V sanjskem moštvu je bilo zbranih 11 članov Hiše slavnih, leta 2010 pa so bili v hram uvrščeni še skupaj kot Dream Team. Na vrh Olimpa so se zavihteli z osmimi zmagami s povprečno razliko skoraj 44 točk. Sports Illustrated je nekoč zapisal, da je to verjetno najboljša ekipa v moštvenih športih vseh časov. "Nikoli v športu se še ni zgodilo kaj takega. Nikjer. V družbi drug drugega smo uživali na tej poti, najbolje pa je bilo na igrišču. Na koncu so na plan prišla vsa čustva. Nikoli ne bom pozabil, da sem lahko v družbi teh fantov predstavljal svojo državo. Ne bi si mogel želeti boljšega konca kariere," je povedal Magic Johnson v dokumentarnem filmu The Dream Team.

25. julija pred 25 leti so se v Barceloni začele igre 25. olimpijade. Pozornost je bila namenjena ekipi ZDA. Američani so poslali t. i. košarkarske profesionalce, saj so prvič lahko zaigrali tudi najboljši na svetu, igralci iz Lige NBA. In tedaj so dejansko sestavili zasedbo najboljših, ki so bili na voljo. Združili so legende 80. let, ki so z rivalstvom Lakersov in Bostona Ligo NBA naredili popularno po vsem svetu, in zvezdnike, katerih čas je prihajal z 90., ki so temeljem, postavljenim v desetletju poprej, dali piko na i in še dvignili popularnost košarke.

Kot bi se združili Elvis in Beatlesi
Ekipo so sestavljali posamezniki, ki so bili poleg nesporne kakovosti in zunajserijskega talenta tudi izjemno karizmatične osebnosti. Če vedno velja, da nihče ni večji od športa, je originalno sanjsko moštvo skoraj bilo. V danem času so bili več kot le košarkarji. Njihova popularnost je presegla igro. Bili so fenomen na igrišču in zunaj njega. "Bilo je kot bi skupaj dali Elvisa in Beatlese. Potovanje s to ekipo bi lahko primerjali s potovanji z največjimi rockzvezdniki," je nekoč dejal zdaj že pokojni Chuck Daly, ki je vodil sanjsko zasedbo.

T. i. profesionalni športniki na olimpijskih igrah poprej niso smeli nastopati. Pravilo je bilo nesmiselno, saj so v primeru košarkarjev lahko nastopili igralci iz drugih lig, ki so prav tako profesionalno igrali košarko. Če si igral košarko za denar v Evropi, si bil amater, v NBA-ju pa si bil profesionalec. Vodja Fibe Bora Stanković si je prizadeval povzdigniti mednarodno košarko na višjo raven in zavedal se je, da je, če manjkajo najboljši, olimpijski turnir drugorazredno tekmovanje.

Leta 1989 so sprejeli odločitev, da lahko sodelujejo tudi NBA-jevci. Zapisi v medijih so bili skeptični. Ponekod je pisalo, da odločitev ni v skladu z olimpijskim gibanjem. Leto predtem je ameriška reprezentanca igre v Seulu, kjer je zlato osvojila Sovjetska zveza, srebrna pa je bila Jugoslavija, zapuščala razočarana z bronom. ZDA so predtem nastopale z igralci s kolidža, vseeno pa so dominirale, saj so na enajstih igrah osvojile devet zlatih medalj, le v omenjenem letu 1988 in 16 let prej v Münchnu so bili boljši igralci iz Sovjetske zveze, leta 1980, ko je zlato osvojila Jugoslavija, pa Američanov v Moskvi ni bilo. Skeptična je bila sprva tudi Liga NBA, češ da je veliko vprašanje, ali najboljši igralci sploh želijo nastopiti na olimpijskih igrah.

