legendarni virtuoz kraljice iger Mirza Delibašić.

Popularni "Kinđe" je pustil neizbrisen pečat tako v jugoslovanski kot tudi evropski košarki. Pred štirimi leti je spomin nanj počastil FIBA, ki ga je uvrstila v hišo slavnih, njegovo ime je našlo mesto tudi med 50, ki so pustili največji pečat v Evroligi, izbran je bil za najboljšega športnika Bosne in Hercegovine v 20. stoletju, po njem je poimenovana sarajevska dvorana …

Brez Mirze še Sarajevo ni isto
"Nimam nikakršne namere priti v Sarajevo. Upam, da me ljudje ne bodo narobe razumeli. Mirza je bil moj najboljši prijatelj. Bil je neponovljiv, vrhunski človek in košarkar. Brez Mirze Sarajevo zame ni več isto mesto," je o pokojnem prijatelju nekoč dejal Zoran Slavnić. Karizmatični "Moka" je spregovoril o Delibašićevi popularnosti: "Malo časa je bil v Realu, a ga v Madridu niso nikoli pozabili. Za njih je on najboljši. Poseben pečat je pustil tudi v Bosni, v reprezentanci pa na žalost tudi ni imel možnosti. Na isti poziciji je igral še en biser – Dragan Kićanović."

Kjerkoli je bil, je obnorel ljudi. Je sinonim za košarko v Bosni in Hercegovini, bil pa je tudi eden najbolj popularnih košarkarjev in športnikov v Jugoslaviji na sploh. Po tekmi med Bosno in Partizanom, ko se je umaknil pretepu, do katerega je pripeljala sumljiva sodniška odločitev, in dogajanje spremljal s strani, je dejal, da so sodniki del košarke in tudi oni so zmotljivi. Po tej izjavi so zapisali, da je s tem osvojil polovico Jugoslavije, prvo polovico pa je imel že pred tem.

Stoječe ovacije na vročem gostovanju v Jazinah
"Kakšen človek je bil Mirza, govori anekdota s konca 70. let. Z Bosno smo gostovali v zadrskih Jazinah. Tedaj je dvorana veljala za eno najbolj neugodnih in neprijaznih gostovanj. Med predstavljanjem ekipe so domači navijači z bučnim aplavzom in stoječimi ovacijami pozdravili Delibašića. Vsak njegov koš je bil prav tako pospremljen z aplavzom. Mislim, da se to nikomur drugemu ni zgodilo v Jazinah," so njegovo popularnost le še potrdile beseden njegovega velikega prijatelja in trenerja Bogdana Tanjevića.

Vse je navdušil s svojo prefinjeno igro. Delibašić je bil odličen strelec, obvladal je žogo, imel fenomenalen pregled nad igro, izjemen pa je bil predvsem njegov "rolling". Z njim je preigral praktično vsakega obrambnega igralca. Legendarni komentator Dan Peterson je nekoč med prenosom rekel: "Delibašić – bili so verjetno boljši košarkarji, a elegantnejši zagotovo ne."

Namesto v Beograd, raje v Sarajevo
Rodil se je 9. januarja 1954 v Tuzli, kjer je tudi pričel športno pot. Najprej ga je mama vpisala na balet in prav temu mnogi pripisujejo zasluge za njegovo elegantnost na igrišču. Nato se je pričel ukvarjati s tenisom, ki ga je kljub velikemu talentu opustil. S 14 leti se je, potem ko je postal celo pionirski teniški prvak, prepustil glavni ljubezni - košarki. Štiri leta je preživel v matični Slobodi.

Leta 1972 je Partizan, ki je takrat snoval šampionsko zasedbo, na preizkušnjo poklical dva najbolj perspektivna košarkarja v Bosni in Hercegovini. Iz Tuzle so povabili Delibašića, iz Mostarja pa Dražena Dalipagića. Slednji je ostal v Beogradu in skupaj z Draganom Kićanovićem tvoril udarni dvojec "parnega valjaka", Kinđe pa je raje odšel v Sarajevo in se pridružil Bosni.

Sarajevčane popeljal na vrh Evrope
Bosna je bila sila povprečen klub, ki se je šele po prihodu Delibašića uspel prebiti med elito. Ekipa študentskega kluba se je zgradila okoli Mirze, vodil pa jo je legendarni Tanjević. Z "Bošo" sta se odlično ujela in leta 1978 je moštvo prvič v klubski zgodovini osvojilo državni naslov. Uspeh je dopolnilo z uvrstitvijo v finale Koraćevega pokala.

Ekipa je rasla skupaj z Mirzo in naslednjo sezono si je Bosna celo pokorila košarkarsko Evropo. V Grenoblu je premagala italijanski Varese, ki je tedaj nastopal pod sponzorskim imenom Emerson. Blestel je Žarko Varajić, ki je dosegel kar 45 točk, vodja ekipe Delibašić pa jih je dodal 30. Bosna je bila prva jugoslovanska ekipa, ki je postala evropski prvak. Sledili so ji nato Cibona, Split in Partizan.

Olimpijski, svetovni in evropski prvak
Po olimpijskih igrah leta 1980 se je "sarajevski princ" preselil v Madrid k Realu. Bil je prvi neameriški in nešpanski košarkar, ki ga je kupil madridski velikan. Tudi v španski prestolnici je postal izjemno priljubljen, prav tako pa je ostal v srcih jugoslovanskih ljubiteljev košarke. Ko je kraljevi klub gostoval v Zagrebu in premagal Cibono, sta bila Dalipagić in Delibašić, ki sta skupaj igrala za Real, najboljša igralca na tekmi ter si prislužila stoječe ovacije Doma sportova. Po dveh sezonah je odšel še v Italijo, kjer je za Caserto zaigral znova pod Tanjevićevo taktirko.

Tudi v izbrani vrsti je pustil neizbrisen pečat. Kinđe je bil nepogrešljivi član zlate generacije, ki je osvojila praktično vse. V Moskvi leta 1980 je v dresu "plavih" osvojil zlato olimpijsko odličje, štiri leta prej pa v Montrealu srebrno. Leta 1978 je na svetovnem prvenstvu v Manili postal prvak, štiri leta kasneje pa se je iz Kolumbije vrnil z bronom. Dvakrat je postal tudi evropski prvak, po enkrat pa je na prvenstvih stare celine osvojil srebro in bron.

Najbolj talentiran v zlati jugoslovanski generaciji
Košarko je oboževal, a v njegovem življenju je bila poleg športa tudi druga plat. Veliko je ponočeval, skozi vso življenje je bil strasten kadilec, nepogrešljiva sta bili skodelica kave in cigareta v lokalu, veliko pa je tudi pil. Nekateri so sicer mnenja, da zaradi tega ni še bolj izkoristil svoje nadarjenosti, saj je veljal celo za najbolj talentiranega igralca zlate jugoslovanske košarkarske generacije.

Če se ni na igrišču, pa se je način življenja kmalu poznal pri zdravju. Po možganski kapi je bil leta 1983 primoran končati športno pot. Zdravstvene težave so se začele že med svetovnim prvenstvom na Filipinih in so ga spremljale skozi vso življenje. Star komaj 29 let je zaradi bolezni zaključil kariero, 18 let kasneje pa se je končala tudi njegova življenjska pot. Po koncu kariere je živel v Sarajevu, kjer je bival tudi v vojnem obdobju med leti 1992 in 1996. V bosenski prestolnici je po dolgotrajni bolezni tudi umrl.