Po neuspešni sezoni, ko je beograjski velikan v Ligi ABA zasedel zanj skromno sedmo mesto, v srbskem prvenstvu pa v polfinalu klonil pred Mego, so se pri nekdanjem evropskem prvaku zgodile tektonske spremembe. Na klop se vrača strokovnjak, ki ga je leta 1992 v Carigradu popeljal na evropski vrh. Pred dnevi je o senzacionalni vrnitvi pisal Kurir, zdaj pa je tudi klub potrdil, da bo naslednja tri leta na vroči klopi sedel Obradović.

Sorodna novica Željko Obradović - osvajalec košarkarske Evrope

61-letni karizmatični srbski strokovnjak je prava ikona Partizana. Kar sedem let je nosil črno-beli dres, ko je z njim postal tudi jugoslovanski prvak in dobil Koraćev pokal, nato pa je dve leti sedel na njegovi klopi in poskrbel za največji uspeh v sicer bogati klubski zgodovini. Dve leti po naslovu evropskega prvaka s Partizanom je staro celino osvojil še z badalonskim Joventutom. Iz Katalonije se je preselil k Realu iz Madrida in takoj znova stopil na vrh Evrope. Zatem je vodil še Benetton, največji pečat pa je pustil pri Panathinaikosu, s katerim je v 13 letih petkrat dvignil lovoriko v Evroligi. Nazadnje je deloval pri Fenerbahčeju in leta 2017 poskrbel za prvi evropski naslov turške košarke. Lani se je po sedmih letih poslovil od Carigrada, po letu mirovanja pa se je torej vrnil v svoj Partizan. Kot pojejo Grobari, ljubezen do kluba se ne ustavi oziroma konča.

Poleg devetih naslovov evropskega klubskega prvaka je uspešno deloval tudi na klopi reprezentance ZR Jugoslavije. Leta 1996 jo je popeljal do olimpijskega srebra, leto zatem do naslova evropskega, leta 1998 pa še do svetovnega prvaka. Kot igralec je bil del srebrne olimpijske reprezentance v Seulu 1988, leta 1990 pa izbrane vrste, ki je v Buenos Airesu postala svetovni prvak.

Trenerska zgodba Željka je zgodba o uspehu. Pred sezono 1991/92 je Dragan Kićanović, legenda Partizana in jugoslovanske košarke, ki je bil tedaj športni direktor kluba, iskal novega trenerja. Kićo je imel velik vpliv na Željkovo kariero. Oba sta iz Čačka in tako je bil njegov idol, ko je igral za Partizan. Vedel je, da ima Obradović, s katerim sta se odlično razumela, trenerske ambicije. Toda Željko ni računal, da bo že tako zgodaj dobil priložnost. Praktično čez noč ga je Kićanović poklical in mu ponudil mesto prvega trenerja. Pogoj je bil le, da nemudoma konča igralsko kariero.

To je bilo leta 1991, ko je bil Željko član reprezentance, ki se je pripravljala na evropsko prvenstvo, kjer je potem v Italiji tudi ubranila naslov. To je bila velika priložnost, a obenem veliko tveganje, ki pa se je Žocu izplačalo. Obradović je poklical selektorja Dušana Ivkovića, še enega velikega prijatelja, ki je bil tudi njegova poročna priča, in mu sporočil, da končuje športno pot in se bo posvetil trenerstvu. Z dobrimi 31 leti se je tako začela do zdaj najuspešnejša trenerska kariera v Evropi.