V teh dneh košarkarski navdušenci v seriji The Last Dance nostalgično obujajo spomine na dominantno dinastijo Chicago Bullsov, ki je na čelu z Jordanom in Scottiejem Pippnom osvojila šest šampionskih prstanov. Dvakrat ji je uspelo slaviti po trikrat zapored, vmes pa so bili, ko si je Jordan vzel premor, na krilih ikone afriške košarke in Houstona najboljši Rocketsi.

Olajuwon velja za enega najboljših centrov do zdaj. V 90. letih je bila konkurenca na poziciji pet izjemna – od Patricka Ewinga do Davida Robinsona, največji pečat pa je pustil prav Hakeem. Zaradi njegovih izjemnih iger – svoje je dodal še en odličen afriški center iz tistega obdobja, Dikembe Mutombo iz DR Konga – je vse več oglednikov začelo obiskovati Afriko in tako je danes na ameriških srednjih šolah in univerzah ogromno nadarjenih košarkarjev s te celine.

Letos sta tekmo All Star Lige NBA v prvi peterki začela Kamerunca Pascal Siakam in Joel Embiid, kapetan ene izmed ekip pa je bil Giannis Antetokounmpo, ki je sicer iz Grčije, kamor pa sta starša nekaj let pred njegovim rojstvom migrirala iz Nigerije. Giannis je bil lani kot drugi Evropejec po Dirku Nowitzkemu izbran za MVP-ja rednega dela sezone. Prvi Neameričan s tem priznanjem je bil pred 26 leti Olajuwon, rojeni Nigerijec, ki je tako kot Antetokounmpo pripadnik etnične skupine Joruba.

Medtem ko so Dražen Petrović, Vlade Divac, Toni Kukoč in druščina odpirali vrata na največji košarkarski oder v začetku 90. let evropskim igralcem, je Olajuwon torej že v 80. letih oral afriško ledino v NBA-ju in bil prav tako med najzaslužnejšimi za globalizacijo košarke in pridobivanje veljave ter spoštovanja mednarodnih igralcev. Ni le eden najboljših centrov vseh časov, ampak je brez dvoma tudi eden izmed najvplivnejših akterjev kraljice iger.

Hakeem je v Ligo NBA prišel istega leta kot Jordan. Na naboru 1984, na katerem sta bila od bodočih članov Hiše slavnih še Charles Barkley in John Stockton, je bil najboljši afriški košarkar vseh časov celo prvi izbor. Če je Portland napravil res gromozansko napako, ko je drugega izbral Sama Bowieja, pa Houstonu ne more biti žal, da se ni odločil za mnoge najboljšega košarkarja vseh časov, ki je kot tretji pristal v Chicagu. Namreč Olajuwon je na tistem draftu veljal za nesporno številko ena in najobetavnejšega košarkarja. Tedanji generalni menedžer Chicaga Rod Thorn je priznal, da bi se tudi Bullsi odločili za dominantnega centra in ne Jordana, če bi izbirali prvi. Hakeem je Raketam prinesel do zdaj edina prstana in je najboljši igralec v zgodovini franšize.

V Ligo NBA se je podal z dobrimi 21 leti kot tisti, od katerega so v generaciji, v kateri je bilo tudi njegovo leteče visočanstvo Jordan, največ pričakovali. Za kakšen izjemen košarkarski potencial gre pri Olajuwonu priča dejstvo, da se je s tem športom srečal šele pet let pred naborom. Rojen je bil v nigerijskem velemestu Lagos, kjer se je med odraščanjem ukvarjal z različnimi športi, najaktivnejši pa je bil kot nogometni vratar. Ko se je vendarle spoznal s košarko, pa se je, kot je pozneje dejal, nemudoma zaljubil vanjo. Z neverjetno hitrostjo je razvijal košarkarske veščine, izkoriščal izjemne telesne sposobnosti in ekspresno napredoval. Potem ko se je izkazal v domovini, se mu je že po dobrem letu igranja košarke, ko je bil star le 18 let, ponudila priložnost, da gre v lov za "ameriškimi sanjami".

Možnost šolanja in nadgradnje košarkarskega znanja mu je ponudilo več univerz v ZDA. Ko je mladenič pripotoval na letališče JFK v New Yorku, naj bi se tam dobil s predstavniki univerze St. John's. Ko je stopil ven in ugotovil, kako mrzlo je, se je nemudoma vrnil na terminal. V rokah je imel tudi tri letalske karte in šel do uslužbenca, ki je skrbel za prtljago. Naključno je bil ta prav tako iz Nigerije. Nadarjeni košarkar mu je pokazal karte – za Louisville, Providence in Houston – in rojaka vprašal, katero mesto je najtoplejše, so zanimivo anekdoto opisali pri Sports Illustrated. Tako je padla odločitev, da se poda v Teksas, kjer je njegova zvezda dokončno zasijala.

Na univerzi v Houstonu sprva niso vedeli, kaj lahko pričakujejo od nigerijskega mladeniča. Ko so prvič slišali zanj, so mislili, da je visok okoli 200 cm, ko pa je v Teksasu Hakeem stopil iz taksija, so videli, da prihaja pravi orjak. Toda kljub 213 cm in dejstvu, da je šele eno leto igral košarko, ni bil prav nič okoren ali neroden. Če je sprva imel še nekaj težav v napadu, pa je v obrambi že takoj predstavljal izjemnega aduta Pum s houstonske univerze. Pred obročem je predstavljal (pre)visoko oviro za nasprotnike in njihove poskuse zaustavljal s številnimi blokadami. Ko je vse bolj napredoval v napadu, je postal ključni mož zasedbe, ki pa je dvakrat klonila v finalu Lige NCAA.

