Letos se kolesarji za mavrične majice merijo v Španiji, kjer je bil v sredo že drugi vrhunec prvenstva. V boj za zmago so se udarili najboljši v vožnji na čas in pisala se je zgodovina.

Edina stalnica je moška dirka na cesti
Ob seštevanju prvenstev seveda moramo izpustiti leta, ko je divjala druga svetovna vojna in tudi kolesarski svet je tedaj zamrl. So pa prvenstva na najvišji ravni vedno prinašala kakšno spremembo, edina stalnica so cestne dirke v moški konkurenci. Prvi junak je bil sloviti Italijan Alfredo Binda.

Pred 20 leti konec dirk za ljubitelje
Ženske so se za naslov najboljše prvič merile pred 56 leti, ko se je na večni seznam v Franciji vpisala Elsy Jacobs. Leta 1975 so priložnost dobili tudi mladinci, pravo revolucijo pa so prvenstva doživela leta 1994 v Palermu, ko se je ukinila delitev na ljubitelje in poklicne kolesarje in smo dobili zdajšnjo podobo, ki jo ob koncu sezone spremljamo v boju za mavrično majico.

Hkrati prihod kronometra
Tedaj je v program zakorakala tudi ura resnice. Vožnjo na čas smo pred tem poznali kot ekipni nastop četverice na 100 kilometrov, in vsi tisti, ki so to disciplino vozili, znajo povedati, da kaj hujšega predstavljajo le še najbolj zahtevni vzponi na največjih treh večetapnih dirkah v vsakem letu.

Prednost za kolesarje na ovalih
Vožnja na čas pa je v zadnjih dveh desetletjih prinesla pravo revolucijo v svet kolesarstva. Če je bilo prej vse podrejeno cestnim preizkušnjam, so novo disciplino hitro v svojo korist znali speljati specialisti za vožnjo na dirkališču. Na seznamu zmagovalcev, ki prihajajo iz osmih držav, so predvsem tisti, ki so prva leta na kolesu preživeli na zaprtih ovalih.

Martin naskakoval poker zmag
Najuspešnejša je za zdaj Nemčija, ki je letos stavila na Tonyja Martina in sedmi naslov. Martinu bi bil to četrti in zgodovinski, saj doslej pokra uspehov zapored ni dočakal nihče. In tudi nemški orjak na kolesu ga ni. Pred njim je za Nemčijo dve zmagi vpisal še Jan Ullrich, eno pa Bert Grabsch. Švicar Fabian Cancellara je k bogati alpski deželi vpisal štiri naslove, toda ne zaporedoma, saj mu je ta podvig pred šestimi leti v Vareseju preprečil prav prej omenjeni Grabsch.

Wiggins se je rešil življenja na obrobju
Prvi prvak v tedaj novo nastali disciplini je bil Britanec Chris Boardman in od srede je na vrhu spet kolesar, ki so mu v čast zaigrali himno, da naj Bog čuva kraljico, in dvignili Union Jacka. Prav njeno veličanstvo, britanska kraljica Elisabeta, pa je omenjenega junaka pred dvema letoma nagradila s plemiškim naslovom. Bradley Wiggins se je prav s športom rešil življenja na obrobju in ob naslovu ni deloval prav nič prešerno. Združil je olimpijsko zmago in mavrično majico, ki pa je v naslednjem letu ne bomo videvali na cestah po svetu.

V Riu 2016 bo vozil na stezi
Sir Wiggins se bo namreč v nedeljo zadnjič peljal po cesti na tekmovalnem kolesu. Vrača se namreč k svoji prvi ljubezni: velodromu, kjer je že julija iskal uteho, ko znova ni dobil mesta pri Skyju za Dirko po Franciji. Na igrah Commenweltha v zasledovanju Britanci niso bili uspešni, saj je imel Wiggins očitno še v glavi svetovno prvenstvo. Za Rio de Janeiro pa je obljubil zlato medaljo ob slovesu od športnega dela življenja.