Srbski strokovnjak je v klubski košarki na evropskih tleh dosegel vse, kar se doseči da. Ali lahko uspehe žanje tudi v slovenski reprezentanci, za katero je večina domače javnosti prepričana, da ima dovolj kvalitete, da enkrat v 20 letih le poseže po medalji na enem izmed velikih tekmovanj? In ta pričakovanja s seboj avtomatično prinašajo pritisk, o čemer je govori v oddaji V sredo ob 21.00 na Valu 202, ki jo je pripravil Franci Pavšer.

Pritiska je vajen
"Slovenija je bila vedno blizu kolajne, zavedal sem se, da prevzemam nalogo, v kateri me bo rešila samo kolajna. Mene in Slovenijo. Upam, da nisem že dolgočasen: ko sem iz Jugoplastike prestopil v Barcelono, sem imel le eno nalogo: osvojiti naslov evropskega prvaka. V finalu sem izgubil proti svoji Jugoplastiki. Med tekmo sem enkrat dal nasvet kar svojemu nekdanjemu igralcu Sretenoviću, toliko sem bil razburjen. To je opazil samo moj pomočnik. Tudi v Panatinaikosu sam imel to nalogo - in osvojil sem evropski naslov. Podobno v Limogesu. Brez tega ne morem. Moje življenje je živeti pod pritiskom - tega sem navajen," razlaga večno prisotnost pritiska.

Še vedno se ni izpisal s pravne fakultete
Kako je z njegovim razumevanjem slovenskega jezika? "Razumem slovensko, če bi tu dlje časa živel, bi se hitro naučil. Jeziki mi gredo dobro, slabše mi gre naravoslovje: matematika, fizika, biologija. Boljši sem v družboslovju. Po izobrazbi sem pravnik, davno tega sem se vpisal na pravno fakulteto in se še nisem izpisal," pove v svojem šaljivem slogu.

V Beogradu povabi Slovence na kavo
Kakšni ljudje so v Sloveniji? "Zelo prijazni. Z velikim veseljem sem prišel sem z družino. Tudi v Beogradu, kjer živim v centru, srečam veliko Slovencev in jih povabim na kavo. Vedno več jih je, povezava med Srbijo in Slovenijo je vedno dobro delovala. S svojimi ekipami sem bil velikokrat v Sloveniji," je prepričan.

Sinu takoj povedal, da ni za košarko
Ali jabolko ne pade daleč od drevesa? Njegov sin je želel trenirati košarko, a "Boža" se spominja svojega odziva: "Tretji dan treningov sem mu povedal, da košarka ni zanj. Žena se je pritoževala, jaz pa sem vztrajal. Hčerka je trenerka v Hemofarmu in Partizanu in je pobrala zadnjih pet naslovov državnih prvakinj. Bil sem proti, a mi je rekla, da tudi jaz nisem poslušal svojega očeta. Nisem strog oče, ne spomnim se več, kdaj sem jih malo udaril - potem sem si hotel kar odsekati roko."

V Sloveniji boljše razmere kot v Španiji
V življenju je delal v številnih velikih klubih. Pred časom je priznal, da ima s slovensko reprezentanco boljše priprave, kot jih je imel z Realom in Barcelono. "Mislil sem resno. Iztok Rems mi je rekel, naj povem, ko opazim, kar bi lahko izboljšali. Vidim tudi spoštovanje mlajših igralcev do starejših in obratno ter vseh do mene, pa moje do njih. Rad imam svoje igralce, tistih, ki jih ne maram, nimam v ekipi. Jaz sem jim profesor," je zadovoljen z razmerami v reprezentanci, nekoliko manj pa mu dišijo številne odpovedi: "To mi res ni všeč. Včeraj so mi rekli kolegi, da od osmega do dvanajstega igralca nimam kaj 'prida'. Črna gora ima, pa Srbija, Hrvaška, v Španiji nosilci igre klubov ne bodo prišli med dvanajst igralcev. A nimam izbire: moja naloga je, da ta ekipa igra najboljše mogoče v obrambi in v napadu."

