Pred novo sezono je Zlatorog iz Laškega prevzel Thomas, ki je bil dve leti tudi del štaba slovenske reprezentance. V letih 2013 in 2014, ko sta izbrano vrsto vodila Božidar Maljković in Jure Zdovc, je pomagal pri pripravi nasprotnika kot videokordinator. Zdaj se je vrnil v Slovenijo, kjer se bo preizkusil v vlogi glavnega trenerja. V Laškem so sestavili mlado ekipo. Thomas, ki je sedem let deloval tudi v Ligi NBA, si rezultatskih ciljev ni postavil, želja pa je, da preseže pričakovanja.

V prvem delu intervjuja z vedno zgovornim Američanom si preberite, kako je prišlo do sodelovanja z Zlatorogom, kaj pričakuje od dela v Sloveniji in kako je spremljal lanski pohod vrste Igorja Kokoškova na evropski vrh.

Kako je biti po štirih letih znova v Sloveniji?
Počutim se odlično. Biti nazaj pomeni veliko čast in pravi blagoslov. Nisem si mislil, da se bom vrnil v Slovenijo. V trenutku, ko sem pristal tu pred petimi leti, sem se zaljubil v Slovenijo. Dobro se spominjam tistega večera, ko sem priletel neposredno s poletne lige v Las Vegasu, kjer sem bil z Golden Statom. Nisem mogel spati in sem tri ure hodil po Ljubljani. Zdaj sem nazaj in v dobrem položaju, ko se s klubom želimo vrniti na stara pota. To želimo storiti s številnimi mladimi igralci, kar sta zame popolna situacija in okolje.

Po delovanju v Ligi NBA ste se preizkusili v Kanadi, nazadnje pa ste bili v Aziji. Kakšni izkušnji sta bili to?
Bil sem še na Kitajskem in v Maleziji in bilo je izvrstno. Ko so pri Golden Statu odpustili trenerja Marka Jacksona, se je poslovil tudi celoten štab. Takšen je posel v NBA-ju, in to je normalno. Šalim se, da upam, da bom še 15-krat v karieri odpuščen na tak način. Zatem sem imel srečo in sem hitro dobil službo pri Utahu Jazz v prvi sezoni trenerja Quina Snyderja. Znova je bilo to ogledniško delo. Čeprav sem rad skavtiral, sem pogrešal biti vsakodnevno z ekipo. Pogrešal sem potovanja z letali in avtobusi, trenerske sestanke … Želel sem si trenersko vlogo in ponudila se je priložnost v profesionalnem moštvu v Kanadi, ki sem jo hitro pograbil. Imeli smo najnižji proračun in najmlajšo ekipo v ligi, a smo vseeno prišli v končnico in naredili lep uspeh. Tako sem dobil priložnost na Kitajskem, kjer sem med drugim treniral Josha Powlla, ki je z Los Angeles Lakersi osvojil dva prstana. Tudi tam smo naredili dober rezultat. Sledilo je delo v Maleziji, kjer sem treniral profesionalno ekipo, hkrati pa pomagal razvijati reprezentančni program. Skrbel sem tako za člansko izbrano vrsto kot za mladinsko. Pomagal sem pri razvoju košarkarske kulture v Maleziji. Bilo je zabavno, a zdaj sem prišel sem, kjer je raven košarke toliko višja. Odločitev je bila preprosta.

Kakšen izziv vam zdaj predstavljata Evropa in Slovenija?
Z vsem spoštovanjem do azijskih trenerjev, ampak raven trenerskega dela je tu toliko višja. Ko smo bili na novinarski konferenci pred dnevi, sem pogledal za mizo in tam je sedelo devet trenerjev, ki so zares dobri v svojem delu, imajo za sabo številne težke tekme in znajo vrhunsko pripraviti ekipo. Z vsem spoštovanjem do azijskih igralcev, ampak hkrati je razvoj igralcev tu popolnoma drugačen. Že v mladih letih se igralci naučijo košarkarskih osnov in veščin. Raven igranja je bistveno višja. Konkurenca je bolj zgoščena. To bo edinstven izziv, ko se bom soočil z boljšimi trenerskimi štabi in zelo dobrimi igralci, a se dela že zelo veselim.

