To kaže, da smo prava ekipa, da smo ekipa, ki ve, kaj hoče in kako to doseči. V nekaj dnevih smo dosegli zrelost, ki je nekatere druge, na papirju precej močnejše ekipe, tukaj preprosto nimajo. Zdaj smo že v četrtfinalu, kar pomeni, da bomo na koncu zagotovo igrali, pa naj bo to za katero,koli mesto od 1 do 7, za mesto na kvalifikacijskem turnirju za Peking, kar je bil prvi cilj naše reprezentance na tem EP-ju.

Glede na to, da smo ob Rusiji in Litvi še edino neporaženo moštvo na tem prvenstvu, pa seveda vsi v tem trenutku že razmišljamo o tem, da to ne bo le tekma za 7. mesto.

Današnji obračun smo igrali po skorajda tridnevnem premoru in imam občutek, da nam taki dolgi premori ne ležijo preveč. To se je najbolje videlo v prvem polčasu, ko nikakor nismo ujeli tistega ritma iz Alicanteja. V drugih dvajsetih minutah pa je bila to spet Slovenija iz tistega prvega dela.

Danes se je pokazala še ena moč te reprezentance: da lahko tudi na tako pomembni tekmi znova izskoči in preseneti posameznik, na katerega nasprotnik pred tekmo ni mogel računati. Proti Turkom je to bil Slokar, ki je bil začetnik preobrata in je s tremi trojkami Turke tudi dotolkel. Njegovi soigralci pa so potem delo samo še dokončali. Spet je zmagala ekipa in spet je zmagalo srce. Slovenija počasi na tem EP-ju ni več presenečenje, ampak dejavnik, na katerega je treba resno računati.

Peter Vilfan