Najboljši slovenski košarkar je v reprezentanci sodeloval na vseh akcijah od leta 2006, letos pa je 29-letni organizator igre moral izpustiti Eurobasket in se pripravljati na novo sezono Lige NBA. Kot pravi, je prepričan, da mu je to bolj škodilo kot koristilo. Kmalu se kapetan vrača v reprezentanco, v kateri bo sodeloval, dokler bo lahko.

Pred letošnjo sezono je podpisal najdonosnejšo pogodbo v zgodovini slovenskega športa, saj je Miamiju obljubil petletno zvestobo, s katero bo zaslužil 90 milijonov dolarjev. Februarja lani se je preselil k Hetaom, potem ko je doslej igral tudi za Phoenix in Houston. Miami na čelu z alfo in omego franšize, legendarnim Patom Rileyjem načrtuje celo naskok na nov prstan. Dragić je osmo sezono v Ligi NBA začel nekoliko zadržano, forma pa se mu vidno stopnjuje in igra vse bolje.

Od februarja ste v Miamiju. Kako ste se ujeli v tem klubu in kakšen odnos ima organizacija do vas?
Res je vse v najlepšem redu. To je ena taka organizacija kot na primer San Antonio, ko res poskrbijo za igralca in so ti lojalni. Počutim se kot del nekakšne družine. Tudi za igralčevo družino poskrbijo. V preteklosti tega nisem občutil, saj v Phoenixu in Houstonu ni bilo tako. Tu je nekaj drugega in veliko dajo na to povezanost. Ni jim vseeno za igralce. Ne gledajo te le kot številko.

Gledajo drugače na vas, ko ste podpisali pogodbo? So bili lani kaj negotovi?
Niso bili negotovi, čeprav se nismo mogli prej dogovoriti. Dogovorjeni smo bili, da se 1. julija takoj slišimo. Zelo sem vesel, da sem z njimi podpisal dolgo pogodbo, je pa vse posel. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, a vseeno mi dajo občutek stabilnosti in počutim se fenomenalno. Zagotovo pa vse skupaj prinaša tudi pritisk. Moraš se pokazati v pravi luči, a verjamem, da s tem ne bo težav. V karieri se ves čas spopadam s pritiski. Največji je bil, ko sem prišel v ligo in prvo sezono nisem igral. Potem sem imel visoko odkupnino in sem igral praktično zastonj. Tako sem bil pod pritiskom, da moram uspeti. V ligi je bil tedaj tudi Rašo in sva bila veliko v stiku. Ves čas mi je pomagal. Tu so bili še Udrih, Nachbar in Brezec, kar mi je vse olajšalo.

Ko prideš v kakšno dvorano Lige NBA, je vsaka fascinantna, a malokatera naredi tak vtis kot vaša v Miamiju. Na vsakem koraku je pokal Larryja O'Briana in napisi z uspehi Heatov. Kaj to pomeni igralcu?
Veliko. S tem vidiš, v katero smer gleda organizacija. Vsako leto Miami cilja na vrh. Četudi bo prišlo do menjave generacije, Pat Riley vedno pripelje vrhunske košarkarje. To ti da vedeti, da bo Miami vedno v vrhu in da moraš neprestano trdo delati.

Se tudi letos ves čas govori o naskoku na prstan?
Seveda. Če pogledamo našo postavo, imamo igralce, ki lahko to dosežejo. Zdaj pa moramo ustvariti pravo kemijo. Imamo eno najboljših obramb v ligi, zdaj pa se mora izti samo še v napadu. Mislim, da je vsako tekmo bolje. Nam pa vliva samozavest, da proti močnim ekipam igramo zelo dobro.

Dwyane Wade je zelo pozitivno govoril o vajinem odnosu na parketu. Kakšno je vaše sodelovanje s takim superzvezdnikom, s katerim tvorita udarni branilski par?
Lani je bilo še bolje, ampak to zato, ker ni bilo Bosha in sva bila midva glavna igralca ter ves čas imela žogo. Vsi mi govorijo, da je šla statistika malce dol. To je razumljivo. Imamo toliko igralcev, Bosh je imel povprečje 26, Wade 30, Deng 18, jaz 20 … Moraš kompenzirati v dobro ekipe. Dobro se počutim, zmagujemo in to je primarna stvar. Želja je, da osvojim ta prstan. Se pa ves čas razvija kohezija v moštvu. Še vedno potrebujem nekaj časa, a je vsak trening in vsako tekmo bolje.

Prejšnji mesec se vam je v Miamiju pridružil Beno Udrih. Ste bili presenečeni, da je prišel?
Zelo sem zadovoljen, da je prišel. Nisem pričakoval, da bo prišel Beno, a se je že vso sezono govorilo, da bodo menjali Chalmersa, v ligi pa nikoli ne veš, v katero smer bo šlo in Beno je prišel k nam. Super je in dobro sodelujeva. Ves čas skupaj trenirava, skupaj mečeva, igrava pick'n'rolle … Beno ima veliko izkušenj in pomaga mlajšim igralcem. Nikoli pa ne veš, kako bo. Beno tudi, ko ne igra, veliko dela in je dobro pripravljen. Nikoli ne veš, kaj se zgodi, kakšna poškodba ali kaj takega. Zdaj gre sicer v smeri Johnsona, a sezona je zelo dolga in verjamem, da bo dobil priložnost.

