S svojim odnosom do kluba, predanostjo in seveda predstavami na parketu je velikan slovenske košarke postal ikona Olimpije in ljubljenec navijačev. V nedeljo, ko se bo Cedevita Olimpija v Ligi ABA pomerila z Budućnostjo, se mu bo najuspešnejši slovenski klub poklonil z upokojitvijo njegove desetice, ki ima za privržence zeleno-belih takšen status, kot ga ima ta številka v nogometu pri nekaterih reprezentancah in največjih evropskih klubih.

Nepozabni ostrostrelec, danes 62-letni Litijan, je v Olimpiji pustil neizbrisen pečat. Bil je kapetan ob dveh velikih uspehih zmajev, ko so leta 1994 v Lozani osvojili evropski pokal, tri leta pozneje pa na Final Fouru Evrolige v Rimu zasedli tretje mesto. Dušan je ponosen in hvaležen, da se mu bo klub poklonil na tak način, ob tem pa dodaja, da s tem dobiva nove moči v najtežjem boju. Zadnji dve leti se namreč bojuje z zahrbtno boleznijo.

Ko sva pred leti govorila, ste dejali, da vedno z zanimanjem pogledate, kdo ima pri Olimpiji številko 10. Zdaj bo dres s to številko in vašim priimkom dobil mesto pod stropom Stožic, kamor seveda tudi spada. Kaj vam pomeni ta poteza kluba?
Človek se kar navadi številke in sem bil res bolj pozoren nanjo. Danes imajo sicer igralci možnost večje izbire, mi pa smo imeli od štiri do 15. Jaz sem desetko dobil dobesedno iz rok legende jugoslovanske košarke Vinka Jelovca. Izročil mi jo je na njegovi poslovilni tekmi, in ta desetka je ostala z mano do konca kariere. Ta številka mi veliko pomeni. Tudi, ko igram loto, je seveda desetka vedno vmes. Da so v Olimpiji, kjer sem preživel 21 let, spoznali oziroma cenijo moje delo v klubu vsa ta leta in bodo na ta način upokojili mojo številko, mi seveda veliko pomeni. Sploh v tem stanju, kot sem zdaj. Takšna poteza je nekaj, kar dobro dene vsakemu športniku, meni pa sploh v teh časih. Na neki način sem ponosen in seveda hvaležen vsem, ki so sprožili to idejo, in klubu, ki je dal zeleno luč temu dogodku.

Pred kratkim ste bili v Slovenskih Konjicah na slovesnosti ob obletnici prve meddržavne tekme Slovenije, pred leti v Stožicah, ko je Olimpija počastila generacijo iz Lozane. Radi obujate spomine na te posebne in prelomne dogodke?
Seveda se človek rad spominja nekaterih stvari, ki jih nikoli ne bo pozabil. V mojem primeru govorimo o športnih dogodkih, saj sem bil praktično celo življenje v športu. Takih dogodkov, kolikor mi zdravje dopušča, se z veseljem udeležim. Če ne zaradi drugega, da vidim, kako so moji nekdanji soigralci, trenerji, kolegi, navijači … Zdaj sem bil dve leti na neki način v ilegali in so me ti dogodki, če lahko tako rečem, ponovno vrnili med ljudi. Zato sem za vse skupaj še toliko bolj hvaležen, ker je to tudi edina pot, da kljub vsem težavam, ki jih imam, grem naprej, kolikor lahko grem v tem stanju.

Marko Milić je lani na enem od reprezentančnih druženj v šali dejal, da je vsak, ko je grdo zgrešil kakšen met, v zadregi začel pihati v pesti, češ da ni ogret. Dodal je, vsi smo to delali, le Dule pa ni nikoli, ko je na treningih zadeval v velikih serijah. V spominu ste vsem ostali kot izjemen ostrostrelec. Je "mehka roka" v večini posledica nadarjenosti ali trdega dela?
Moja misel je taka, da je za igranje potreben talent, ampak preciznost, kot pravimo tej veščini v košarki, se pa naredi s treningom. Verjamem, da je preciznost posledica velikega števila metov. Največ časa sem bil pri trenerju, ki je tako razmišljal, in temu smo posvečali pozornost. Trenirali smo dvakrat na dan. Vedno na enak način, ampak iz različnih situacij. To je tisto, kar ti da preciznost. Do preciznosti in samozavesti ne prideš hitro. To dvoje je zelo povezano. Ko enkrat pridobiš to preciznost, pa ostane. Meni je ostala tudi po koncu kariere. Ko sem še dobro desetletje igral veteransko košarko na različnih tekmovanjih, sem izkoristil preciznost, ki je ostala. Po mojem mnenju ni prirojena, ampak naučena in posledica velikega števila metov iz različnih položajev in pod različnimi pritiski, vedno pa ponovljeno na približno enak način. Zato se tudi dandanes čudim, kako lahko nekdo, ki je profesionalec, ki trenira vsak dan, recimo tako slabo izvaja proste mete. Ne glede na to, ali je visok ali nizek, je to nerazumljivo. Ali bom pa tako rekel, očitno premalo trenirajo ta košarkarski element, ki pa je vsaj zame najpomembnejši. Košarka se vendarle igra za to, da se da koš.

