Toronto ima svojega kralja na severu. The Claw (krempelj/šapa, op. a.), kot se ga je zaradi izvrstne obrambe, po kateri je bil sprva znan v NBA-ju, in ogromnih dlani oprijel vzdevek, je bil v prvi sezoni med Raptorsi z bleščečimi predstavami v končnici najzaslužnejši, da je pokal Larryja O'Briena po zmagi v finalu nad Golden Statom (4:2) prvič v Kanadi. 1. novembra leta 1946 je bila v Torontu odigrana tekma med domačimi Huskiesi in ekipo New York Knickerbockers, kar velja za prvi obračun Lige NBA. Ekipa Toronta je obstajala le eno leto, nato pa se je pred 24 leti najmočnejša košarkarska liga na svetu razširila v Kanado. Elitni druščini sta se pridružili novi franšizi Vancouver Grizzlies, ki so se pozneje preselili v Memphis, in Toronto Raptors. 24 let je Kanada čakala na prvi prstan in dobila ga je, ko se je na sever preselil 27-letni krilni košarkar.

Dolgo je Toronto sestavljal šampionsko ekipo, ki jo je pred sezono zaupal nekdanjemu pomočniku Nicku Nursu. Ob izkušenih nosilcih je pomembno vlogo namenil tudi nekaterim igralcem, ki so se še pred kratkim dokazovali v razvojni ligi, na mesto prve violine uigranega košarkarskega orkestra pa je postavil Kawhija, ki je v edino kanadsko franšizo prestopil poleti iz San Antonia. V zameno zanj je Toronto med Ostroge poslal svojega prvega strelca DeMarja DeRozana, v posel pa sta bila poleg izbora na naboru vključena še Jakob Pöltl, ki je odšel v Teksas, in nekdanji košarkar Olimpije Danny Green, ki je tudi dodal pomemben kamenček v šampionski mozaik Raptorsov. Za sestavo moštva novih prvakov NBA-ja ima največ zaslug predsednik franšize Masai Uriji, ki je kljub dobrim rezultatom v zadnjih letih – Toronto je pred tremi leti na primer klonil v konferenčnem finalu – občutil, da je čas za spremembe, in izpeljal posel, ki je v Kanado pripeljal Kawhija, čeprav se junak letošnje končnice sprva s tem ni strinjal in se je želel vrniti v rodno Kalifornijo.

Prvi prstan osvojil s San Antoniom

Ob tem je Uriji zgradil raznovrstno moštvo, ki je odlično pokrito na vseh položajih. Zanimivo, da ni med letošnjimi dobitniki prstana niti enega košarkarja, ki bi bil na naboru t. i. lottery pick, se pravi, izbran med prvimi 14. Tik za njimi – na 15. mestu – je bil leta 2011 izbran Leonard. Tedaj ga je izbrala Indiana, a ga je takoj poslala v San Antonio v zameno za Georgea Hilla. Zanimivo, skupaj s Kawhijem so tedaj Spursi v poslu dobili še pravice za Erazma Lorbka in še enega nekdanjega košarkarja Olimpije Davisa Bertansa. Čeprav Kawhi v ligo ni vstopil na velika vrata, pa je Gregg Popovich dobro vedel, kaj je dobil in kaj lahko pričakuje od mladeniča z univerze San Diego State.

Iz sezone v sezono je napredoval in kmalu postal ključni mož San Antonia. Zvezdniška zasedba Miamija z LeBronom Jamesom, Dwyanom Wadom in Chrisom Boshem na čelu je bila leta 2013 v finalu še pretrd oreh. Serija se je končala po sedmih tekmah, naslednjo sezono pa so Spursi preprečili nastanek floridske dinastije. Za slavje v finalu s 4:1 v zmagah je bil najzaslužnejši Leonard, ki je bil okronan tudi za najkoristnejšega posameznika finala, po Magicu Johnsonu v letih 1980 in 1982 s še ne dopolnjenimi 23 leti drugi najmlajši do zdaj s tem nazivom. Zdelo se je, da je Kawhi popoln košarkar za Popovicha in njegov sistem, toda po poškodbi ja nastal nesporazum med Leonardom in Spursi in v lanski sezoni je odigral le devet tekem. Od spora je največ profitiral Toronto. Veliko se je govorilo, katera bo naslednja destinacija izvrstnega košarkarja, ki je dal jasno vedeti, da želi iti v Kaliforniji, toda na koncu je končal v Kanadi.

