Jeseničan, ki je letos dopolnil 20 let, že nekaj let velja za velik up slovenske košarke, zdaj pa svoj nesporni talent dokazuje tudi že v najmočnejšem državnem prvenstvu stare celine. "Sem zadovoljen s svojim doprinosom in položajem v ekipi, vlogo, ki mi jo namenja trener. To je korak naprej v moji karieri, hočem pa seveda priti še višje, kot sem zdaj. Mislim, da sem na dobri poti, zavedam pa se, da me čaka še veliko dela in da je treba iti korak za korakom," je povedal Samar, ki ga pogodba s Fuenlabrado veže še za prihodnjo sezono.

Poleti je imel smolo s poškodbo roke, zaradi česar je moral izpustiti tudi akcijo mlade reprezentance, ko se je začela klubska sezona, pa je bil znova poškodovan: "Ko sem bil z reprezentanco, sem si najprej poškodoval roko. Pozneje sem bil tudi operiran. Kar nekaj časa sem bil odsoten z igrišč. Vrnil sem se teden pred začetkom sezone, pa sem na prvi pripravljalni tekmi padel na hrbet. Začutil sem bolečino in sprva nismo vedeli, kaj je. Okrevanje je trajalo tri tedne, a sem se uspešno vrnil."

Sorodna novica Glas in Samar z vse konkretnejšima vlogama vedno bolj opozarjata nase

Po vrnitvi mu je trener Josep Maria Raventos postopoma začel namenjati vse več priložnosti. Na osmih tekmah je do zdaj v povprečju na parketu prebil nekaj manj kot 18 minut na srečanje, vse vidnejšo vlogo pa igra na zadnjih obračunih. Najprej je navdušil tik pred premorom za reprezentanco, ko se je na gostovanju v Malagi v 31 minutah izkazal z 18 točkami (3/4 za tri) in devetimi podajami. Fuenla je sicer tekmo izgubila z 90:86, je pa zato v zadnjem krogu odvzela sloviti skalp, ko je bila doma z 88:87 boljša od Valencie. Žiga je igral nekaj manj kot 19 minut, prispeval šest točk (3/4 za dve) in šest podaj, zadnjo za odločilen koš Obija Emegana.

Trener in klub mu vse bolj zaupata

Ne le, da je pomemben člen v rotaciji španskega prvoligaša, ki si je za cilj postavil obstanek med elito ACB-ja, ampak torej tudi vodi igro v odločilnih trenutkih, in to proti eni najmočnejših ekip pod Pireneji: "Trener mi s tekme v tekmo bolj zaupa. Klub mi je zaupanje izkazal že poleti, ko ni na mojem položaju pripeljal novega igralca, čeprav sem bil poškodovan. To si štejem v čast in sem jim hvaležen, da so se tako odločili. Vem, da moram med sezono unovčiti te minute, hkrati pa upravičiti zaupanje trenerja in kluba. Moram dokazati, da sem ta, ki mu lahko zaupa, in lahko igram na tej ravni."

V klubu iz predmestja španske prestolnice igra drugo sezono, je pa Madrid postal kar njegov drugi dom, saj se je tja preselil že s 16 leti. Namreč tedaj je odšel na preizkus k slovitemu Realu in se nato do svoje polnoletnosti tudi kalil v kraljevem klubu: "Ko te pokličejo iz Reala, res težko rečeš ne. Zagotovo je to ena najboljših mladinskih šol v Evropi. Ko sem prišel z očetom na preizkus v Španijo, so nam predstavili pogoje, ki so bili res izjemni. Prav za vse je poskrbljeno in vse je urejeno v "nulo". Prvo leto je bilo kar težko. Sprva sem imel nekaj težav s papirji in nisem smel igrati. Teden, ko bi lahko začel, pa sem se poškodoval. Okreval sem en mesec, potem pa je šlo samo navzgor. Dobro sem se vklopil v ekipo. Prvo sezono še nisem imel takšne vloge, v drugi pa že veliko. Vse to mi je pomagalo, da lahko zdaj igram v španski ligi."

Pred odhodom v Madrid sezono pri Olimpiji

Ko je dopolnil 18 let, se je odločil za selitev k Fuenlabradi, prehod iz mladinskih vrst v člansko košarko, ki je za mnoge najtežji, pa je opravil v tretjeligašu Zamori, kamor je bil posojen za sezono: "Takrat sem imel še nekaj ponudb. Ne le iz Španije, tudi iz Slovenije, a sem se odločil, da ostanem v Španiji. Namreč še eno leto mi je manjkalo, da sem postal t. i. cupo, torej doma vzgojen igralec. Vsaka ekipa jih mora imeti v ACB ligi štiri. Če izpolnjuješ ta pogoj, je bistveno lažje dobiti klub. Imaš torej ugodnosti v prvi ligi, kar veliko pomeni. Zato sem se odločil za podpis s Fuenlabrado. Najprej sem bil posojen v Zamoro, kar mi je zelo pomagalo pri tem preskoku med člane. Trener mi je zaupal in tam sem veliko igral. To ni kar ena liga, kjer bi zmagoval za 20 ali 30. Tekme so podobno kot v prvi ligi izenačene, saj ni slabih ekip. Bila je kar dobra priprava za prvo ligo, ki sem jo potem igral že naslednje leto."

Zgodaj je torej odšel v tujino, že leto pred odhodom v Madrid pa je bil na preizkušnji v Španiji, tedaj pri obeh največjih katalonskih klubih, Joventutu in Barceloni, toda do dogovora ni prišlo. Vseeno je takrat zapustil rodne Jesenice in se preselil v Ljubljano k Olimpiji: "Na nek način sem imel srečo, da nisem šel neposredno od doma v tujino. Imel sem ta vmesni preskok, bi lahko temu rekel. Eno leto sem igral za Olimpijo in potem šel v Španijo, kar mi je zagotovo pomagalo pri privajanju na novo okolje. Sprva je bil največji problem jezik, toda s pomočjo učiteljice, ki sem jo imel v Madridu, sem se hitro navadil."

