V turško košarko je bilo v zadnjih letih vloženo ogromno denarja. Zajetne finančne injekcije so bili deležni številni turški klubi, največji med njimi so po poračunih prišli v evropski vrh. Toda naslova klubskega prvaka vendarle ni bilo. Efes Pilsen se je ob koncu 90. let spogledoval z evroligaškim naslovom, a je dvakrat obstal na tretjem mestu Final foura. Dokler v Carigrad niso pripeljali največjega, Željka Obradovića.

Leta 2013 je danes 57-letni srbski strokovnjak sedel na klop Fenerbahčeja, turške športne institucije. Temelji so bili postavljeni z visokim proračunom, a vseeno je bilo treba na njih graditi. Obradoviću je znova ekspresno uspelo. Že v drugi sezoni je Fener popeljal na Final four, prvega v klubski zgodovini. Klub, ki ima za sabo večmilijonsko množico gorečih navijačev, je po četrtem mestu v Madridu naslednje leto klonil šele v finalu, kjer je moral Željko priznati premoč svojemu učencu, s katerim je kar 13 let sodeloval v Atenah, Dimitrisu Itudisu, ki je vodil CSKA (101:96), klub z najvišjim proračunom v Evropi. Letošnja sezona pa je bila Obradovićeva. Zaključni turnir je bil v Carigradu, sicer ne v Fenerjevi Ülker Sport Areni v azijskem delu turškega velemesta, ampak v največji, Sinan Erdem Domu na drugem koncu Carigrada. Pritisk je bil zaradi organizacije Final foura še večji, a pod pritiskom je Obradović izjemen, najboljši.

Tretjič zapored je popeljal Fener na zaključni turnir. In to v kakšnem slogu, z zanesljivo zmago v četrtfinalni seriji nad nekdanjim klubom Panathinaikosom (3:0), potem ko je grški velikan imel celo prednost domačega igrišča. Fenerbahče se je med sezono bojeval s poškodbami, vendar v ključnem trenutku, na vrhuncu sezone, so bili košarkarji v zdravi in v pravi formi. V Carigradu so najprej odpravili Real (84:75), ki je bil prvak pred dvema letoma, v finalu pa se poigrali še z Oylmpiacosom (80:64) za deveti evropski naslov Obradovića s petim različnim klubom. Dosežek, ki mu ni noben trener niti blizu.

Od Carigrada do Carigrada
Da je Žoc najboljši, pravi tudi njegov nekdanji reprezentančni soigralec in ves čas zelo dober prijatelj Jure Zdovc: "Mislim, da rezultati govorijo sami po sebi in o tem sploh ni dvoma. Res je tudi, da moraš priti v položaj, da vodiš najboljše ekipe. Pri tem zadnjem naslovu mi je zelo všeč, da je dokazal, da se uspe z neko vztrajnostjo. Željko se ni nič spremenil. Dejansko je tak, kot je. Se ne pretvarja. Hoče zmagati na vsaki tekmi. Tekmo hoče imeti ves čas pod nadzorom, vsak položaj, vsako posest, vsak napad in obrambo. Igralcem ne pusti, da bi se sprostili."

Letos je minilo natanko 25 let, ko je prvič postal evropski prvak, tudi takrat v Carigradu. In to mu je uspelo v prvi sezoni v vlogi trenerja. Zgodba Željka je zgodba o uspehu, sanjska pot mladega trenerja, ki je takoj po koncu igralske kariere prevzel močan klub, kot je Partizan. Pred sezono 1991/92 je Dragan Kićanović, legenda Partizana in jugoslovanske košarke, ki je bil tedaj športni direktor kluba, iskal novega trenerja. Kićo je imel velik vpliv na Željkovo kariero. Oba sta iz Čačka in tako je bil njegov idol, ko je igral za Partizana. Vedel je, da ima Obradović, s katerim sta se odlično razumela, trenerske ambicije. Toda Željko ni računal, da bo že tako zgodaj dobil priložnost. Praktično čez noč je Kićanović poklical Obradovića in mu ponudil mesto prvega trenerja. Pogoj je bil le, da nemudoma konča igralsko kariero.