Veste, kakšen je vaš rekord po številu zaporednih zadetih trojk?
Kar se tiče tekem, mislim, da imam celo posneto na neki stari VHS-kaseti. Igrali smo slovensko ligo na Polzeli. Tekme se spomnim, ker se je nekaj časa govorilo o njej. Mislim, da sem metal trojke 11/13 ali pa 14. Dosegel sem čez 50 točk. Ta spomin je ostal. Na treningu pa se ne spomnim, koliko sem jih zapored zadel. Vem, da smo velikokrat tekmovali v izvajanju prostih metov po treningih. Vem, da sem jih zadel več kot sto zapored, za trojke pa res ne vem. Vsak je rad tekmoval, izzval in premagoval boljše. Potem ko sem bil že v drugem delu kariere, so mlajši prihajali in radi tekmovali z mano. Tudi meni je, ko sem prišel v Ljubljano, ko je bilo v ekipi nekaj vrhunskih ostrostrelcev, dobro delo, če sem bil kdaj uspešnejši kot oni. To je normalen človeški pojav. Moram reči, da smo po treningih ostajali, tekmovali in tako tudi pilili preciznost. Ne vem, ali danes še delajo tako, ampak brez tega dela ni velike preciznosti. Za tem stojim.

Bili ste kapetan Olimpije v 90. letih, ko je dosegala velike uspehe in bila najbolj popularen športni kolektiv v državi. Košarkarji ste bili neke vrste zvezdniki. Kako ste to čutili?
Ko se je država osamosvajala in v letih za tem smo bili sploh košarkarji Olimpije ne le popularni, ampak tudi nekakšni promotorji slovenske države. Bili smo eden redkih klubov v kolektivnih športih, ki smo nastopali v tujini. Bil je poseben občutek. Ne samo občutek, ko na tekmi premaguješ boljše in bogatejše nasprotnike, ampak tudi, ko se zaveš, da igraš in predstavljaš Slovenijo, svojo državo. To je težko povedati, ampak mi smo, to mislim, kar dobro delali. Kot se spomnim, smo sprva, dokler nas še niso priznali, igrali v Italiji v Gorici in tudi Vidmu. Tja smo hodili na mednarodne tekme, saj nam niso dovolili igrati v Tivoliju, dokler država ni bila priznana. Potem smo seveda hodili na prijateljske in tudi mednarodne tekme v tujino, kjer smo spoznavali, kje smo, kar se tiče znanja. Veliko klubov in držav je bilo v košarki močnejših in po svoje smo bili kar malce razočarani, ampak to se je z leti spreminjalo. Recimo, danes smo evropska, da ne rečem svetovna, košarkarska velesila. Konec koncev smo bili leta 2017 evropski prvaki. Imamo najboljšega igralca na svetu in še nekaj vrhunskih. Skratka, ko smo mi začenjali in smo s Hrvaško igrali v Konjicah prvo mednarodno tekmo, pa smo bili v drugačnem položaju oziroma slabši. Ampak kot pravim, se je z leti vse spreminjalo in kaj kmalu smo ujeli razvito evropsko košarko.