Se vidite v trenerskem poslu v Sloveniji dalj časa in kako dobro poznate slovensko klubsko košarko?
Upam, da bom tu, dokler me bodo hoteli. Podpisal sem dolgoletno pogodbo in ne mislim, da bo to le epizoda za eno sezono. Kot sem dejal, želimo zgraditi in ustvariti nekaj posebnega in to na nekoliko drugačen način kot do zdaj. Kar se tiče mojega poznavanja košarke v Sloveniji, ne le reprezentance, pa lahko povem, da, preden sem prišel sem, sem si dobesedno ogledal vse tekme lanske sezone, ne le Zlatoroga. Tako sem želel dobiti pravi občutek glede igralcev, sistemov, načina igra in kaj delajo ekipe v obrambi. Veste pa, da se vsako leto vse spreminja in tudi letos je veliko sprememb. Dobri trenerji, kot so v naši ligi, bodo prilagodili, spremenili in poskusili nove stvari. Prilagodili bodo igro glede na igralce, kakršne imajo. Dobro poznam preteklost, a nova sezona predstavlja popolnoma novo poglavje.

Kako ste sploh prišli v stik z Zlatorogom?
Torej, najprej sem imel priložnost za podaljšanje pogodbe v Maleziji, toda želel sem si spremembe. Prišel sem domov v ZDA, bilo je aprila ali maja. Dobil sem še nekaj drugih ponudb, a se mi ni nobena zdela zares zanimiva. Potem pa sem neko petkovo jutro slišal, da zvoni telefon. Ura je bila okoli 4. zjutraj. Ko sem vzel telefon, me je klical agent, ki sem ga spoznal v Sloveniji, saj si je bil blizu z nekaterimi tedanjimi reprezentanti. Rekel sem mu, da, če bo vedel za kakšno zanimivo delo, naj mi sporoči. Povedal mi je, da je mesto trenerja v Laškem prosto, in me vprašal, ali me zanima. Odgovoril sem, da seveda. Do petka zvečer smo že vstopili v stik in v bistvu smo se zelo hitro dogovorili. Imel sem dve ponudbi NBA-moštev, znova za skavtiranje, toda sploh nisem okleval glede Zlatoroga. Mnogi mislijo, da sem nor, ker sem zavrnil NBA, a vsem pravim, da NBA nikamor ne odhaja, in upam, da bom imel v prihodnosti še kdaj priložnost za delo tam. Seveda si vsak želi delati z najboljšimi, kar lahko. NBA bo vedno najboljša liga na svetu. Ne glede na to, kako dobra je Evroliga, bo NBA vedno NBA. Če bi kdo izmed mojih prijateljev ali znancev postal glavni trener v NBA-ju, bi seveda dobro premislil o ponudbi. Toda tu se je ponudila priložnost, da postanem glavni trener, hkrati pa imam Slovenijo za svoj drugi dom. Res ne vem, koliko takšnih priložnosti bi še dobil. Zame je bila to lahka odločitev in res sem vesel, da sem tu. Zelo sem zadovoljen s trenutnim položajem in povsem osredotočen na izzive, ki so pred mano.

Kaj pričakujete od letošnje sezone v Laškem?
Sestavili smo ekipo iz številnih mladih košarkarjev, ki so željni uspeha in hočejo vsak dan napredovati. Imamo nekaj posameznikov, ki imajo zelo visoke ambicije. Prepričan sem, da bo v prihodnosti Nejc Barič igral na zelo visoki mednarodni ravni. Imamo nekaj zelo nadarjenih igralcev, tudi nekaj talenta, ki seveda še ni razvit. Kot sem že povedal na novinarski konferenci, in to resno mislim, ne postavljam si ciljev glede razmerja zmag in porazov. Ne postavljam si za cilj, recimo, uvrstitve v končnico prvenstva, ampak je moj cilj, da presežemo pričakovanja. Torej, da smo boljši, kot sem si mislil, da bomo. Če presežemo rezultate, ki bi si mislil, da jih lahko dosežemo, in igramo takšno košarko, kot mislim, da jo lahko, bomo letos presenetili marsikoga. Ekipa se je dobro ujela. Res dobro deluje skupaj.

