Ta teden v Avstriji poteka svetovno prvenstvo v kolesarstvu. Pred tekmovanjem smo na pogovor povabili profesorja Radojeta Milića, ki je leta 2012 opravil teste s Primožem Rogličem in mu napovedal svetlo prihodnost. O tem smo govorili tudi v podkastu SOS odmev.

Kakšne naloge vse opravlja vaš laboratorij?
Namenjen je testiranju v športu, delno pa tudi športni medicini. Tri četrtine testov izvajamo za oceno funkcionalnega statusa, koliko se je športnik adaptiral na program, ki se izvaja znotraj trenažnega procesa. Neki del pa izvajamo tudi za potrebe ocene zdravstvenega stanja, vendar je tega precej manj, saj se v Sloveniji po definiciji s tem ukvarja medicina dela. Naše delo se izvaja predvsem po modelu pogodbe z ministrstvom za šolstvo in šport. Večji del dobimo od fundacije za šport, s čimer so potem letni programi na neki način definirani.

V zadnjem času vidimo precej športnikov, ki imajo veliko zdravstvenih opravičil. V mislih imam astmo.
Danes je zelo popularno biti bolan in biti vrhunski športnik. Ampak ni samo astma, obstaja tudi veliko drugih stvari, od hipogonadizma (zmanjšano izločanje spolnih hormonov, op. a.). To so načini, kako se ljudje skušajo z neetičnimi pristopi prebiti v neke višine, ki jim dejansko ne pripadajo. Če ste talentirani, boste našli svojo pot do rezultata, če niste, je to precej težje. To še posebej velja, če obstaja vrsta neidealnih okoliščin (zgradba telesa in njegove zmogljivosti).

Se pravi, da želijo na nedovoljen način dobiti pripomočke.
Postopki so znani. Za vsako zdravljenje in zdravila je treba imeti ustrezno verifikacijo. V Sloveniji te verifikacije izdaja Sloado. Potem pa se zapleta pri drugih organih, denimo mednarodnih zvezah. Pri kolesarjih danes dominirajo avstralsko-angleški lobiji. Vidimo, da so njihovi kolesarji predvsem uspešnejši, kot so drugi. Prej smo v teh organizacijah videli prevlado italijanskih zdravnikov, takrat je bila tudi vrsta italijanskih kolesarjev, ki so bili zelo uspešni. Ne verjamem, da je distribucija nadarjenih tekmovalcev povezana z narodom, ampak je bolj povezana s selekcijo in številom ljudi, ki se ukvarjajo s športom. Tako smo naenkrat dobili eksplozijo anglosaksonskih rezultatov, kar mi govori, da te zadeve niso najbolj čiste. A to je moja domneva. Mislim, da je vzrok v tem, ker v organizacijah sedijo ljudje, ki nekaterim podpisujejo določene stvari, drugim pa zavrnejo.

To potrjujejo tudi številke. Velika Britanija do leta 2012 ni nikoli slavila na treh največjih dirkah, ob koncu leta 2018 pa se veseli petih zaporednih zmag, postala je sploh prva država, ki je v enem letu dobila vse tri dirke s tremi različnimi kolesarji.
Odpirava hudo debato, o kateri bi lahko imeli okroglo mizo. Veliko je ljudi, ki mislijo kot jaz, veliko pa jih misli nasprotno. Sky je naredil selekcijo vrhunskih kolesarjev, ki jih trenira pod vrhunskimi pogoji in so zaščiteni bolj kot nekateri medvedi pri nas (smeh). Sam podatek, da je Froome tik pred začetkom Toura dobil dovoljenje za nastop, govori, da so sposobni zavrteti vsako številko, da dobijo odgovor, ki jim ustreza. Ne bom več komentiral. Mislim, da denar v tem smislu ne pomaga športu, kot recimo ne pomagajo stave. Gre za isti mehanizem, ki bo na koncu morda prišel do nekih drugačnih organizacij, ki se bodo s tem ukvarjale, morda celo poklicno.