Prvi poklican Jordan, nato Magic in Bird
C. M. Newton je začel sestavljati reprezentanco in prvega je poklical Michaela Jordana, ki je bil tedaj na vrhuncu svojih moči. Že dvakratni prvak lige, MVP in prvi strelec NBA-ja je najprej razmišljal o odpovedi. Iskal je način, kako bi odklonil vpoklic. Namreč Jordan je na olimpijskih igrah že igral leta 1984 v Los Angelesu. Vodstvo reprezentance mu je skušalo dopovedati, da ga nujno potrebujejo in da je to več kot finale NBA-ja. Zanimalo ga je, kdo bo še igral.

Nastop v Barceloni pa je bila edina olimpijska priložnost za Magica Johnsona in Larryja Birda, ki sta poskrbela za eno največjih rivalstev v tem športu, bila sta takoj za. Magic si je mislil, če bom prvi in rekel, da želim igrati, bodo tudi drugi potrdili. Brez njiju ne bi bilo tako spektakularno, obenem pa je bil to tudi najlepši način za konec bogatih karier. Velika tekmeca, ki sta drug drugega zelo spoštovala in cenila, sta tako dobila priložnost, da skupaj zaigrata in tega nista želela zamuditi. Po Birdu in Magicu sta na vrsto prišla centra. Klic sta dobila Patrick Ewing in David Robinson, ki si je po razočaranju v Seulu tokrat rekel: "Če sta poleg Larry in Magic, je vse skupaj naenkrat postalo nekaj posebnega, že tako je predstavljati svojo državo velika čast, a biti del Dream Teama pa je enkratna priložnost in izkušnja."

"Četudi bi bil poklican zadnji, ne bi bilo pomembno, dobil sem klic," je dejal Karl Malone, ko sta bila izbrana s soigralcem pri Utahu Johnom Stocktonom. Dodali so še vsestranskega Scottieja Pippena, ki je tvoril z Jordanom najboljši dvojec v košarkarski zgodovini, Chrisa Mullina in ob Malonu najboljšega krilnega centra Charlesa Barkleyja. Kakovost zadnjega ni bila vprašljiva, a o njegovem izboru so dvomili zaradi značaja in ugleda, ki ga je imel v ligi, toda tako je bil počaščen zaradi vpoklica, da je vodstvo reprezentance prepričal, da ne bo težav. Prednost pred Isiahom Thomasom je dobil Clyde Drexler. Jordan naj si v ekipi ne bi želel košarkarja Detroita, tedaj velikega tekmeca Chicaga. Thomas je bil prvo ime Bad Boysov, kot so poimenovali takratno zasedbo Pistonsov, ki je z agresivno igro ob živce spravljala Jordana.

Ko je bil seznam že skoraj dokončen, so dobili še Jordanov da. Kot je njegovo leteče visočanstvo nekoč dejalo, je "največjo motivacijo ob igranju za ZDA predstavljalo to, da bo lahko preživel čas z igralci, s katerimi je bil tekmec na igrišču". Zadnje mesto je pripadlo "amaterju" Christianu Laettnerju, ki se je izkazal v univerzitetni ekipi Duka. Dobil je prednost pred Shaquillom O'Nealom. Dva meseca pred igrami je bila ekipa oblikovana. Vodenje je prevzel Daly, ki je prav z Detroitom osvojil dva prstana. "Če je lahko Bad Boyse spravil v ekipo, lahko vodi katero koli moštvo," je dejal Barkley in Dalyju je med velikimi osebnostmi s še večjimi egi uspelo ustvariti zmagovalno kemijo. Daly je imel ob sebi tudi zvezdniško trojico pomočnikov – Mike Krzyzewski, Lenny Wilkens in P. J. Carlesimo.