"Hakeem je kombinacija hitrosti in spretnost, združenih z močjo in silo," je njegovo igro opisal Rudy Tomjanovich, ki je sedel na klopi Rocketsov ob obeh prstanih. "Vedno sem se počutil kot branilec, ujet v telo visokega igralca. Nikoli nisem želel biti tradicionalen center. Tudi nisem imel izbire. Nikoli mi ni nihče povedal, kako naj bi center igral. Pred prihodom v ZDA nisem nikoli gledal NBA-tekme. Niti ene. Ko sem prišel iz Nigerije na kolidž, nisem poznal nobenega košarkarja iz Lige NBA. Prvič sem košarko igral le leto pred tem, delo mojih nog pa je bilo posledica igranja nogometa," je za The Players Tribune zapisal Olajuwon.

"Kot se je pozneje izkazalo, mi je pomanjkanje predznanja šlo celo na roko. Ko mi je trener dejal, naj igram na poziciji centra, nisem vedel, kaj misli. Poznal sem vse položaje, a nisem znal razločiti, kakšne so razlike. Poletje pred kolidžem so na treningih vpili: 'Hakeem, ti si center, ostani v raketi.' Nisem hotel ostati v raketi, ker je bila dolgočasna. Gledal sem branilce in bil navdušen nad njihovo kreativnostjo. Želel sem igrati kot oni, po celem igrišču. Zato sem tudi razvil igro izven rakete. Nisem delal le vaj za visoke igralce. Treniral sem vodenje žoge, mete s polrazdalje, podaje in delo nog. Naučil sem se, da sta si košarka in nogomet v nečem podobna – vzameš, kar ti obramba ponudi. Kmalu so trenerji nehali vpiti, naj ostanem v raketi," je dodal.

Bil je dominantna sila pod obema obročema. Še vedno je prepričljiv rekorder po številu blokad v NBA-ju, je pa tudi deveti po številu ukradenih žog, v tej prvini je daleč najvišji med prvo deseterico. Kot rečeno, je že po prvi sezoni na kolidžu postal izvrsten tudi ofenzivno. Bil je izjemno gibčen, uspešen pa tako v igri s hrbtom proti obroču kot tudi takrat, ko je napadal "z obrazom" proti košu. Bil je dovolj čvrst, glavno orožje pa je bilo hitro delo nog, kar je, kot je bilo zapisano, pripisal nogometu, s katerim se je ukvarjal v mladosti. Paleta napadalnega znanja ni bila zelo široka, a njegove značilne poteze so bile praktično neustavljive in zaradi njih velja za enega najbolj elegantnih centrov. Dream Shake se je oprijelo ime – vzdevek Dream (sanje, op. a.) je dobil že na univerzi – njegove značilne akcije, ko se je s hitrim obratom, ob tem tudi varanjem meta, otresel nasprotnika in (uspešno) zaključil napad. Ob vsem skupaj je bil tudi odličen skakalec, ki je navduševal s silovitimi zabijanji.

Sezona 1993/94 je minila v znamenju Houstona in Hakeema. Rocketsi so prvič postali prvaki Lige NBA, potem ko so v finalu premagali New York, ki je v konferenčnem polfinalu ustavil zaradi Jordanove upokojitve oslabljeni Chicago s sicer izjemnim Pippnom. To serijo je zaznamovala sporna sodniška odločitev, Knicksi so napredovali po sedmih tekmah, nato premagali Indiano, Olajuwon z Raketami pa je bil previsoka ovira. Hakeem je bil izbran za MVP-ja finala, pred tem pa že za najkoristnejšega posameznika rednega dela in tudi za najboljšega obrambnega igralca lige. Do zdaj je edini košarkar, ki je prejel vse tri nagrade v isti sezoni.

Med naslednjo sezono je znova moči združil s Clydom Drexlerjem, s katerim sta imenitno sodelovala na univerzi. Drexler je prišel iz Portlanda in pomagal Rocketsom ubraniti naslov. Zaključek sezone je zaznamovala vrnitev Jordana med Bike, ki pa so v polfinalu Vzhoda klonili pred nadarjeno zasedbo Orlanda s Pennyjem Hardawayem in Shaquillom O'Nealom. Čeprav se je Jordan vrnil le za 17 tekem rednega dela, pa je bila njegova statistika v končnici izvrstna. Orlando se je prebil do finala, kjer pa je Houston z njim pometel s 4:0. Hakeem je bil ponovno izbran za MVP-ja finala.

Jordanova serija šestih prstanov v šestih finalih je izjemna in mnogokrat slišimo vprašanje, ali bi morda Chicago, če se Jordan vmes ne bi upokojil, lahko celo izenačil dosežek Bostona iz 60. let z osmimi zaporednimi naslovi. Nikoli v tistih letih v finalu ni naletel na Houston in Hakeema, kar bi bil brez dvoma izjemen obračun in težka naloga za Bike. Namreč prav pozicija centra je bila v dinastiji Chicaga najšibkejši člen, hkrati pa so Rocketsi edina franšiza, proti kateri so imeli Bullsi med Jordanovo kariero negativen izid na medsebojnih tekmah, je zapisal Clutch Points.