V ekipi imate tri ameriške košarkarje. Ste zadovoljni s sestavo moštva?
Ja, Clevelanda Thomasa ste lahko spoznali že lani, ko je igral tu. Je visok branilec, ki je zelo močan in dober v tranziciji. Zna tudi zadevati z razdalje. Veseli nas, da je ostal. Kontinuiteta je pomembna, saj še posebej ameriški košarkarji, ko se nekje dobro počutijo, dvignejo raven igre. Pripeljali smo Emanija Ganta, ki je visok košarkar, a zna tudi zadeti s polrazdalje. Sicer pa zna igrati s hrbtom proti košu, dober skakalec in nasploh dober atlet. Lahko teče in je res center, kakršnega potrebujem. Prišel je še Jalen Lindsey, ki je igral na kolidžu Providence. Gre za odlično univerzo, ki je v najmočnejši konferenci Big East. Imel je najvišjo minutažo v moštvu in v zadnjih dveh letih v povprečju dosegal okoli deset točk na tekmo. Bil je vodja ekipe. Preprosto odlično razume igro. V obrambi večkrat pokriva višje od sebe, lahko pokriva več pozicij, obenem pa je izvrsten strelec. Torej še en košarkar, ki igra tako, kot si jaz želim. Igral je za trenerja Eda Cooleyja, ki je znan, da se pod njegovim vodstvom igra trda in čvrsta košarka. Ko sem izvedel, da je na voljo, smo ga takoj kontaktirali. Pripravljen je bil priti celo za nekoliko manj denarja, kot bi ga dobil drugje, saj je imel še nekaj ponudb. Veseli me, da je z nami, saj je to velika pridobitev.

Dve leti ste sodelovali s slovensko reprezentanco. Kaj ste se tedaj naučili oziroma odnesli od delovanja v štabih Božidarja Maljkovića in Jureta Zdovca?
Moj bog, kje naj sploh začnem. Toliko sem se naučil od obeh teh dveh strokovnjakov. Iskreno povem, imel sem veliko odličnih mentorjev in resnično izjemnih šefov, ampak Boža in Jure sta me naučila največ, od nikogar se nisem toliko. Jure je napadalno tako nadarjen. Tako pametno je na primer uporabil Gorana Dragića. Recimo Edo Murić je pod njegovim vodstvom igral izvrstno. S sestavo vseh delčkov v napadu je napravil res izjemno delo. Na računalniku imam še vedno naše napadalne akcije od takrat, saj jih nisem želel zavreči, ker so bile tako dobre. Vse te zamisli so bile izjemne in vem, da je bil kot igralec obrambni specialist. Slišal sem zgodbe o tem, kako dober je bil in bil s svojima nepopustljivostjo in miselnostjo član prve peterke legendarne jugoslovanske reprezentance. Kot trener me je navdušil s ustvarjalnostjo v napadu. Ko skušam kombinirati delo iz NBA-ja in tu iz Evrope, vedno pregledujem zapiske, ki sem jih tedaj vsak dan delal. Ves čas se vračam na tiste metode, kako je iz vsakega košarkarja potegnil največ. Res sem vesel, da sem lahko delal zanj. Prav tako je bilo neverjetno sodelovati z legendo, kakršna je Maljković. Ko sem prišel, je komaj kaj govoril angleško, a vsak dan me je skušal vključiti v celotno delo. Tu je bil v veliko pomoč Aleksander Sekulić, ki je prevajal. Kako je komuniciral z ljudmi, spoštovanje, ki ga je imel od vseh igralcev, in njegova zgodovina, govorijo sami zase. Ko smo bili na turnirju v Beogradu, smo šli k njemu na večerjo, sem lahko videl vse lovorike, medalje in naslove, ki jih je osvojil. Če sodeluješ s tako uspešno osebo, boš seveda od tega veliko odnesel. Res, neverjetno, kaj vse sem se v teh dveh letih naučil.