Primož Roglič se je v vašem laboratoriju znašel leta 2012. Kakšni razlogi so k vam pripeljali nekdanjega skakalca in novopečenega kolesarja?
Ljudje, ki so ga poznali iz prvih tekmovalnih preizkusov pri rekreativcih, so me poklicali. Šlo je za Mirka Tuša, Milana Eržena in Bogdana Finka. Zanimalo jih je, iz kakšnega testa je narejen. Bilo je resnično zanimivo, zakaj se je odločil za prestop. Povedal je, da je v nekem trenutku po padcu v Planici za nekaj časa vse pustil. Dve leti se je ukvarjal z motorji, na koncu je motor prodal in v Ljubljani kupil kolo. V enem letu je naredil okrog 22.000 kilometrov. Ko je prišel na prvo dirko, je hitro demonstriral, da je izreden športnik. To se vidi po načinu komunikacije. Prejšnji šport mu je dal fokus in druge lastnosti, ki jih kolesarji nimajo. Opaziti je izredno prilagodljivost, po drugi strani pa je tudi trening z maksimalno močjo prispeval, da je relativno hitro prišel do uspeha. Na testih je bil skrajno dober. A kakšno napoved imajo ti rezultati za dejanske dirke na cesti? Kolesarski trenerji so ga naučili vseh detajlov, od vožnje v skupini, do tega, kakšni so cilji. Relativno malo je spraševal in relativno hitro je prišel do rezultatov. Je nadarjen za šport, je pa tudi človek, ki ima športno inteligenco, ne premišljuje preveč. To je osnovni problem pri kolesarjih, če pride dvom ali je zdaj treba reagirati na napad ali ne, to ni preprosto.

Kje pri testih je izstopal?
Takrat je bil star 22 let, njegovi rezultati so bili absolutno gledano nadpovprečni. Imel je več kot 7 vatov/kg, čez 80 ml kisika na minuto po kg. To sta dve vrednosti, ki kažeta, da je človek treniran. Ta test mu je dal popotnico. Rekel sem mu, da je to za prvo skupino za ProTour. Vprašal me je, ali je to res. Ja, sem mu potrdil. Odločil se je za to pot in relativno hitro je prišel na ProTour. Mislim, da v zgodovini kolesarstva tak primer ni zabeležen. So seveda bili razni prestopi iz različnih športov, ampak iz skokov v kolesarstvo in v petih letih zmaga na najtežji etapi na Touru, to je za Wikipedijo.

Med Tourom ste dejali, da v posnetku analizirate etape. Kaj natančno analizirate?
Mene predvsem zanima iz vidika potencialnega treninga posameznika, kakšne prvine ponavlja in kolikokrat jih ponavlja, na kakšnem profilu proge, koliko časa trajajo, kako dolgi so ti intervali ... Chris Froome je pred leti na Touru naredil pet skokov, ki so bili dolgi po tri minute. Očitno je to treniral na ta način, da je izpeljal tisto, kar je že utečeno. Točno je vedel, na kakšnih vatih lahko naredi, koliko časa se lahko vmes spočije in gre potem spet na polno. Kolesar mora vedeti, kje je meja, da ne greš čez njo, ki te potem vrže v drugo, tretjo skupino ali celo v kombi (smeh).

