Kot je običajno v družinah, imajo ženske pomembno besedo. In tudi pri Nachbarjevih ni nič drugače. Boštjanova žena Anka je tako že odločila, kje bodo igrali košarko: "Predvsem za Bamberg sem bila jaz tista, ki je veliko prispevala, da smo danes tukaj." Boštjan ji pritrjuje: "Pred sezono sem imel opcijo izbirati med Carigradom in Bambergom. Rekel sem si, da tokrat ne bom izbiral, ker sem imel v prejšnjih sezonah malce smole. Zdelo se mi je, da katero koli odločitev sprejmem, ni prava, zato sem tokrat izbiro prepustil Anki. On je rekla, da ima občutek, da je Bamberg prava izbira."
In to kljub temu, da je Carigrad Ankino najljubše mesto. "Imela sem občutek, da tokrat to ni v redu." Boštjan ji je hvaležen: "Zdaj ji vedno rečem hvala, zato ker je bila prav ona tista, ki je pretehtala." Nachbarjevi so z odločitvijo izjemno zadovoljni in jim ni bilo niti za trenutek žal, da so pristali v Bambergu. "Po tej sezoni kličite njo, in ne mene, kje bom igral," se je še pošalil Boštjan.

S treninga v bolnišnico in nazaj
Sicer pa se je družina Nachbar letos povečala še za enega člana, kar je veliko veselje, a hkrati tudi dodatna obveznost. "Ko sem bila v bolnišnici, je Boštjan hodil k meni spat direktno s treninga. Tam mi je pomagal in nato iz bolnišnice spet odšel na trening. Kapo dol, res," svojega soproga hvali Anka in dodaja: "Dobro se usklajujeva. Točno veva, kaj je naloga od koga. Ne zahtevam od njega, da vstaja ponoči, ker vem, da ima treninge. Z drugo hčerko mi potem pomaga, ko pride s treniga."

Za oglede znamenitosti zmanjka časa
Mesta, v katerih je igral Nachbar, pa so tudi turistično zanimiva. "Ko se preseliva v novo mesto, imava ogromno planov, kaj bova vse videla. Znamenitosti, glavne stavbe, muzeje, potem pa, ko se začne sezona, udari tista realnost, da je časa zelo malo. Ko le pridemo do tega, ugotovimo, da se sezona bliža koncu. Ko pa je konec sezone, naslednji dan že pakiramo in gremo domov."

Uživa v igri, v podrobnosti pa se ne spušča
A košarki enostavno ne morejo ubežati. "Sem zelo strastan navijačica, nisem pa tak človek, da ko pride domov, mu govorim, zakaj si naredil to napako, pa to. V tehnične zadeve se ne spuščam. Uživam v igri, gledam, se pa ne spuščam v podrobnosti. Ko pride domov, so druge stvari. Mislim, da mu to tudi paše. Kdaj ga pohvalim, ni pa tako, da bi mu sedela na vratu."

"Sodniki se me lahko kar bojijo"
Boštjan se doma rad "odklopi": "Ko pridem domov, imam rad mir. Nisem tak igralec, da bi šel tekmo še enkrat gledat in analizirat. To rad potisnem na stran in se posvetim družini in drugim stvarem. So bili pa časi, ko je bila Anka tudi najglasnejša na tribuni." Anka hudomušno pripomni: "Ja, sodniki se me lahko kar bojijo." Boštjan se spominja: "Bilo je smešno. Ko sem še igral v Italiji, so me funkcionarji prosili, če lahko povem svoji punci Anki, da se ne dere tako na sodnike, ker se zelo sliši."

Žena pač mora svojemu možu stati ob strani tudi v težkih trenutkih ...