Neverjetno je, da ste toliko časa igrali za en klub. Bili ste sinonim za Olimpijo v 90. letih in njena prava ikona. Še čutite pripadnost klubu?
V bistvu tega ne moreš dati iz sebe. 16 let in potem še v drugi vlogi. Polovico delovne kariere sem pustil oziroma bil v delovnem razmerju v KK Olimpija, kakor koli se je že imenovala. Tega ne moreš pozabiti in stvari v dobrem in slabem ves čas spremljaš. Res je, da sem zadnji dve leti mogoče malo manj. Sem le spremljal rezultate in statistiko, ne pa v živo. Ampak zdaj se tudi to obrača. Zdaj znova gledam Cedevito Olimpijo po televiziji. Se zavedam, da je vse minljivo in da se igralci menjajo. Zadnjih deset oziroma 20 let je pretok igralcev v Olimpiji zelo velik. Res je toliko let težko razumljivo, ampak tudi, ko sem dobil spisek soigralcev za vsa ta leta, ki mi ga je dal klub, se vidi, da so bili igralci stalnica. Z veliko igralci smo skupaj igrali po pet ali celo deset let skupaj. Potem pride tudi do večje možnosti uspeha in dobrih rezultatov, ko se igralci ujamejo. Danes se menjajo vsako leto. Tudi po tej plati se je težje uigrati in doseči velik uspeh. Včasih je bilo drugače, sploh v nekdanji državi. Potem ko so se meje odprle, so igralci začeli odhajati oziroma zdaj že v mlajših selekcijah zapuščajo klube in grejo v tujino, kjer so seveda bolje plačani. To je sestavni del odprtja mej in odprte Evrope. Zdaj, ko je več govora o tem, se tudi jaz malce čudim oziroma sem kar presenečen, kako sem zdržal vsa ta leta v enem klubu. Poleg tega sem se še vozil iz Litije v Ljubljano vsak dan dvakrat. Nisem zamudil nobene tekme ali treninga. Z današnjega stališča je to marsikomu nemogoče, a jaz sem vztrajal. Očitno sem tudi nekaj dal klubu, da so me trenerji pustili pri miru in me niso že prej zamenjali, sicer me verjetno ne bi gledali vsa ta leta.

Z izjemo vas so praktično vsi najboljši slovenski košarkarji odšli v tujino. Vam je žal, da se niste preizkusili tudi vi?
Moram priznati, da nisem bil atraktiven igralec. Sploh ne v nekdanji državi. Nisem bil visok, nisem zabijal, počasi sem se razvijal z leti. Tako sem imel najboljše sezone šele po 30. letu v samostojni Sloveniji. Kot sem razumel, sem bil igralec za naloge. Zadnja leta sem potem postal še strelec, predvsem potem ko so me soigralci sprejeli oziroma je bila taktika ali igra narejena bolj za strelce. Takrat sem prišel bolj v prvi plan tudi za tuje klube. Večkrat sem rekel, da je v bistvu prava oziroma konkretna ponudba prišla proti koncu kariere. Nisem se odločil za odhod, niti mi ni bilo nikoli žal, saj sem si kmalu v Litiji ustvaril dom in družino, tako da nisem imel pretirane želje. Tudi potem ko sem bil več kot pet let trener, bi moral zapustiti slovensko okolje in iti v tujino, pa sem se odločil, da ne. Sem raje pustil trenerski posel. Človek oziroma igralec počasi preraste določeno okolje. Tudi trenerji jo in morajo na višjo raven za kruhom v tujino. Ampak kot pravim, jaz sem v tistih letih imel otroke, družino, in hvalabogu, sem lahko po koncu kariere dokončal študij. Se tudi zaposlil in s tem, ko sem hodil v normalno službo, sem imel sobote in nedelje ljubi mir. Kot igralec ali trener pa imaš konec tedna ravno največji pritisk.

Kaj vam je kot mlademu košarkarju pomenil takrat prestop v Olimpijo?
Ogromno. Izjemna čast je bila, da te povabi klub, kot je bila Olimpija v tistih časih. Večkrat pravim, da bi šel tudi peš, če bi bilo treba, samo, da bi šel. Povabil me je Janez Drvarič. Seveda sem takoj skočil na vlak. Namreč na začetku sem v Ljubljano hodil z vlakom. Seveda sem z velikimi očmi gledal okoli sebe, saj je bil velik preskok iz Celja v Olimpijo. Ves čas sem se učil in zdržal vse pritiske soigralcev. Treba je povedati, da mi v Ljubljani ni bilo ničesar podarjenega. Pač v tistih časih je bila konkurenca strahovita. Bili so zelo dobri igralci – Subotić, Vilfan, Brodnik … Vsi strašni napadalci, za katere je bilo treba delati. Prav nič prijazno me niso sprejeli v tem pogledu. Imel si možnost, da boš delal in se dokazal. Če se boš, bo drugače, sicer ne. Veliko igralcev je ob meni po letu ali dveh odšlo iz Olimpije, jaz pa pač ne. Očitno sem bil dovolj trmast in imel neko kakovost. Tako da je veliko pomenilo biti košarkar Olimpije. Po drugi strani sem moral veliko žrtvovati in trdo delati na treningih, se dokazovati in tudi potrpeti kakšno lumparijo soigralcev na svoj račun. Zdaj, ko gledam za nazaj, je bilo to relativno normalno. Potem ko dobiš ugled, zaupanje soigralcev in dokažeš kakovost, je pa svet lepši. Potem se pa vse obrne.

