"Po pravici povedano, ne vem," je odlični center, ki je pred kratkim dopolnil 34-let, odgovoril na vprašanje, ali je še aktiven košarkar, nato pa dodal: "Pripravljen sem na konec kariere. V glavi sem razčistil, tako da vem, da je konec pred vrati ali pa je celo že tu. Glava se je že pomirila." Do zdaj je iz zlate zasedbe evropskega prvenstva 2017 igrati končal le Saša Zagorac, kmalu pa bi se torej lahko cimru iz tedanje reprezentančne akcije med športnimi upokojenci priključil še Vidmar.

Težave s koleni so krojile kariero, ki bo prav zaradi njih krajša, kot bi sicer lahko bila. Nazadnje je bil član Reyerja Venezie, s katerim mu je po koncu sezone potekla pogodba. "Zdaj se posvečam rehabilitaciji kolena. Pozneje bom videl, kako bo koleno odreagiralo in bom sprejel odločitev. Odvisno bo, v kakšnem stanju bo, ko ga bom začel resno obremenjevati s fitnesom in tekom," je povedal Ljubljančan, ki je imel v zadnjih sezonah zaradi težav s kolenom omejeno minutažo.

V upoštev pride le igranje na visoki ravni

Ko bo torej rehabilitacija končana, bo sprejel odločitev, ali bo še igral košarko: "Nisem se pogovarjal s kakšnimi klubi. Sem se popolnoma posvetil kolenu. Nekaj so sicer v Benetkah omenili, da bi mogoče sredi sezone, če bi me potrebovali in bi seveda seveda moje zdravstveno stanje to omogočalo, znova sklenili sodelovanje, a bomo videli." Za zdaj končne odločitve še ni sprejel. Če bo morda še aktivno igral, bo to na visoki ravni, kakršno prinaša nošenje dresa Venezie, ki se bojuje za najvišja mesta v Italiji, hkrati pa nastopa v Evropskem pokalu, kjer se bo v skupini srečala tudi s Cedevito Olimpijo.

Morebitna ponovna aktivacija na nižji ravni pa Vidmarja za zdaj ne zanima: "Raje bi končal, kot da bi šel v kakšen tak klub. Če bi znova zaigral za Venezio, bi bil drugi ali tretji center, kar pomeni od deset do 15 minut na tekmo. To je za moje koleno najpametnejše. Da bi šel nižje, se mi zdi brez zveze. Po eni strani bi moral tam igrati precej več, kar ne pride v poštev, poleg tega pa sem tudi zelo tekmovalen in bi hotel zmagovati in igrati resno košarko."

Potem ko se je dobrodušni velikan uveljavil pri Slovanu, je več kot deset let preživel v Turčiji. Tedaj ga je v Fenerbahče pripeljal legendarni Bogdan Tanjević. Vmes je bil sicer posojen Unionu Olimpiji, sicer pa je igral še za Bešiktaš, Darušafako in Banvit. Nato je sledila selitev v Benetke, kjer je osvojil naslov italijanskega državnega in pokalnega prvaka. Predtem je sodeloval tudi pri štirih kronah Fenerja.

Gospodar rakete ob pohodu na evropski vrh

Poškodbe so mu preprečile redno udejstvovanje v reprezentanci, za katero je nepopustljivi borec vedno igral zelo dobro in se imenitno meril z najboljšimi centri v Evropi. Tako je bil tudi eden izmed nosilcev igre na EuroBasketu 2017, ko je slovenskim košarkarjem uspel neverjeten podvig, Gapi pa je bil gospodar rakete tako v Helsinkih kot v Carigradu: "Na karieri brez dvoma gledam z nasmeškom na obrazu. Bil sem prvak Turčije in Italije, evropsko prvenstvo pa je seveda pika na i. Češnja na torti celotne poti. Drugače sem na sploh zelo zadovoljen s kariero, klubi, za katere sem igral, in z rezultati, ki smo jih dosegli."

Namen je bil, da bi zadnjič v slovenskem dresu zaigral na kvalifikacijah za olimpijske igre v Kaunasu in ob morebitni uvrstitvi v Tokiu še na zgodovinskem dejanju pod petimi krogi. Toda znova je načrte preprečilo koleno in selektorju Aleksandru Sekuliću se je moral zahvaliti za sodelovanje: "Zelo težko je bilo reči ne, toda enostavno, koleno ni bilo pripravljeno. Ne bi mogel pomagati. Bilo bi na silo. So pa fantje odigrali vrhunsko in res sem užival v njihovih predstavah. Kapo dol."