Profesionalni šport je krut, to je spoznal tudi 27-letni Luka Pibernik. V ekipi Bahrain McLaren zanj ni več prostora, to pa v trenutnih okoliščinah pomeni konec kariere. A kolesar iz Suhadol pri Komendi, ki je imel v otroških letih istega trenerja kot Tadej Pogačar (Miho Koncilija), to sprejema mirno in je v intervjuju za MMC priznal, da v zadnji sezoni ni pokazal dovolj: "Če bi zmagal na kakšni dirki, bi verjetno bil prostor zame, a očitno nisem zadostil standardom. Profesionalno kolesarstvo je posel, ne prijateljstvo."

Zakaj končujete kariero že pri 27 letih? Ker niste dobili pogodbe ali ker nimate več prave motivacije?
Oba dejavnika sta odigrala pomembno vlogo. Glavni razlog je vendarle ta, da nisem dobil pametne pogodbe, po pravici povedano, pa zadnji dve leti tudi nisem bil pravi. Nisem več čutil tistega, kar sem v preteklosti. Po nepisanem pravilu sem bil zdaj v najboljših letih, a se je obrnilo navzdol. Zato sem izgubil nekaj motivacije. Ni bilo več tistega žara, borbenosti. Ob vsej tej negotovosti, ki jo je prinesla še epidemija, sem se odločil za konec kariere. Upal sem sicer do zadnjega, da bi našel ekipo, zato sem šele med novoletnimi prazniki objavil, da končujem.

Niste pa poskusili, denimo, pri Adrii Mobilu, ki je ob koncu kariere postaja za nekatere slovenske kolesarje?
Ne, to me ni zanimalo. Hotel sem le v ekipo na najvišji ravni.

Bahrain je sicer ob epidemiji precej znižal pogodbe, govorilo se je, da tudi za polovico.
Ne, pač pa za približno 30 odstotkov. S tem se je bilo treba sprijazniti, Bahrain je bil med ekipami, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Sorodna novica Pibernik v šprintu ubežnikov do zmage kariere v Belgiji

Zapustil jo je tudi veliki strokovnjak Rod Ellingworth in se vrnil k Ineosu! Zanimivo, da je še prej (bolj kot ne sam) določil ekipo Bahraina za prihodnje leto, v kateri ne bo več toliko Slovencev. Kdo še ostane?
Matej (Mohorič), Jan (Tratnik) in Domen (Novak). Sestavil je ekipo, ki se mu je zdela najboljša, in zame v njej ni bilo mesta. Tako to je, tu nimam nikomur česa zameriti. Menim, da so v najboljših ekipah na svetu najboljši kolesarji, sam pa očitno nisem bil dovolj dober. Če bi zmagal na kakšni dirki, bi bil verjetno prostor zame, a očitno nisem zadostil standardom. Profesionalno kolesarstvo je posel, ne prijateljstvo.

Čeprav, na letošnji Dirki po Franciji smo na primeru Rogliča in Pogačarja videli, da gre lahko tudi takrat, ko je v igri najpomembnejša lovorika v kolesarstvu, za prijateljstvo ...
Tudi to je del posla, drži (smeh). Če imaš prijatelje pri svojem delu, je še toliko lažje. Dobro se z dobrim vrača. Enako menita tako Primož kot Tadej.

Vseeno pa morate priznati, kako izjemna izkušnja je bila, da ste bili del svetovne serije in da ste sodelovali na vseh tritedenskih dirkah ...
Seveda. Kot 15-letni mulec sem sanjal, da bom nekoč v World Touru in nastopil na Touru, svetovnem prvenstvu in preostalih največjih dirkah. Zelo sem zadovoljen, pravzaprav več kot zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Morda nisem naredil tistega maksimuma oziroma sem se malo prekmalu poslovil, a uresničil sem otroške sanje.

Pred 15 leti bi v Sloveniji kolesarja vašega kova še bolj slavili, a ob teh neverjetnih uspehih predvsem Rogliča in Pogačarja pomočniki nekako ne pridete več do izraza ...
Sam gledam na to drugače. Ponosen sem, da sem bil zraven v trenutku, ko je bila zlata generacija slovenskega kolesarstva v svetovnem vrhu. Zavedam se, kako dober moraš biti in koliko odrekanja je treba, da si na takšni ravni. Sem ponosen, da sem bil del tega.

Ste se sploh še pripravljali na novo sezono?
Niti ne, saj ni bilo znakov, da bom dobil pogodbo. Seveda pa ostajam športnik po duši in se vedno rad preznojim. Vedno bom šel rad na kolo, vse življenje bom to počel, navsezadnje je to tudi zdravo.

Rekreativno kolesarstvo že, kaj pa profesionalno?
Na dolgi rok gotovo ni zdravo. A to sem jemal kot del službe in – kar je treba, narediš. Zavedati se moraš, da tudi če greš pogosto čez svoje meje, je na koncu vse poplačano. Čeprav ne slaviš zmage.

