali tudi obe Ivanini sestri. Za Frančiško Koenig dokumenti povedo, da se je na pot podala z ladjo La Champagne, ki je odplula iz Le Havra in je v ZDA prispela 24. februarja 1902, že 15. junija se je poročila z Michaelom Cerckom (v domovini Črček).

Fred se je dodobra uveljavil v krogih rudarjev in lastnikov rudnikov, družina pa je soustvarjala utrip življenja v Leadvillu. Leta 1910 je, po cenzusu, štela šest otrok. V spominu Kussovih sorodnikov pa velja, da se je v družini rodilo 12 otrok. Res se je našlo nekaj podatkov o vsaj še dveh otrocih, ki pa sta oba zelo zgodaj umrla. Smrtnost otrok je bila tudi v ZDA tedaj še precej visoka. Tedaj so Kussovi živeli v lastni hiši na naslovu 307 Elm Street, v kateri se je naselila tudi sestra Frances z družino. Fredov brat Anton je tedaj bival v sosednjem okrožju Eagle.

Zajemi zaslona vpisov iz matičnih knjih v župniji Hinje in popis prebivalstva v ZDA za družino Kos/Kuss.

Usodno leto 1914

Usodna strela ob Miljacki junija 1914 sta zamajala dotedanji svet, ki se je že poleti znašel v veliki vojni. Novice o dogodkih na frontnih črtah, o padlih in ranjenih fantih s Kranjskega, so prodirale tudi v ZDA. A tudi od tam so prihajala poročila o veselih in žalostnih dogodkih, ki so jih doživljale slovenske naselbine v Novem svetu. Žalostna vest je decembra 1914 odjeknila v Leadvillu in svoj odmev našla v Žvirčah. Časopisna notica v Slovenskem narodu: listu slovenskih delavcev na zapadu in glasilu Zapadne slovenske zveze, ki so ga tiskali v ZDA v Koloradu, je skopo poročala o nesreči, ki jo je doživel rojak Fortunat Kos, doma iz hinjske fare: “Padel je več čevljev globoko v 'šut' (chute). Ko so ga našli, se je le še malo zavedel. Pripeljali so ga v bolnišnico, kjer je po preteku par ur v mučnih bolečinah umrl.”

Nekoliko bolj obširni z opisom samega tragičnega dogodka so bili ameriški listi. V The Herald Democrat, so v več prispevkih poročali o nesrečni smrti Freda Kussa v rudniku Valley in zapisali, da je ob padcu imel poškodbe glave, zlomljene noge in ramo. Nezavestnega so ga našli rudarji, ki so ga prinesli na plano in takoj poklicali zdravnika, nato pa ga pospremili v bolnišnico sv. Luke. Vsi po vrsti so poudarjali, da je bil izkušen rudar in da niso vedeli, kako se je ta nesreča, ki je Freda na koncu stala življenja, lahko zgodila. Umrl je v že omenjeni bolnišnici 26. novembra 1914 ob šestih zvečer in za seboj pustil ženo in devet otrok. Po tej nesreči so v rudniku sprožili preiskavo, a podrobnejših ugotovitev o preiskavi ni bilo.

Dne 29. novembra 1914 so Fortunata (Freda) Kussa pokopali in o tem ni manjkalo poročil tako v ameriških časopisih kot v listih slovenskih izseljencev. Amerikanski Slovenec (tiskan v Illinoisu) je med drugim objavil: “Bil je član društva sv. Jožefa št. 56 K. S. K. Jednote. Društvo mu je priredilo krasen pogreb. Njegovo rakev so pokrivale sveže cvetlice, venci z napisi, šopki z žalnimi trakovi, katere so mu darovala vdana srca prijateljev. Pogreba se je udeležilo društvo Planinski Bratje s svojo zastavo. /…/ Pogreb se je vršil ob 10. uri s peto sv. mašo. Pokojni zapušča tukaj žalujočo vdovo in osem malih otročičev, kateri so klicali za ljubljenim očetom. Ni ga bilo suhega očesa, ko je pogledal na jokajoče otročiče. Z upanjem smo se vrnili iz pokopališča, da zopet vidimo se nad zvezdami!”

38-letna vdova in devet otrok

Zanimivo je, da so v tem zapisu navajali osem otrok, vsi drugi listi pa so pisali o devetih, saj je bila najmlajša Dorothy rojena le nekaj tednov prej, 13. oktobra. Številčna družina Kussovih je terjala svoje in skrb za njeno preživetje je padla na 38-letno vdovo Johanno in starejše otroke. Zanesljivo jim je pri tem pomagala tudi tamkajšnja slovenska skupnost župnije sv. Jožefa.

