"Nikoli ni bilo ovir za sanje in za delo, da se pade v trans, kot smo mi padali osem let, ko smo iz druge lige prišli do evropskega vrha. Vse skupaj je bila fantastična simfonija dela in nečesa neponovljivega. Nismo bili dobro finančno pokriti. Vse je temeljilo na entuziazmu. Država ni bila bogata, mesto ni bilo bogato in vse je bilo v skromnih štipendijah. Vse je bilo nekaj herojskega," se je tiste čarobne sezone spomnil strateg sarajevskih herojev Bogdan Tanjević.

Reprezentančnim uspehom sledili še klubski
Jugoslovanska košarka je prvi veliki uspeh dosegla v Ljubljani leta 1970, ko je izbrana vrsta na čelu s kapetanom Ivom Daneuom, v ekipi pa je bil tudi Aljoša Žorga, postala svetovni prvak. Osem let pozneje so uspeh 'plavi' ponovili na Filipinih, ko je bil del reprezentance tudi Peter Vilfan. Leta 1973 je Jugoslavija prvič stopila na vrh stare celine, naslov pa je ubranila tudi na naslednjih dveh EP-jih. Devet let po prvem reprezentančnem "superuspehu " pa je prišel tudi prvi naslov jugoslovanskih klubov. Bosna je presenetila košarkarsko Evropo in postala prvak stare celine. Uspeh so nato ponovili še Cibona dvakrat, Split celo trikrat in Partizan, Beograjčani sicer že po razpadu nekdanje države. Sedem naslovov jugoslovanskih klubov v 13 letih – nekaj, kar se danes zdi popolna utopija.

Klub je bil ustanovljen leta 1951, zanj pa so sprva igrali večinoma študenti s sarajevske univerze. Dve desetletji so "študenti" potrebovali, da so se prebili v prvo jugoslovansko ligo, eno izmed najmočnejših državnih prvenstev tistega časa v Evropi. Sarajevčani še danes pomnijo obračun Bosne in mestnega tekmeca Željezničarja iz leta 1972, ki ga je Bosna dobila v Skenderiji, in takrat se je začela osnovati šampionska zasedba iz prestolnice današnje Bosne in Hercegovine.

Ekipa, ki je zrasla v središču Sarajeva
Po kratki košarkarski karieri pri OKK-ju Beograd je Tanjević leta 1971, ko je bil star komaj 24 let, prevzel Bosno in se po šestih letih vrnil v Sarajevo, kjer je preživel večino otroštva in mladost. Karizmatični trener je oblikoval ekipo, ki jo je zgradil okoli genija kraljice iger Mirze Delibašića. Legendarni virtuoz "Kinđe", ki ima še danes v olimpijskem mestu kultni status, je leta 1972 prišel iz tuzelske Slobode. Bosna je rasla skupaj s "sarajevskim princem". Z "Bošo" se je Delibašić sijajno ujel in s svojim razkošnim znanjem je košarkarski posebnež, ki je bil ključni mož tudi vseh uspehov izbrane vrste v tistem obdobju, hitro postal glavni nosilec igre moštva iz Skenderije.

"To je bila ekipa, ki je zrasla v središču Sarajeva in v nekdanji Jugoslaviji. Vsi so tedaj, z izjemo Svetislava Pešića, ki je imel v tisti sezoni ogromno težav s poškodbo, prvič v prvi ligi nastopili v dresu Bosne," se je za Al Džaziro genialni trener Tanjević spomnil velikega uspeha: "To je bil vrhunec ekipe. Bili smo državni prvaki v letih 1978 in 1980. Leta 1979 smo po porazu s Partizanom zasedli četrto mesto in zgrešili finale, saj smo imeli veliko težav s poškodbami."

V peklu Skenderije Bosna do finala
Po dveh letih se je Mirzi pridružil izvrstni črnogorski ostrostrelec Žarko Varajić, tri leta pozneje pa še center Ratko Radovanović in skupaj so Bosno leta 1978 popeljali do prvega naslova državnega prvaka. Uspehu so dodali še prvi pokalni naslov in nastop v finalu Koraćevega pokala, kjer pa je bil po podaljšku boljši takrat glavni tekmec v Jugoslaviji beograjski Partizan (117:110).

V naslednji sezoni je sledil pohod na evropski naslov. Bosna je zadržala omenjene tri nosilce igre in je bila prvi klub po moskovskem CSKA-ju, ki je Evropo osvojil samo z domačimi igralci. V četrtfinalni skupini so Sarajevčani zasedli prvo mesto. V polfinalni skupini je Tanjevićeva vrsta strah v kosti tekmecev nagnala z zmago v Sarajevu nad prvim favoritom tekmovanja Realom, ki je branil naslov. Madridčani so klonili po podaljšku (114:109). Pred izjemnim občinstvom je Bosna dobila vse tekme in se prebila v finale po zmagi nad Olympiacosom sredi Aten (88:83).

Neverjetna predstava naveze Varajić-Delibašić
Varese je presenetil Real (83:82) in se še desetič zapored prebil v finale ter boj za evropski naslov, ki ga je tedanji Emerson predtem osvojil že petkrat. Finale je gostil Grenoble in pred 15.000 gledalci – v Francijo je pripotovalo tudi veliko število navijačev iz Jugoslavije – je italijanski velikan, ki je bil velik favorit dvoboja, padel s 96:93. Fantastično sta igrala Varajić in Delibašić, ki sta skupaj nasula kar 75 točk – v tistem času pa še ni bilo trojk! Na drugi strani jih je dal Bob Morse 28.

"To je bil eden tistih dni, ko tako rekoč ne moreš zgrešiti. Varese je na tej tekmi veliko igral cono, kar nam je bilo v veliko pomoč, saj smo imeli odličen strelski dan, še posebej Mirza Delibašić in jaz," je dejal Varajić, prvi strelec finala s 45 točkami, kar je še vedno rekord evroligaških finalov. Poleg Delibašića, Varajića in Radovanovića so bili v ekipi še Svetislav Pešić, Sabit Hadžić, Boro Vučević, Predrag Benaček, Ante Đogić, Boško Bosiočić, Nihad Izić, Dragan Zrno in Sabahudin Bilalović. Delibašić in Bilalović sta sicer že pokojna.

Danes šampionski časi le še oddaljen spomin
"Čutil sem kar nekakšno obvezo, da dobimo to tekmo. Če bi bil v finalu Real, bi bili povsem sproščeni, saj je bil verjetno tedaj še močnejši od Vareseja. Na tekmo smo prišli nervozni, a kmalu smo to pozabili. Še do danes se ni ponovilo, da bi kdo v finalu dosegel 45 točk, kot jih je Varajić, pa tedaj ni bilo trojk, Delibašić pa jih je dodal 30, kar je prav tako sijajno," je dodal "Boša", ki je pozneje evropski prvak postal tudi kot selektor, saj je leta 1999 v Franciji na vrh stare celine popeljal Italijo.

Danes je klub, tako kot večina jugoslovanskih velikanov, daleč od šampionskih časov. Nekoč ponos Sarajeva je zdaj povprečen klub, ki nima urejenih niti kapacitet. Pred štirimi leti je Bosna nazadnje igrala v jadranski druščini, nazadnje je bila državni prvak pred šestimi leti, letos pa je v prvem delu prvenstva, kjer nista sodelovala Široki in Igokea, zasedla skromno šesto mesto. Že nekaj časa ni več najboljši klub v državi, primat pa je izgubila tudi v mestu, saj je Spars, ki piše novo zgodbo o uspehu, zdaj že med štirimi najboljšimi v državi, konec marca pa je Bosno nadigral z 82:59.