Pomočniki ste v kolesarstvu cenjeni in večinoma tudi dobro plačani. Kateri uspeh vam je ostal v spominu, katerega kapetana ste pripeljali do vrhunskega rezultata?
Nibalija do 3. mesta na Dirki po Italiji leta 2017 in do zmage v Lombardiji in San Remu, to so bili gotovo tisti najlepši trenutki. Manjkalo pa je nekaj osebnih zmag. Vseeno sem vesel, da sem dobil etapo World Toura (6. etapa Eneco Toura), končal vse tri tritedenske dirke in bil dvakrat državni prvak. Žal je zmanjkal še tretji naslov, da bi bil rekorder (smeh), gotovo pa bo to uspelo nekomu od teh, ki še dirkajo.

Se tudi vi strinjate, da je Dirka po Franciji, na kateri ste nastopili leta 2016, daleč največja dirka na svetu?
Seveda. Lani je bilo sicer drugače, ampak – tam se zbere največ gledalcev, vzdušje je izjemno, organizacija na najvišji ravni. Tistega leta smo Louisa Meintjesa pripeljali do 8. mesta v skupnem seštevku. Takrat sem dirkal še za Lampre, ki je bila majhna ekipa z nizkim proračunom, tako da je bilo tisto osmo mesto velik uspeh in je bilo nekaj posebnega pripeljati v Pariz.

Vam je bilo kdaj težko iti na kolo?
Tako rekoč nikoli. Še najtežje se je bilo pripraviti in začeti. Če sta na startu dve stopinji in veš, da je pred teboj 200-kilometrska etapa, ni najprijetneje. Toda ko si enkrat na kolesu, uživaš, tudi če sta dež in mraz. Ni bilo pa vedno lahko, sploh ko si utrujen. A ko imaš pred seboj neki cilj, narediš marsikaj, čeprav sprva pomisliš, da je to nemogoče.

Bili ste bolj ljubitelj enodnevnih dirk, kajne?
Sploh na začetku kariere mi je bilo najlepše sodelovati na enodnevnih dirkah, na teh dirkah sem tudi najbolj užival, sploh če se spomnim svetovnega prvenstva v Richmondu 2015 ali v Bergnu 2017. Res je bil dober občutek, tam sem užival na polno.

Kronometrov pa niste marali!
To pa res ne. Niso bili zame. Preveč sem se mučil. Težko sem se zmotiviral, da sem šel do limita. Na največjih dirkah, ko sem bil pomočnik, je bil zato zame kot prost dan, ko je bil na vrsti kronometer, saj se nisem naprezal.

Boste pogrešali sotekmovalce oziroma vse, ki ste jih spoznali v kolesarstvu?
Zelo! Ne morem verjeti, koliko ljudi, s katerimi se pet let se nisem slišal, me je klicalo in zaželelo vso srečo. Dobro se mi je zdelo. Očitno smo se dobro razumeli.

Kolesarstvo je garaški šport. Bo v Sloveniji med mladimi dovolj zanimanja zanj tudi takrat, ko ne bomo imeli 1. in 2. kolesarja na Dirki po Franciji?
Trenutno je kolesarstvo res zelo priljubljeno, a verjamem, da se bodo vedno našli talenti. Vem, da se v klubih zelo dobro dela z mladimi. Vsaj en kolesar na generacijo bi moral biti tako vrhunski, da bi bil med najboljšimi na svetu. Vsaj v mlajših kategorijah.

Pri vaši karieri je veliko vlogo odigral Miha Koncilija, ki je v mlajših letih treniral tudi Tadeja Pogačarja. Kako se je začela zgodba, česa vas je Miha naučil?
Začel sem pri 11 letih, prej sem treniral plezanje. Brat je takrat že treniral kolesarstvo, mene je navdušil Miha, ki je v osnovni šoli s testi iskal talente. Dal mi je tisti zagon in voljo do kolesarstva. Naučil me je osnov, spoznal sem, da brez dela ne bo nič. Miha je bil zadnja leta še moj treningpartner na cesti, skoraj vsak dan sva bila na treningu. Res bi se mu najlepše zahvalil za vse, pa Marku Polancu, Andreju Hauptmanu in sploh vsem fantom, s katerimi sem lahko treniral in dirkal.

Boste tudi vi še pomagali kolesarstvu, morda v vlogi trenerja?
Ne vem še. Moram dobro razmisliti, kako naprej. Najprej moram dati glavo na "off", potem se bom pa odločil.

Zdaj bi šli lahko končno mirno na kakšen dopust, če ne bi bilo vseh omejitev zaradi epidemije. Vas vleče v tople kraje?
Sploh ne, izredno uživam, kadar grem lahko na sneg kar v naše gore. Smučanje, tek na smučeh, hoja po snegu, ti športi so mi zelo pri srcu. Velika planina je moja priljubljena destinacija. Najlepšo naravo imam skoraj pred domačim pragom.

Na Veliki planini ste preživeli tudi del otroštva, kajne?
Drži, gor imamo bajto in sem bil pogosto pri mami na počitnicah.