Gre za nepisano pravilo, ki se mu preprosto ne moreš izogniti. Še posebej, kadar je na drugi strani nasprotnik, ki je osvobojen pritiskov. Finci so včeraj sprejeli darilo, ki jim je bilo vnaprej pripravljeno.

Ne pravim, da Maljković kljub očitni improvizaciji z ostankom ekipe brez absolutnega vodje na parketu ni računal na zmago, vendar je bila ta dejansko v drugem planu. Razlika med tistim porazom proti Poljski in včerajšnjim je morda le v teži tega, kar sledi. Takrat je bila pred nami Grčija, ki ni bila popoln imperativ, medtem ko Francija to je. Močno upam, da si s tem eksperimentom, ki so ga najdražje plačali gledalci v dvorani, nismo načeli zmagovalne miselnosti, za katero smo še kako garali. Kajti treba je priznati, da ta pri naših vendarle ni tako samoumevna, saj smo zmagovali le takrat, ko je bila ekipa v totalnem naletu. Torej popolnoma motivirana. Ampak tu je spet treba upoštevati nujne kalkulacije zaradi izjemno težkega ritma tekmovanja, ki načenja material in psiho posameznikov.

Tega se pač ne da izmeriti ali nazorno pokazati, zato mnogi ne verjamejo, da je utrujenost res tako prisotna. A verjemite mi, da je še kako res. Naši so kot domačini še pod dodatnim pritiskom, kar velja tako za igralce na parketu kot tudi za strokovni štab, z vodilnimi možmi zveze na čelu. Navsezadnje je v njihovih rokah tudi prihodnost košarke v naši deželi, česar se gotovo zavedajo. V takšnem vzdušju misliti na Francoze in igrati s Finci, ki so popolnoma sproščeni, ni prav nič lahko.

A glede na dosedanji potek dogodkov na tem prvenstvu, se je lahko naš selektor tudi iz tega poraza nekaj naučil o svojih igralcih, predvsem o igri brez Gorana Dragića. Še pomembneje zanj je tisto, kar je videl pri Joksimoviću in Lakoviću, ki sta imela več časa za demonstracijo svojih napadalnih sposobnosti. Kako pa bo vse to unovčil v nadaljevanju turnirja, bomo šele izvedeli. Doslej se je izkazal za izjemno dobrega bralca, ki zna najti tako šibke točke nasprotnikov kot tiste najboljše pri lastnih košarkarjih. Ni odveč poudariti, da so nas sinoči opazovali tudi Francozi, ki so v času naše tekme že počivali. Zakaj bi jim torej demonstrirali tisto, kar se jim utegne zgoditi v sredo. Naj to doživijo sami, mar ne!?

Naši pa niso edini, ki na tem prvenstvu kažejo dva, ali celo več obrazov; recimo Hrvatje, ki so na nekaterih tekmah prikazali zares kakovostno košarko, so proti Grkom spet padli v brezno, iz katerega so se komaj zbezali. In to potem, ko se je že zdelo, da so končno našli reprezentanco, s katero bodo pozabili vse travme iz bližnje preteklosti. Ob vseh talentih v ekipi, ki jih premore Jasmin Repeša, so bili na koncu odvisni od ubijalskega instinkta Bojana Bogdanovića. Vas to na kaj spominja? Dosti drugače ni s Srbi, ki brez Krstića težko shajajo. Pa še bi se našlo junakov.

Ker nič ni gotovo na tem prvenstvu, tudi to ne, da bodo naši južni sosedje premagali Ukrajino, ki je že naredila svoje. Še najmanj zanesljiva pa je igra Francozov, ki so bili proti Srbom precej nebogljeni in že na daleč se je lahko videlo, da ne delujejo kot ekipa. Za nameček se tudi pri njih pozna, da brez motiviranega Parkerja ni prave gotovosti. In zdaj gredo takšni na ekipo, ki igra najbolje takrat, ko je to potrebno. Seveda ne želim v tem trenutku ugibati, koliko so v zadnjem času kalkulirali naši četrtfinalni nasprotniki.