Beno je dejal, da je kljub vsej tej zgodbi še vedno pripravljen igrati za izbrano vrsto. Je reprezentanca vajina pogosta tema?
Midva se veliko pogovarjala o reprezentanci. Mislim, da je bilo v medijih vse skupaj malce drugače prikazano. Obe smeri, KZS in Beno, nista našli skupnega jezika, ki bi ga morali. Kot se pogovarjava, je še vedno pripravljen igrati, bo pa vse odvisno, kako se bodo zdaj dogovorili. Ne vem, kaj se je točno dogajalo. To vesta samo zveza in Beno.

Lani je bil vaš soigralec vse leto Zoran, zdaj ste tu z Benom. Prvič imate v NBA-ju v teh dveh sezonah slovensko družbo. Je za vas lažje?
Je veliko lažje. Govoriš v svojem jeziku. Da se ne bo slišalo narobe, a smo vseeno tujci, vendarle prihajamo iz drugačne kulture in drugače gledamo na stvari. Preprosto imamo drugačno življenje. Z Benom se najdem v tem. Moraš pa biti vseeno prilagodljiv. Midva z Benom drugače živiva kot drugi igralci. Lepo je imeti nekoga, ki te razume in se z njim lahko pogovoriš. Nisva le soigralca, ampak drug drugega podpirava. Zdaj ko Beno ne igra toliko, mu ves čas stojim ob strani in skupaj trenirava, da bo pripravljen, ko bo prišla priložnost. Ko igraš, je težko videti vse, on pa na klopi več stvari vidi in mi potem pove, kaj je bilo.

Kako pa ste videli bratovo izkušnjo v Ligi NBA? Vidite njegovo mesto v ligi, kar je njegova velika želja?
Zelo mi je žal, ker vem, kako si to želi. Dokazal je, da lahko igra v NBA-ju. Po eni strani mi je bilo zelo težko, ko je bil z mano in ni igral. Videl sem, kako so z njim ravnali v Phoenixu, ga maltretirali in potem sem bil še jaz nervozen. Mislim, da je njegovo mesto v NBA-ju. Rekel sem mu: bil si tukaj in izkusil NBA, zdaj pa bo, kar bo. Če se ne bo izšlo, si še vedno v izjemno močni evroligaški ekipi. Koliko igralcev ni šlo v NBA ... ima pa res veliko željo.

Za vami je prvo poletje, ko niste sodelovali na reprezentančni akciji. Kako je bilo?
Bilo je zelo drugače. Mislim, da mi je bolj škodilo, kot koristilo. Kadar sem na reprezentančni akciji, se z ekipo pripravim, odigram toliko tekem, in ko pridem sem, sem že v formi in v tekmovalnem ritmu. Letos sem imel pa težave. Saj sem se pet mesecev pripravljal, a ni igre pet na pet. Tudi z Rileyjem sem govoril in je priznal, da so naredili napako. To sem občutil na svoji koži in šele zdaj prihajam v ta ritem, v katerem bi morda bil že od začetka sezone.

Je bilo težko spremljati reprezentanco, ko ji niste mogli pomagati?
Bilo je težko. Vse tekme sem podrobno spremljal, bil sem tako rekoč tudi na vseh pripravljalnih. Sem tekmovalen tip in želel bi biti v ekipi z Zoranom in drugimi igralci. Dobro so igrali v skupinskem delu, škoda pa potem tiste tekme proti Latviji v Lillu.

Potem ko so se poslovili nekateri izkušenejši igralci, kakšna se vam zdi prihodnost reprezentance?
Mislim, da je svetla. Dončić, Mesiček … Ta generacija bo po mojem mnenju kar močna. Morda je bila zdaj manjša luknja, a se vse popravlja.

Koliko časa pa se še vi vidite v reprezentanci?
Dokler bo zdržalo telo. Če bo to do 38. leta, bom pa igral do 38. Pri meni igranje nikoli ni bilo sporno ali vprašljivo, ampak vidim pa, da je s telesno pripravo vsako leto težje.

Ampak dejali ste, da vam pri pripravljenosti in vstopu v klubsko sezono reprezentanca pomaga.
Z Juretom Zdovcem sva imela zelo dober odnos. On je vedel, koliko lahko. Vedno sva se pogovarjala, in ko sem na primer dejal, da se ne počutim dobro in da me malce bolijo noge, je rekel: v redu, vzemi si prost dan in delaj sam. Bil je zelo razumevajoč. To me je presenetilo, saj v preteklosti ni bilo tako. Je bila le ekipa kot celota, Jure pa se zdaj ves čas pogovarja s posameznimi igralci. Tako je lažje.

Vodilne funkcije na zvezi prevzemajo nekdanji košarkarji in vaši soigralci. Kakšen je vaš pogled na to?
Mislim, da je to dobro. Če pogledamo v drugih državah in zvezah, so na položajih igralci, ki so nekaj pomenili in naredili odmevne kariere. Če pogledamo Raša Nesterovića, ima veliko zvez v Ligi NBA in vsepovsod po košarkarskem svetu. To je dobro. Podobno je z Matjažem Smodišem in Markom Milićem. Drugače potem tudi drugi gledajo na reprezentanco. Mislim, da bo pomagalo, da so prišli ti ljudje na zvezo. Če si ti košarkar, treniraš in spoznaš ta proces, je lažje. Rašo to razume. To bo zagotovo plus.

Kako pa vidite svojo vlogo kapetana?
Sem nekakšen most med igralci in trenerjem. Tako to sam vidim. Ves čas moram komunicirati z vsemi. Z igralci se pogovarjamo, kako se počutimo. Morda kdaj trener tega ne razume ali ne vidi in potem mu v imenu igralcev poveš, da so na primer utrujeni in podobno.

Pa lahko na primer odigrate kakšno vlogo v primeru Bena in igranja za reprezentanco?
Zagotovo.

Iz Miamija