Čeprav se s takšno menjavo sprva ni strinjal, pa je bil, kot vedno, odločen, da tudi v dresu Raptorsov pusti pečat. Ob prestopu je poslal sporočilo Kylu Lowryju, prvemu organizatorju moštva, ki je pred tem tvoril udarno navezo z DeRozanom. "Vem, da si jezen, ker je odšel tvoj najboljši prijatelj, a poskušajmo narediti nekaj posebnega," je zapisal. In res jim je. Zdaj se morda kanadska pravljica končuje, saj bo Kawhi postal prost igralec. Lowry je dejal, da ne bo skušal vplivati na njegovo odločitev, a je seveda dodal, da si še naprej želi biti njegov soigralec. Ob tem ga je tudi označil za najboljšega dvostranskega košarkarja na svetu, ki je torej dominanten tako v obrambi kot v napadu. Leonard si bo vzel čas za razmislek, a kljub izjemni zgodbi, pod katero se je podpisal v Torontu, je jasno, da ga Kalifornija še vedno mika.

Obrambni specialist, ki je postal izjemen tudi v napadu

Ko je prišel v NBA, je bil označen za defenzivnega specialista. "Nihče si ni mislil, da bo postal, kar je. Nihče ni mogel tega predvideti. So pa izstopale njegove dolge roke in te velike dlani. Videti je bil kot znanstveni eksperiment," se je za ESPN pošalil Danny Green na vprašanje, česa se spomni od prvega srečanja s Kawhijem. V letih 2015 in 2016 je Leonard prejel nagrado za najboljšega obrambnega igralca v ligi, toda iz sezone v sezono je napredoval tudi v napadu – ogromno je s trenerjem San Antonia Chipom Engellandom pilil met –, in je zdaj tudi eden najboljših ofenzivnih košarkarjev na svetu. Še posebej je to potrdil v letošnji končnici. Dosegel je namreč kar 732 točk, do zdaj sta jih več v eni končnici le Michael Jordan 759 leta 1992 in LeBron James lani, ko se je ustavil pri 748, ko pa je ostal brez prstana.

Medtem ko je sijajen, ko stopi na parket, kjer lahko pokrije tako rekoč katerega koli najboljšega košarkarja na svetu, v napadu pa si je sposoben v igri ena na ena skoraj kjer koli izboriti položaj za met, pa velja za verjetno celo najbolj zadržanega košarkarskega superzvezdnika. Kot piše Foxsports, je bil že tih in zadržan že kot najstnik. Tedaj ga je doletela družinska tragedija, ki ga je močno zaznamovala. Leonard se je sicer sprva ukvarjal z ameriškim nogometom, za kar ga je navdušil oče Mark, toda kmalu je prevladala ljubezen do košarke, očetu pa je še naprej pomagal pri delu v avtopralnici. Januarja 2008, ko je Mark v avtopralnici v Comptonu predčasno končal delo, saj se je, kot piše ESPN, odpravljal na sinovo tekmo, ga je neznanec ustrelil. Košarka je bila tista, h kateri se je tedaj 16-letni Kawhi po izgubi očeta zatekel. Kot je dejal, mu je kraljica iger pomagala, da se je v težkih trenutkih pobral in je pozabil na marsikatero težko stvar, s katero se je soočil med odraščanjem. Posvetil se je trdemu delu, ki ga je, kot izpostavljajo že njegovi prvi trenerji, tako ali tako ves čas odlikovalo na športni poti. Vedno se je na parketu želel spopasti s težkimi izzivi in premagati tiste, ki so bili tedaj boljši od njega. Tako je bilo že na srednji šoli in tako rekoč vso kariero. S to predanostjo in zagnanostjo je postal vrhunski, morda celo najboljši.

Vsestranskost je v najboljši podobi prezentiral v končnici. Polnil je nasprotnikov koš, ko je kar na 14 tekmah dosegel več kot 30 točk, večkrat jih je v eni končnici uspelo le Hakeemu Olajuwonu, Michaelu Jordanu in Kobeju Bryantu. Nepozabna sta bila odločilna akcija in met ob sireni na sedmi tekmi proti Philadelphii. V konferenčnem finalu proti prvi ekipi rednega dela Milwaukeeju se je tehtnica na stran Toronta prevesila na tretji tekmi, ko je v obrambi prevzel Giannisa Antetokounmpa in ga od tedaj naprej imenitno ustavljal. V finalu je bil ves čas odličen, izpostaviti velja pa četrto tekmo, ko je v tretji četrtini v nekaj trenutkih predstavil svojo široko paleto košarkarskega mojstrstva. Zapored je zadel dve trojki prek Draymonda Greena, vmes pa mu še ukradel žogo. Na tej poti pa, kot je to v navadi, tako rekoč ni spremenil izraza na obrazu. Ostal je miren, resnega pogleda, ko je videti, da ni stvari, ki bi ga na parketu lahko spravila s tira. Vse do zadnje sirene in začetka slavja, kjer je bil, kot se spodobi, znova v glavni vlogi. "Prišel sem v ekipo z novim trenerjem, ki ima miselnost enako, kot je moja – poskušati osvojiti Larryja (pokal Larrya O'Briena, op. A.). Zato igram košarko, trdo delam vse poletje, med sezono in vesel sem, da se je trud poplačal," je dejal, ko je drugič prejel nagrado za MVP-ja finala.