"Stroj zarjavi"
Maljković priznava, da je videl posnetke slovenskih tekem s prejšnjih prvenstev: "Slovenija je igrala dobro košarko tudi pod prejšnjimi selektorji. Da ni bilo kolajne, je bilo tudi nekaj smole, nepredvidenih stvari. To je čar športa. Nekateri pravijo, da sem prišel prepozno: jaz ne morem izbirati. Tako pač je. Nimamo krila. Razen Erazma Lorbka naši košarkarji niso igrali. Gorana Dragića je klub v NBA-ju zamenjal, Boštjan Nachbar ni igral, Jaka Lakovič je bil po krivici zapostavljen. Igrali so le ti v Sloveniji: Goran Jagodnik, Sašo Ožbolt ... Stroj zarjavi. Po zaslugi Aleksandra Džikića sta imela dobro minutažo Zoran Dragić in Edo Murić. Pri Hrvatih so vsi nosilci igre v svojih klubih. So v prednosti proti nam. In to igralci vedo, niso neumni, poznajo košarko. Morda ne znajo česa drugega, ampak košarko pa zelo dobro obvladajo."

Preldžića ni oviral
Pred tedni je postalo dokončno jasno, da Emir Preldžić ne bo nikoli več igral za Slovenijo. Maljković meni: "Rad bi ga vzel, a fant noče. To so zamere iz preteklosti. Slišal sem njegov kategorični ne. Potem je moja naloga, da nadarjenemu fantu rečem: pojdi, igraj. Nimamo nič od tega, če ne igra. Bil bi dobrodošel, saj naredi prednost v igri ena na ena, tako kot Goran Dragić.

Vsak ima svoj razlog za odpoved
Kako gleda na odpovedi? "Vsak izmed njih je imel svoj razlog. Beno Udrih je rekel, da je vesel, da sem postal selektor; da se letos ženi, prihodnje leto pa zanesljivo pride. Podobno Primož Brezec. Saša Vujačić se ni javljal na elektronske pošte in telefone. Rad bi jih imel: Brezca sem vzel v svoj novi klub Lokomotivo. A ni časa za jokanje. Veselje mi je delati s to mladino, s temi izkušenimi fanti. Dobro delajo."

Težavo predstavlja dolg turnir
Največjo težavo na evropskem prvenstvu vidi v zelo dolgem turnirju: "Slovenija je na stavnicah na 8. mestu. Poskušali bomo biti boljši. Nerad primerjam kar koli, niti moštev, niti igralcev, niti avtomobilov izpred desetih let in današnjih. Lani so bili osmi. Upam, da bomo letos boljši. Največja težava bo dolžina prvenstva, igralci bodo morali biti vzdržljivi: fizično in psihično."

Z mladimi dela z mislijo na EP 2013
Slovenija bo čez dve leti gostila evropsko prvenstvo, kar ima v glavi tudi Maljković: "Mi delamo za leto 2013. Letošnje prvenstvo v Litvi in prihodnje olimpijsko leto sta le pot proti evropskemu prvenstvu čez dve leti. Že letos sem imel med sezono dodatne treninge z mladimi igralci, čeprav nimam v opisu delovnega mesta. Vendar delajo tudi drugi. Slovenija ima dva milijona ljudi, drugje so tako velika mesta. Ta reprezentanca mora delati največ med vsemi."

Gorje: Facebook in menedžerji
Ob koncu pogovora je razkril dve največji težavi v razvoju mladih igralcev: "To so menedžerji in internet s Facebookom. Včasih so košarkarji v Dalmaciji v času burje v dvorani ure in ure metali in zato so imeli odličen met. Zdaj pa so na Facebooku. Menedžerji zdaj mlade kličejo in se z njimi pogovarjajo ure in ure, jih imenujejo carji in kralji. Jih prepričujejo, da so njihovi najboljši prijatelji, jih ščuvajo proti trenerjem, ki pljuvamo kri na terenu od garanja z njimi. Z igralci smo več kot s svojimi otroki. Menedžerji ljubijo igralce do zadnjega evra, po tem pa jih nikoli več ne pokličejo."