Igrali ste praktično z vsemi najboljšimi slovenskimi košarkarji tistega časa in tudi nekaterimi zelo kakovostnimi tujci. Kdo je na vas pustil največji vtis in s kom ste se morda najbolj razumeli?
Težko reči, saj je bilo res veliko igralcev zelo dobrih. Mogoče se nismo toliko družili zunaj igrišča, zagotovo pa so bili to igralci, ki so tudi v tujini na neki način uspeli. Ne govorim zdaj, s kom sem imel najboljši odnos, ampak tiste, ki sem jih najbolj cenil. Z nekaterimi smo se pa tudi malo bolj družili. Na začetku so to zagotovo Subotić, Vilfan, Kotnik in Zdovc, ki so izstopali v prvem delu moje kariere. Tudi Đurišić, da ne pozabim. S temi smo bili – z izjemo Subotića, ki je kmalu po mojem prihodu odšel v tujino – skupaj več let. Res so bili vsi zelo dobri igralci. Potem v samostojni Sloveniji pa recimo Kraljević, Gorenc in Horvat, ki so vsi takrat veljali za najbolj talentirane slovenske igralce. Pa še bi jih lahko našteval. Kot sem rekel, veliko igralcev je tudi kmalu obupalo in odšlo v druge klube, kjer se je manj treniralo oziroma so bile manjše zahteve. Olimpija je vedno imela velike zahteve in pritiski so bili temu primerni. Trenerji so to jasno in glasno pokazali ekipi. Smo profesionalen klub, res je, da je to igra, ampak je ta igra plačana, in ljudje hočejo videti zmage. Včasih nam je uspevalo, kdaj pa tudi ne. Olimpija je dvakrat izpadla iz prve jugoslovanske lige. Smo takoj prišli nazaj, a takrat so bili veliki šoki in pritiski, kajti, da je Slovenija brez prvoligaša, je bilo nedopustno. To je bilo veliko razočaranje, ampak smo se, kot pravim, hitro vrnili in potem bili celo pod vodstvom Jelovca četrti, kar je bil za tiste čase v tako močni konkurenci velik uspeh.

Večkrat ste dejali, da je vaš največji uspeh osvojitev evropskega pokala leta 1994. Je tudi tista tekma v Lozani vaša najljubša?
Ja, lahko rečem, da je. Tista celotna sezona je najljubša. Vso sezono se spomnim, da sem bil izjemno strelsko razpoložen. Tudi na drugih tekmah sem dobro igral. Lozana je zagotovo na prvem mestu, tudi pred Final Fourom v Rim, saj je prvi lahko samo eden. Mislim, da smo bili celo prva ekipa v kolektivnem športu, ki je v samostojni Sloveniji osvojila evropski pokal. V finalu sem imel dobro tekmo oziroma sva bila z Romanom Horvatom v izredni strelski formi tisti dan. V narekovajih rečeno sva morala za kazen na doping in tako nisem mogel proslaviti z družino, kajti čarter, ki je pripeljal navijače, je takoj po tekmi odletel in družina ni mogla čakati. Midva sva bila na testu, ki je trajal dlje, in letalo je odletelo. Tam smo imeli veliko navijačev. Dvorana je bila polna. Mogoče je bila res ta tekma moja osebna krona kariere, čeprav sem imel nekaj tekem, na katerih sem igral mogoče bolj uspešno in dosegel več točk, pa smo tudi zmagali, ampak ta tekma je največ pomenila, in bila verjetno tudi razlog, da so do mene prišli, čeprav pri 34 letih, agenti s ponudbami za tujino. Neke vrste prelomnica.