Prva finančna pomoč, ki je bila gotovo še kako dobrodošla ob tolikšnem številu lačnih ust, pa je prišla iz zavarovalnine. Fred je bil kot član društva sv. Jožefa Kranjsko-slovenske katoliške jednote namreč zavarovan in ob njegovi smrti so družini izplačali 1000 dolarjev (pribl. 30 tisoč evrov današnje vrednosti). To je bila – ob vedenju, da je dnevna plača tedaj znašala med 2 in 2,5 dolarja – primerna osnova za prebroditev te tragične krize, ki je gotovo vplivala tudi na prihodnost vseh otrok.

Dedek deseti vsestranski otrok

Ti so se kaj kmalu znašli tudi na trgu dela in skušali družini olajšati njen položaj. Nekateri od njih pa so se tudi že osamosvajali. Za tedaj še mladoletno najstarejšo hčerko Johanno (1900–1974) je že gledal Nizozemec John Vanhauten in mati Johanna je naposled dala svoj blagoslov, da sta se mlada lahko poročila že leta 1916.

Zgodaj je moral kruh služiti tudi Seppov dedek Adolph starejši (1908-2002), ki je bil deseti od dvanajstih otrok, rojenih v zakonu Freda in Johanne Kuss. Kot že zapisano, se je ob službi v družbi Zaitz lahko hkrati ukvarjal tudi s športom: od smučanja do golfa, do plezanja do pohodništva vse do svojih poznih 80. let. Adolph Kuss Senior je bil tako markantna osebnost, da so po njem v okolici Leadvilla poimenovali celo vrh gore. Adolph starejši je bil poročen z Italijanko Adeline Baldesarri, katere starši so emigrirali iz Ruma na (Južnem) Tirolskem iz tedanje Avstro-Ogrske.

Oče vzgojitelj ameriških nordijcev

Ljubezen do zimski in vzdržljivostnih športov je Adolph predal svojemu 20. oktobra 1930 rojenemu sinu, uradno prav tako Adolphu, ki pa so ga v 30. letih razumljivo hitro skrajšali na Dolpha. Od prvega tekmovanja pri petih letih je navdušeni vsestranski smučar svojo strast v takrat amaterskem športu spremenil v poklic in postal smučarski učitelj na kolidžu Fort Lewis v Durangu, kar ga je tudi odpeljalo iz rodnega Leadvilla. Vmes je med korejsko vojno na tekmovanju na Japonskem postal smučarski prvak vzhodne Azije.

"Moji starši so živeli z naravo; vedno smo plezali po gorah, hodili na ribolov ali počeli stvari, za katere je bil potreben napor," se je zgleda svojih staršev spominjal Dolph ob sprejemu v smučarski hram slavnih v Koloradu.

Na jugozahodu Kolorada je Dolph postal zagrizen razvijalec smučanja, tako alpskega kot zlasti nordijskega, kar mu je prineslo tudi selektorsko vlogo. Na olimpijskih igrah leta 1964 v Innsbrucku je bil trener smučarjev tekačev, na olimpijskih igrah leta 1972 v Saporu pa nordijskih kombinatorcev. Da, Kuss je med drugim gradil tudi skakalnice, a njegova največja športna strast so bili smučarski teki.

Podedovana vzdržljivost prenesena na kolo

V drugem zakonu s Sabino, prav tako vsestransko in uspešno športnico, se mu je pri 64 letih kot najmlajši otrok 13. septembra 1994 rodil Sepp Kuss. Mati, ki je s svojimi otroki govorila v svojem maternem jeziku (nemščini), je izbrala ime Sepp kot pomanjševalnico za Joseph, kar je pogosto ime prednikov tudi po rodbinskih vejah prababice.

Sepp je od staršev hitro prevzel ljubezen do vzdržljivostnih športov, le da je sam po poskusih v hokeju in smučarskem teku družinsko izročilo preusmeril predvsem v kolesarstvo, sprva gorsko, nato pa cestno. Na koncu mu je to po diplomi iz oglaševalstva prineslo pravi poklic, zdaj pa tudi slavo, ko je kot četrti Američan postal zmagovalec Grand Toura.

Suha krajina premalo znani kolesarski raj

Sorodna novica Zvesti pomočnik, na četrt Slovenec, po kroni kariere: "Tega nikoli več ne bom ponovil."

In delček slave lahko v kolesarsko navdušeni Sloveniji prevzameta tudi vas Žvirče in Suha krajina. Valovita pokrajina je prepletena s cestami, asfaltnimi in makadamskimi, ob redko poseljeni pokrajini, sorazmerno daleč od glavnih prometnih tokov, pa tudi ni prometnih zastojev in tranzitnega tovornega prometa.

“Imamo mir in veliko kolesarjev,” se je smejalo prebivalcem Žvirč, ki so na prva povpraševanja o kolesarstvu in povezavah Seppa Kussa s Suho krajino znali povedati, da v njihovih krajih že zdaj ne manjka navdušenih kolesarjev, ki bodo imeli še dodaten motiv, da zavijejo skozi središče Žvirč.