To je bilo zanj peto svetovno prvenstvo, kjer prej dirke še nikoli ni končal v prvi deseterici. Lani je bil v Avstraliji vsaj glede po uvrstitvi daleč (bil je 19.), a v resnici blizu, saj je v cilj prišel v času srebrnega Christopha Laporta, a zaradi konfuznosti sploh ni vedel, da sta bili v sprintu večje skupine (ki je nekaj deset metrov pred ciljem ujela nesrečnega Jana Tratnika) v igri dve medalji.

Od takrat je nastopil na 12 enodnevnih dirkah, njegova najslabša uvrstitev (če odmislimo nesrečni padec v Liegu) pa je četrto mesto. Človek za vse terene!

Sorodna novica Trpel kot morda še nikoli, na koncu pa - sprint "živih mrtvecev"

Pedersen dobil sprint na zadnjih treh grand tourih
Če k temu dodamo še njegove uspehe na etapnih dirkah (v istem času je dobil Pariz–Nico in Andaluzijo, na Touru pa je bil drugi), je jasno, da gre za daleč najbolj vsestranskega cestnega kolesarja, ki se lahko enakovredno meri tako na najtežjih enodnevnih kot etapnih dirkah. Tokrat je v boju za bron odšprintal Madsa Pedersena, odlični Danec je eden najboljših sprinterjev tega trenutka. Ne nazadnje je leta 2019 že postal svetovni prvak in če smo že omenjali obdobje zadnjega leta − nastopil je na vseh treh grand tourih in prav na vseh slavil sprintersko zmago.

Najraje bi se kar ulegel
"V zadnjem kilometru sem opazil, da je tudi Mads Pedersen popolnoma izmučen. To je bil sprint živih mrtvecev, premagal sem enega najboljših sprinterjev na svetu! Res sem vesel za bron. Izjemno utrujen sem zdaj, najraje bi se kar ulegel, vsekakor pa je bil fantastičen občutek stati na zmagovalnem odru. Nekaj dni bom potreboval, da bom dojel, kaj sem osvojil, Slovenija ima po toliko letih spet medaljo, zasluge gredo vsej reprezentanci," je v cilju utrujen razlagal Tadej Pogačar, ki so ga po prvih pogovorih v cilju pospremili, da si je nabral moči in se nato po pol ure pojavil na novinarski konferenci. Zdaj ima na obeh največjih enodnevnih dirkah (SP in OI) bron, na tem prvenstvu pa naj bi predvidoma v petek nastopil še na kronometru.

Presenečen, ko je ostal sam
Daleč najmočnejši pa je bil Mathieu van der Poel, ki je uresničil sanje in prvič postal svetovni prvak na cesti. Mavrične majice je že vajen, saj je petkratni svetovni prvak v ciklokrosu, svoj zadnji naslov je osvojil februarja v domačem Hoogerheideju. Proga v Glasgowu je bila izjemno selektivna, saj je v cilj prišlo le 51 kolesarjev. Nizozemec večji del proge ni razmetaval moči, ni napadal, tudi luknje je pokrival bolj redko, za ključni napad 22 kilometrov pred ciljem mu je tako ostalo dovolj moči: "Moram priznati, da sem bil presenečen, ko sem videl, da sem se že s prvim pravim napadom odlepil. Ko se obrneš in vidiš, da ti nihče ne sledi, ti da to res veliko samozavesti."

Pomagal mu je adrenalin
Imel je res prestavo več, premagal bi se lahko le sam, kar je občutil le pet kilometrov pozneje, ko je v desnem zavoju na spolzki cesti pristal na tleh, pri čemer je izgubil malo kože in zaponko na čevlju: "Kar naenkrat sem se znašel na tleh, zlomil sem zaponko, zaradi česar je bilo res težko, saj nisem imel več veliko stika s pedalom. Ampak mislim, da mi je pomagal tudi adrenalin. V smoli sem imel tudi nekaj sreče, da si nisem poškodoval kolesa. Pri padcu sem uporabil svoj instinkt, vesel sem, da sem hitro našel ritem, saj si v tistih ovinkih nisem več zaupal."