To je bilo leta 1991, ko je bil Željko član reprezentance, ki se je pripravljala na evropsko prvenstvo, kjer je potem v Italiji tudi ubranila naslov. Obenem je bil član izbrane vrste, ki je leto poprej postala svetovni prvak, imel pa je tudi ponudbe tujih klubov, če bi odšel iz Partizana. To je bila velika priložnost, a obenem veliko tveganje, ki pa se je Žocu izplačalo. Obradović je poklical selektorja Dušana Ivkovića, še enega velikega prijatelja, ki je bil tudi njegova poročna priča, in mu sporočil, da končuje športno pot in se bo posvetil trenerstvu. Pred tem, ko je še igral, je za kratek čas moral prekiniti kariero zaradi kratke zaporne kazni po prometni nesreči, o katerem Željko ne želi veliko govoriti.

Na začetku nasvete prejemal od Ace Nikolića
V prvi sezoni je imel veliko pomoč v Aleksandru Nikoliću. Profesor, boter jugoslovanske košarke, je bil mentor številnih izvrstnih trenerjev, v prvem letu pa je bil Obradovićev svetovalec, a nikoli ni sedel na klopi. Željko je sam vodil mlado beograjsko zasedbo, ki je bil v povprečju stara manj kot 22 let. Partizan, ki je zaradi vojne domače tekme igral v Španiji v Fuenlabradi, je na vrh stopil na Final fouru v Carigradu, kjer je v finalu premagal Joventut (71:70). Z noro trojko je tekmo v Abdi Ipekci Areni odločil Aleksandar Đorđević, ki je s Predragom Danilovićem, košarkarjem, ki ga je praktično Obradović, ko je še igral, odkril, tvoril udarni dvojec črno-belih.

Kot je povedal Obradović, mu je Nikolić po naslovu ob čestitki zaželel "mnogo takšnih lovorik". Dodal je, da ni razumel, o čem govori Profesor, saj si je mislil, da je to enkratna zadeva. A hitro so sledili novi uspehi. Po ne najboljši drugi sezoni na čelu beograjskega kluba se je preselil v Španijo k Joventutu. Uprava kluba je želela Božidarja Maljkovića, ki pa je ostal v Limogesu, a obenem Kataloncem priporočil Obradovića. Zadetek v polno. Tudi z Joventutom se je zavihtel na evropski prestol, naslednjo sezono pa je že sedel na klopi Reala, s katerim je prav tako osvojil Evroligo, tretjič v štirih letih je bil na vrhu stare celine. Neverjetno. Po treh letih v Madridu je dve leti vodil še Benetton, nato pa je prišel v Atene k Pau, s katerim je kar petkrat postal najboljši v Evropi. Po 13 letih v grški prestolnici si je vzel nekaj odmora, se spogledoval tudi z Detroitom in NBA-jem, a nato nov izziv našel v Fenerju.

"Zadnji naslov je bil na neki način zanj najtežji, saj je prišel v novo okolje. Imel je štiri leta časa. Spoznal je in videl, kako. Zato mi je ta najljubša od njegovih lovorik, ker je v bistvu dejansko dokazal, kar je meni pri košarki zelo všeč, da še vedno prevladuje ekipni duh in da se morajo vsi podrediti ekipi. Gledam seveda iz trenerskega stališča. Vedno bolj se v košarki pojavlja, da so trenerji tam, da samo čim hitreje prinesejo rezultat in so praktično nepomembni, glavni pa so igralci. Sploh ker sem jaz imel neke take probleme tam v AEK-u. Zato mi je všeč način, kako je prišel do naslova. Njegova filozofija je to delo, dali pa so mu čas in je pokazal svoje," je za MMC zadnji veliki uspeh Obradovića komentiral Zdovc.

Z reprezentanco od vrha do velikega razočaranja
Slovenski košarkar z največ trofejami je ob tem dodal: "Seveda moraš imeti tudi malo sreče, da ne pride, recimo, do poškodb. Vsi igralci so se pravočasno vrnili in dejansko so v pravem trenutku odigrali v najboljši formi, kar pa je seveda največja zasluga trenerja. Sezone so dolge in naporne. Imeli so ogromno tekem in pride do vzponov in padcev. Iz teh padcev so se dvignili in bili v zadnjem mesecu res v vrhunski formi."