Spomin na slavje na evropskem prvenstvu je še vedno svež. Kako ste vi doživeli zmago Slovenije na EuroBasketu?
Tako lepo je bilo videti vse skupaj. Še vedno se naježim, ko se spomnim. Nikoli ne bom pozabil tega prvenstva. V kavarni v Maleziji sem spremljal na svojem računalniku. Seveda sem si ogledal vse tekme. Bil je neverjeten občutek, ko sem videl nasmehe na vseh obrazih. Četudi nismo bili del zmagovite ekipe, smo bili prisotni na tem potovanju. Ponosen sem bil, da sem delal s temi fanti. Obenem zelo dobro poznam Igorja Kokoškova, na katerega sem bil prav tako zelo ponosen. Nekaj posebnega je bilo videti te ljudi, ki ti toliko pomenijo, ko zmagajo na najvišji ravni, kar se da. Bilo je čudovito. Niso le odlični igralci, ampak so tudi izjemne osebe. Vsak od njih je trdo delal za ta dosežek in se žrtvoval za ekipo. Kar me je najbolj navdušilo pri Igorjevem delu, je, kako je poskrbel, da je vsak sprejel svojo vlogo in se podredil ekipi. Tudi Anthony Randolph je, recimo, naredil vse za dobro ekipe. Potreboval je nekaj časa, da se je privadil na vse, potem pa odigral eno ključnih vlog. Izjemen je bil, še posebej proti Latviji. Tista tekma je bil neverjetna. Goran Dragić in Luka Dončić sta bila seveda ves čas fantastična. Še enkrat pravim, res sem bil ponosen, četudi nisem dobil medalje, sem čutil, da sem majhen del tega potovanja na vrh. Ko sem videl, kako so srečni, ko so prejemali medalje, sem se tudi jaz počutil odlično. Spoštovanje, ki ga imam do košarke na tem prostoru, in da se potem del take zgodbe, je nepozabno. Sedem let sem delal v NBA-ju, sodeloval s Stephom Curryjem, Klayem Thompsonom, Draymondom Greenom in Derrickom Rosom, vse to je bilo sijajno, a še vedno pravim, da je bilo poletje leta 2013 najboljša izkušnja v moji karieri.

Kako pa ste videli igre Gorana Dragića, ki je bil izjemen celoten turnir in bil izbran za MVP-ja?
Nerealne. Že leta 2013, ko je bil izbran v peterko EuroBasketa, smo lahko videli, česa je sposoben. Tisto ga je pripravilo, da je bil naslednjo sezono izbran v tretjo peterko lige in končal sezono za nagrado za igralca, ki je najbolj napredoval v ligi. On je poseben človek in igralec. Edinstven je zaradi tega, da je zelo kratek seznam evropskih branilcev, ki so v NBA-ju naredili to, kar je on. Tu sta seveda, recimo, Dražen Petrović in Tony Parker, potem pa ne pride hitro na misel še kateri drugi. Seveda bo v prihodnosti na tem seznamu tudi Luka Dončić, ampak njega ne moremo označiti za branilca, saj je praktično vsaka pozicija (smeh, op. a.). Kar je naredil na prvenstvu, v preteklosti v NBA-ju in kar bo zagotovo tudi v tej sezoni, je res neverjetno. Pomagal je utirati pot v Ligi NBA zdajšnjim in prihodnjim evropskim branilcem. Generalni direktorji so v NBA-ju smešni. Nihče si ne upa tvegati in biti prvi pri nečem. Parker je bil seveda izjemen, odličen je Dragić in seznam dobrih evropskih branilcev zdaj raste. Zdaj jih ne bo več strah v prvi rundi nabora izbirati mladih evropskih branilcev. Tudi po zaslugi Gorana bodo nekateri evropski košarkarji v prihodnosti zaslužili veliko denarja.