Roglič je po koncu dirke dejal, da ima v načrtu zmago leta 2020.
To je odvisno od sestave ekipe. V njegovi ekipi so začeli selekcijo kolesarjev, ki so potrebni za tak dogodek. Če so ga izbrali za prvo violino v tem orkestru, bo on to partituro izpeljal brezhibno, brez napake. Vprašanje, kako se bodo drugi obnašali, to je sociologija znotraj ekipe. Seveda pa kolesarijo tudi drugi, ki imajo podobne ambicijo, vsako leto se pojavi nov Kolumbijec …

Hipotetično vprašanje – bi bil danes še boljši kolesar, če bi se s tem športom ukvarjal od malih nog kot večina njegovih vrstnikov?
To je res zelo hipotetično. Smučarski skoki so zelo kompleksen šport, ki razvija tudi druge lastnosti, ki so pomembne. To je neki občutek za socialno okolje, občutek za kontrolo svojega telesa, občutek za doživetje rezultata, za neki način in pristop k treningu, ki je relativno v drugih športih manj prisoten. V osnovi je to individualen šport, to ni igra z žogo ali borilna veščina. Otroci se skokov lotevajo resno, seveda so motivirani in imajo željo, da napredujejo. Roglič se je dokazal tudi v teh vodah, zaradi nerodnega padca se je odločil za nekaj drugega. Zdaj pa razširimo vašo hipotezo. Kakšne pa so bile druge možnosti za šport v Kisovcu? Je bil tam razvit še kak drug šport, da bi ga pritegnil? Razen nogometa mislim, da ne. To je eden od problemov, o katerem razmišljam, ali so otroci samo v določenem kraju talentirani za določeni šport ali je to izpostavljenost temu športu oziroma vsemu, kar gre zraven.

Tudi sam razmišljam o tem, najbrž na Jesenicah ni več (gensko) nadarjenih hokejistov, v okolici Celja pa judoistov, ampak je to produkt ponudbe okolja.
Obstaja nekaj zanesenjakov, ki se 24 ur na dan trudijo, da v svojem okolju nekaj premaknejo. V Novem mestu se je tako nekaj premaknilo v atletiki, kolesarstvu in košarki. Zakaj nimamo več veslačev na Krki, zakaj nimamo določenih olimpijskih športov, kot je npr. judo? Ali pa navadni bazen, ali smo Dolenjci manj talentirani za plavanje? Lahko se vprašamo, kdo je v resnici za kaj talentiran. Lahko se je zgodilo, da smo kakšnega potencialnega plavalca zaradi pomanjkanja bazenov 'prislili', da se zdaj ukvarja s košarko, odbojko ali rokometom.

V Veliki Britaniji je pred 10 leti zaživela pobuda 'sporting giants', kjer so iskali visoke prebivalce, ki bi lahko bili nadarjeni za nekatere športe. Na tak način so našli Helen Glover, ki je štiri leta pozneje v Londonu postala olimpijska prvakinja v veslanju.

Ta pobuda je lahko izvedljiva, če imate 70-80 milijonov ljudi. Sistem selekcije je zelo natančno opredeljen. Potrebujete pa seveda tudi veliko denarja za trenerje, ki bodo to izpeljali. Če tega nimate, se raje tega ne lotevate. Razen, če ste ljubitelj in imate veliko prostega časa in denarja, ki ga vlagate v take projekte. Sistemski premiki se naredijo samo takrat, ko se država odloči, da je šport zanimiv za državo. V sosednjih državah razmišljajo podobno. Italijani so v 35 letih razvili vrhunsko odbojko. Danes smo priča borbi playground – playstation (poenostavljeno igrišče - računalnik). Potem pa je tu še država. Turčija ima 80 milijonov ljudi, visoko olajšavo pri vlaganju v šport, znanost in kulturo.

Torej sva spet pri denarju. Je torej tak projekt pri nas mogoč?
Spet smo pri denarju. Recimo, če bi imeli interesne skupine, ki bi na tem trgu nekaj morda ponudile in bi se pojavil kak donator, potem bi lahko razvijali marsikatere športe, o katerih za zdaj samo še sanjamo. Trenutno je teh športov zadosti, vsak dan dobimo potrebo po nekih ekstremnih rezultatih in si sami izmišljamo discipline. To so amaterski poskusi, da si bolj uspešen kot sosed …

Vabljeni k poslušanju podkasta SOS odmev. Drugi oddaji lahko prisluhnete s klikom na spodnjo sliko.