Potem je prišla tudi Evroliga in vrhunec s tretjim mestom v omenjenem Rimu. Kakšno je bilo zadovoljstvo, ko je malček iz Slovenije kljuboval vsem tistim velikanom, ki so se večkrat tresli ob prihodu v poln Tivoli?
V tistih časih je bilo to mogoče, danes pa je vse težje. Ko v kolektivnem športu premagaš ekipo, ki je ne vem kolikokrat bogatejša, popularnejša in na papirju favorit, je občutek, ki se ga ne da opisati. Treba je doživeti. Nam je nekajkrat uspelo. Ne velikokrat, nekajkrat pa. Takrat po taki tekmi tako ali drugače ne spiš. Zadovoljstvo je res veliko. Kaj takega bi potrebovali tudi danes, toda kot pravim, so razmere drugačne, kajti finančna razmerja so porušena. Proračuni teh evropskih klubov so mnogo višji od Olimpijinega, kot pa so bili včasih. Tako seveda poberejo lahko vse najboljše igralce. A na srečo je v športu tako, da še vedno lahko premagaš bogatejšega. Seveda če je ekipa tisti dan razpoložena, borbena in ji uspeva, kar ji sicer ne. To lahko enkrat ali dvakrat na sezono, ne more pa uspevati celo sezono. Če nimaš te kakovosti, je pač nimaš. Nam torej nekajkrat je. Premagali smo Real Madrid, ki je bil takrat pojem v evropski košarki. Pa na primer Žalgiris, beograjska kluba, bogate italijanske in španske … To so bili vsi pred nami po kakovosti in na papirju favoriti. Tudi Cibona je bila na primer takrat v vseh pogledih pred nami, pa smo jo izločili. Kot pravim, takšen veliki met ti uspe enkrat ali dvakrat na sezono. Da so uspehi trajni, moraš pa imeti res konkurenčno ekipo. Zato je še toliko večji uspeh, da smo prišli v Lozano in potem tudi v Rim kot klub iz Slovenije, ki je imel proračun, kakršnega je pač imel. Prišli smo, lahko rečem, čeprav se mogoče čudno sliši, z delom oziroma z garanjem. Prepričan sem, da smo delali več kot drugi, sicer ne bi mogli kompenzirati kakovosti, ki so jo imeli igralci v drugih klubih. Mogoče danes ni več tako, ker so se tudi pogledi spremenili. Včasih smo se zavedali, sploh pri Zmagu Sagadinu smo količinsko trenirali več kot drugi. S tem smo včasih lahko nadomestili manjšo kakovost. Ampak to je bilo, danes je drugače in treba se je prilagoditi.

Malo je športnikov v Sloveniji, ki imajo takšen status med navijači svojega kluba, kot ga imate vi. Vaša desetka je nogometno kultna, bi lahko rekli. Dejali ste, da vam ta poteza kluba veliko pomeni, kaj pa odziv navijačev. Vsi o vas govorijo z izbranimi besedami, je kar nekakšna evforija, za to tekmo bodo prišli tudi Green Dragonsi, ki sicer ne hodijo na košarko. Koliko vam vse to pomeni?
Težko rečem, ker vsega tega ne spremljam. Sem presenečen. Spomnim se, da ko sem bil igralec in potem pozneje, ko so nas ekipo iz Lozane pred leti povabili v Stožice, so me navijači toplo sprejeli in sem dobil bučen aplavz. Danes pa ne vem … Roko na srce, odkar sem končal kariero, je že 25 let. Vprašanje, koliko se me še spomnijo. Zdaj, ko ste pa to omenili, sem res presenečen, da se še toliko govori o meni, ko sem toliko časa že zunaj vsega skupaj. Res nisem pričakoval česa takega. Niti nisem več toliko aktiven, zadnji dve leti pa sploh. Seveda z velikim veseljem vabim, tako kot svoje nekdanje soigralce, ki jih je klub tudi povabil, vse navijače. Dragonsi so me na poslovilni tekmi nagradili z veliko sliko. Res lepo sliko so prinesli na tisto tekmo leta 1998. Če bodo prišli še oni in jih bom slišal, se bom pa težko zadržal. Čustva se hitro naberejo, sploh pa zdaj, ko sem ranljiv …

Dušan, večkrat ste omenili svoje stanje in težak boj, ki ga bijete zadnji dve leti …
Ni kaj. To strahotno novico sem izvedel po naključju. Po 60 letih, ko praktično, kot večkrat pravim, nisem bil resno bolan, oziroma se niti ne spomnim, da bi bil. Bolj po naključju kot ne sem dobil diagnozo, s katero se pa zdaj s pomočjo zdravnikov in seveda svojih najbližjih borim že dve leti. Lahko rečem, da je bolezen trenutno stabilna. Se pa zavedam, da ni ozdravljiva. Takoj so mi povedali in mi rekli, da me bodo poskušali čim dlje držati na podaljških, seveda z mojo pomočjo in mojih najbližjih. Tako nekako … Je hudo, ker veš, da imaš težko bitko pred sabo. A jaz jo bijem. Marsikdo od kolegov je ne več, jaz pa jo še in jo bom še naprej. V nedeljo bom pokončno prišel v Stožice …