Kolajne je Obradović osvajal tudi z reprezentanco. Najprej kot Ivkovićev pomočnik na evropskem prvenstvu leta 1995, kjer je Jugoslavija postala evropski prvak. Dve leti pozneje jo je vodil, ko je ubranila naslov. Vmes je z njim na čelu postala svetovni prvak in leta 1996 osvojila olimpijsko srebrno medaljo. Toda v vlogi selektorja je doživel tudi največja neuspeha v karieri. Razočaral je na olimpijskih igrah leta 2004 in predvsem na domačem evropskem prvenstvu leto pozneje.

Evroliga je o Obradoviću posnela kratek dokumentaren film, ki ga je poimenovala Več kot trener, naslov, povsem primeren najuspešnejšemu trenerju v zgodovini najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Noro motiviran, nervozen, inteligenten, ustvarjalen, iskren, zmagovalec, velika osebnost, vodja so bile besede, s katerimi so njegovi zdajšnji in nekdanji varovanci, trenerji in drugi sodelavci označili Obradovića.

Zdovc: Je oster, kritičen in strog, ampak pošten
Dejstvo je, da je poseben, unikaten na svoj način, ki ga dela velikega, največjega. Ves čas ob parketu energično spremlja tekmo, v ključnih trenutkih krili z rokama, je videti povsem nervozen, razjarjen in zaripel v obraz, toda pod pritiskom je najboljši. Od svojih igralcev zahteva predanost in nepopustljivost, s svojim načinom vodenja pa jim daje dodatno samozavest. Mentalno je izjemno močan in pripravljen na vsako situacijo, kar zahteva tudi od igralcev. Osredotoča se na vsako malenkost, želi nenehno komunikacijo z igralci in je odprt tudi za njihove predloge. Kot je povedal, se je prav iz pogovorov s košarkarji veliko naučil. Vsi poudarjajo, da je Obradović zunaj igrišča popolnoma drugačen in kot je dejal, gre z igralci tudi na večerjo ali na pivo in vino, kar se po njegovih besedah lahko zavleče tudi v pozne ure.

"On zna ekipi vdihniti zmagovalno miselnost. Seveda si moraš poiskati take igralce in največje delo se opravi prej, da dobiš take igralce. Zdaj mi je na primer najbolj všeč Bogdanović, ki je pri njem tretje leto. Spremljam podrobno, ker sem bil v Turčiji in sem velikokrat igral proti Fenerju. Bogdanović je res napredoval. Dolgo je bil tam in poslušal. Igralcu tudi ni lahko vsak dan in vsako tekmo neprestano poslušati trenerjeve pridige. Vztrajala sta eden z drugim in postal je res vrhunski. Z užitkom ga gledam. Met nikoli ni bil sporen, toda v obrambi, kreaciji in v odločitvah je res napredoval. Tako je bil na neki način v tem zadnjem obdobju najboljši igralec," je dodal Zdovc.

Zdovc je vzpostavil pravi ekipni duh. Obradović poudarja, da morajo biti vsi v moštvu osredotočeni na isti cilj. Vsako temo in vsak trening zahteva, da dajejo igralci vse od sebe. Košarkarji se zavedajo, da z njegovim delom in pod njegovim vodstvom poleg lovorik pride tudi osebni napredek. Je trener, ki igralce dela boljše. Velik značaj in veliki vodja. Ceni košarkarje, ki so iskreni in razumejo, kaj pomeni ekipa. Se podrejajo moštvu in se zavedajo, da ni nihče bolj pomemben od ekipe. Zahteva timsko, nesebično in pametno košarko. Še vedno pa je lačen uspeha. Hoče biti in tudi je najboljši. Zanj pravijo, da je še vedno "playmaker " ob igrišču. V pravem trenutku sprejema prave odločitve. Reakcije na spremembe v igre so hitrejše kot pri katerem koli. Zato je tako edinstven. "On je naraven, in to tudi igralci spoštujejo. Je oster, kritičen in strog, ampak pošten. To je tisto, kar je njegova največja odlika. Je tak, kot je, se ne pretvarja in ne igra. On ne potrebuje nobenega PR-a," je zaključil Zdovc.