Občutek je bil neverjeten
Pred dirko je bilo veliko govora prav o ostrih ovinkih, ki so bili za marsikaterega kolesarja zelo nenaravni (ogromno težav je imel, denimo, branilec Remco Evenepoel), ko pa je začelo še deževati, so si padci kar sledili. Van der Poel je vedel, da je dirka končana, ko ga je prehitel avto, kar je pomenilo, da je razlika večja od minute: "Ni me več skrbelo za ovinke in občutek je bil res neverjeten."

Na Touru je bil bolan
Nizozemec je s tem simbolično poravnal račune z lanskim svetovnim prvenstvom, ko je v Avstralijo prav tako odpotoval kot velik favorit, nato pa odstopil po nekaj kilometrih. Razlog je seveda znan, saj so ga v noči pred dirko aretirali v hotelu. "To sem imel v glavi celo leto. Letos na Touru nisem ravno blestel, saj sem bil drugi teden bolan."

V soboto po olimpijsko vozovnico
Zdaj je postal prvi kolesar, ki je v istem letu združil naslova tako na cesti kot ciklokrosu, a van der Poel se spogleduje s še bolj zgodovinskim hat-trickom – v soboto bo namreč nastopil tudi na olimpijskem krosu v gorskem kolesarstvu, a vsaj glasno ne napoveduje medalje: "Priznati moram, da nimam prav velikih ambicij, a nastopil bom. Moj glavni cilj je zgolj uvrstiti se na olimpijske igre v Parizu."

Van Aert: "Nisem delal napak"
Obe dirki, na katerih je letos končal z mavrično majico, pa imata skupnega še nekaj – srebro je na obeh osvojil Wout van Aert, ki je bil po razpletu zelo razočaran: "Nisem pretirano navdušen, ker sem v Glasgow prišel z željo po zmagi. Po drugi strani pa tudi nisem pretirano razočaran, ker sem odpeljal dobro dirko. Nisem delal napak, okrog sebe pa sem imel močno ekipo."

Peta medalja, peto srebro
Belgijec je opisal odločilno akcijo: "Bil sem v zadnji skupini, čutil sem, da je Mathieu najmočnejši med vsemi nami, zato sem bil na njegovem kolesu. A to ni bilo dovolj, saj nam je vsem ušel. To je treba sprejeti in se zadovoljiti s srebrom." Za van Aerta je bila to že peta medalja na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah v cestnem kolesarstvu. Vedno je osvojil srebro.

Odsotnost povezav se je poznala
Kolesar Jumbo Visme je bil tudi prepričan, da je na razplet vplivala prepoved uporabe radijskih zvez: "Ko nam je ušel, nismo šli več popolnoma na polno, saj je ostal boj za drugo mesto. Morda bi bilo drugače, če bi po radiu slišali, da je van der Poel padel, takrat bi gotovo vozili drugače, zato je odsotnost radijskih povezav gotovo vplivala na razplet. A po drugi strani moram pač priznati, da je bil danes najboljši in je zasluženo zmagal."

Zanimivo, večna tekmeca sta se letos petič pomerila na enodnevnih dirkah, van der Poel je bil boljši četrtič – slavil je vselej, ko je bila dolžina daljša od 250 km.

Po 250 km običajna razmerja padejo v vodo
Podobna ugotovitev velja tudi za Pogačarja, ki ob "običajni" dolžini enodnevnih klasik približno 200 kilometrov načeloma ne more računati, da bi v sprintu ukanil kolesarje, ki imajo precej več kilogramov, mišične mase, so močnejši in slovijo kot boljši sprinterji.

Ko pa dirka preseže 250 kilometrov in so vsi kolesarji na zadnjem robu moči, običajno najde zadnje atome energije, ki jih pretvori v uspeh.

Zgodovinske uspehe.