Še danes v Španiji vsi govorijo o Dončiću

V Španiji se mu je pridružil tudi skoraj pet let mlajši brat Matija, ki igra za drugo ekipo Fuenlabrade in mladince. Mladeniča sta šla po poti očeta Primoža, ki je bil tudi košarkar, ob začetkih na Gorenjskem – Žiga se je kot pravi Jeseničan preizkusil seveda tudi v hokeju – pa tudi njun trener: "Verjetno sem res začel igrati zaradi očeta. Rekel je, da mi je bila najbolj všeč. Treniral sem tudi tenis in hokej, a sem izbral košarko. Ko je bil oče najin trener in smo bili vsi trije skupaj, so bile to najboljše tekme. Še vedno mi je oče v veliko pomoč, ko poleti pridem domov. Pogosto naju tudi obišče. Gleda potem tudi treninge, da se kaj novega nauči in dobi kakšno idejo."

V zadnjih letih je kar nekaj obetavnih slovenskih mladeničev zvabil madridski velikan. Zdaj sta tam Urban Klavžar in Jan Vide, s katerima je Samar veliko v stiku. Ko je bil Žiga še član kraljevega kluba, je bil poleg tudi leto mlajši Dan Duščak, v članskem moštvu pa je seveda navduševal slovenski košarkarski čarodej Luka Dončić: "Luka je pustil res izjemen pečat že v mlajših selekcijah. Še zdaj, ko slišijo, da si iz Slovenije, vsi govorijo o njem. Je en največjih igralcev, ki so kadar koli zaigrali za Real, še posebej, da je prišel iz mladinske kategorije in potem postal prvi igralec ter osvojil Evroligo. Ko sem bil tam, je bil on že s člani, zato se veliko nismo videvali. Ko pa smo kaj potrebovali, pa nam je vedno pomagal."

Ob bronu na EP-ju v postavi turnirja

Tako kot so ostali dobri prijatelji z rojaki iz Realove šole, pa se odlično razumejo tudi s soigralci iz reprezentance iz zares zanimive generacije 2001, ki jo sestavlja nekaj zelo nadarjenih posameznikov. Poleti je izbrana vrsta mlajših članov osvojil enega izmed "challengerjev", turnirjev, ki jih je Fiba organizirala namesto klasičnih evropskih prvenstev. Slovenija je slavila, čeprav ni bilo prvega organizatorja igre Samarja, ki je bil torej poškodovan. Je pa pred dvema letoma odigral skupaj z Gregorjem Glasom odločilno vlogo na evropskem prvenstvu U18, ko je Slovenija v Grčiji zasedla tretje mesto. Žiga, ki je statistiko lepo polnil s povprečjem 11,6 točke, 8,6 skoka in 7,4 podaje, je bil izbran v prvo peterko prvenstva. Tudi takrat Slovenija ni bila v popolni zasedbi, saj je bil poškodovan eden izmed nosilcev Rok Radović.

"Že, ko smo igrali na prvenstvu do 16 let, smo imeli veliko smole. V skupinskem delu smo bili brez poraza, potem pa smo naleteli na Hrvaško. Bili naj bi boljši, ampak smo odigrali eno najslabših tekem, ki smo jih igrali skupaj. Že takrat bi lahko naredili nekaj več. Ta generacija 2001 smo res zelo povezani in smo prijatelji tudi izven igrišč. Mislim, da nam je to tudi pomagalo do uspeha v U18. Med pripravami smo vedeli, da imamo možnosti. Nekaj stvari se nam je poklopilo, malce pa je ostalo tudi grenkega priokusa, saj smo v polfinalu proti Turčiji v tretji četrtini vodili deset točk, a vodstvo zapravili," se z veseljem iger v mlajših reprezentančnih kategorijah spominja Žiga.

197 centimetrov visoki organizator igre

Sorodna novica Ko na vrata potrka Real Madrid, je ponudbo težko zavrniti

Zdaj ta generacija počasi trka tudi na vrata članske izbrane vrste, eno glavnih imen na radarju pa je nedvomno Samar. Konkurenca je bila na položaju organizatorja igre v Sloveniji vedno velika, a glede na prikazano in korake, ki jih dela v zadnjih sezonah, bi moral v prihodnosti biti eden vidnih členov reprezentance. Vendarle gre za kompletnega in vsestranskega "playa" z odličnim pregledom nad igro, ki je visok kar 197 centimetrov. Torej skoraj gre za organizatorja igre višine Dončića.

"Igrati za reprezentanco mi je bilo vedno v veliko čast in ponos. Vedno se bom na vpoklic, če se bom le lahko, z veseljem odzval," je dejal Samar, ki ob nastopanju za člansko zasedbo Slovenije sanja tudi o igranju v Evroligi, v kateri je vrsto let blestel njegov vzornik Šarunas Jasikevičius: "Od majhnega je moj cilj Evroliga. Rad bi se enkrat preizkusil v njej in potem čim dlje igral na tej ravni. Nisem sanjal o NBA-ju, kjer bi se seveda želel preizkusiti, če bi bila možnost, a primarni cilj je Evroliga. Vedno je bil moj idol Jasikevičius. Mislim, da je bil eden najboljših "playmakerjev" v Evropi. Res sem ga rad gledal in občudoval njegovo igro. Pri srcu mi je bil vedno tudi Dimitris Diamantidis."