Torej je bila utrujenost proti Poljski vendarle eden poglavitnih razlogov za bledo partijo, iz katere pa smo prišli še večji kot prej. Reprezentanca s takšno mentaliteto lahko poseže po samem vrhu, o tem ni nikakršnega dvoma več.

Štejem si v čast, da sem v prvo peterko priklical Boštjana Nachbarja, ki se je tokrat ustrezno ogrel in temu primerno odigral svojo partituro. Morda je bila prav mala skrivalnica z Bokijem tisti trik Bože Maljkovića, s katerim je presenetil azzurre, ki so imeli vse preveč opravkov v obrambi, da bi lahko ustrezno odgovorili v napadu. Nachbar je avtoriteta na igrišču in kot takšen mora na njem preživeti več časa. Tokrat je bilo, vsaj v prvem delu, tako. Vendarle se nasprotniki bojijo njegove ubijalske roke in nepredvidljivih prodorov, s katerimi vnaša nered v postavljeno obrambo.

Govoril sem že o novem značaju slovenske reprezentance, ki se od prejšnjih razlikuje po izjemni trmi, katere generator je prav gotovo Zoran Dragić, zaščitniški mlajši brat našega prvega igralca Gorana Dragića. Zoran nastopi tam, kjer se odpre prostor po viharju, imenovanem Goran, in dokonča delo. Gre za simbiozo, ki nikakor ni naključna. Brata se dejansko dopolnjujeta, tako da v trenutkih, ko gre Gogi na klop, praktično ni več bojazni, da bi ritem igre preveč padel. Pa tudi takrat, ko je starejši brat v igri, je mlajši tu kot tisti, ki mu ščiti hrbet. Pa ne samo njemu. Ofenzivni skok je njegova specialiteta, s katero spravlja v obup nasprotnika in vliva sigurnost soigralcem. Za seboj povleče tudi publiko, ki zna nagraditi srčnost. Te pa bratovski navezi ne manjka. Gre za primarno energijo in prvinsko željo po igri ter premagovanju nasprotnika. Najlepše pri košarki je, ko ekipa začuti, da si je blizu, in začne uživati v lastni projekciji.

Tako kot sem predvidel, je bila eden ključev do zmage nad Italijo igra pod koš, kjer so Italijani dejansko nebogljeni, in ko sem videl prizadevanja Mirze Begića, da se ustali pod nasprotnikovim obročem, je bil to že znak, da bo šlo vse po načrtu. Kar naenkrat se je namreč odprlo veliko prostora za Zorana Dragića, ki zna vtekati za hrbet in sploh izkoriščati trenutke nepazljivosti pri nasprotnikovih branilcih.

Kar zadeva obrambo, pa je bila ta spet takšna, kot smo jo videli proti Španiji, ko smo preprosto ubili voljo nasprotnika. Dokler bo naboj tako velik in bodo naši pripravljeni padati za vsako žogo, se nam ni treba bati za končen uspeh. Kot kaže, se vendarle uresničuje ideja Bože Maljkovića, da ustvari letečo trdnjavo, z navigatorjem Goranom Dragićem na komandnem mostu.