Dalyjeva taktika z univerzitetno zaušnico uspela
Ekipa naj bi imela tri kapetane, vendar je Jordan vlogo zavrnil in rekel, da ve, koliko ta akcija pomeni Magicu in Birdu, ki nikoli nista nastopila na igrah. Bird je sicer imel velike težave s hrbtom in se je komaj premikal, a mu je Magic dejal, da je to edina priložnost, da skupaj zaigrata, zvezdnik Lakersov pa se je sicer pred sezono 1991/92 že upokojil, potem ko je objavil, da je okužen z virusom HIV. Vseeno je tisto sezono nastopil na tekmi All Star, kjer je navdušil, potem pa se je osredotočil na reprezentančno akcijo. Magic je priznal, da je mislil, da nikdar več ne bo igral košarke, zato je bil še toliko bolj motiviran in je na poseben način doživljal vsak dvoboj posebej.

Zbrali so se v La Jolli v Kaliforniji. Niso vedeli, kaj lahko pričakujejo in - kot so priznali pozneje - na prvih treningih niso bili videti kot ekipa. Vsak je verjel, da je najboljši in je to hotel tudi pokazati. Daly je za prvega nasprotnika postavil ekipo najboljših igralcev s kolidža. Hitri organizator igre Bobby Hurley, ki mu pozneje ni uspelo narediti omembe vredne kariere, je povzročal obrambi Dream Teama ogromno težav, pod obročem pa je bil neustavljiv Chris Webber. Med drugim so v tistem moštvu igrali tudi Penny Hardaway, Grant Hill in Allan Houston. Pred prihodom medijev v dvorano je Daly naročil, naj izbrišejo s semaforja rezultat 62:54. Mladeniči so zvezdnikom, ki kar niso znali igrati drug z drugim, odčitali lekcijo, a vse skupaj je bil del Dalyjevega načrta. Med tekmo ni naredil nobenih prilagoditev, tudi menjal je nenavadno, kot je dejal Krzyzewski, malo je igral Jordan, a sporočilo je doseglo svoj namen in Daly je prevzel dirigentsko palico. Želel jim je pokazati, da lahko izgubijo. "Takrat smo se zavedali, da ga moramo poslušati," je povedal Jordan. Na povratni tekmi naslednji dan je bila opazna drastična sprememba in reprezentanca je nadigrala univerzitetno moštvo.

Košarkarji postali superheroji
Iz dneva v dan so se košarkarji bolje razumeli in so bolj uživali v skupni izkušnji. Pika na i pa je bila postavljena, ko so prvič stopili skupaj na igrišče na uradni tekmi. Tedaj so šele videli, kakšen pomen in vpliv ima dejansko Dream Team. Nastop v Barceloni so si priigrali s šestimi zanesljivimi zmagami na turnirju v Portlandu. V povprečju so tekme dobivali s 50 točkami naskoka. Prvi nasprotnik je bila Kuba. Gledalci so pripravili izjemno vzdušje. Na prvi tekmi sta Bird in Magic navdušila ter prejela stoječe ovacije. Prvo akcijo na tekmi sta odigrala onadva, ki sta tudi bila razlog, da se je sanjsko moštvo zbralo. Magic je popeljal žogo v napad in podal nekoč velikemu tekmecu, ki je s polrazdalje zadel ter poskrbel za navdušenje na tribuni. Po zmagi nad Kubo s 77 točkami razlike pa so uvideli razsežnosti svojega nastopa, ko so jih nasprotniki prosili za skupne fotografije in podpise. Tako je bilo potem na vseh srečanjih, ko so jih nasprotni igralci pozdravljali kar med tekmo, jim med prostimi meti dajali roke ter se pred obračuni in po njih z njimi fotografirali. "Občutek, ki se je zdel neresničen," so v en glas zatrjevali ameriški košarkarji. "Zdelo se je, kot da sanjamo. Ljudje so nas dojemali kot superheroje," je občutke opisal Bird. V Portlandu so pokazali svojo moč in predstavili, kaj bo sledilo v Barceloni.

Teden pred začetkom turnirja so odpotovali v Evropo še bolj povezani. Naslednja postojanka je bil Monte Carlo, kjer so se košarkarji počutili kot rockovske zvezde. Dejali so, da je bilo kot v raju, med sabo pa so dokončno stkali prijateljske vezi. Za Jordana so rekli, da sploh niso vedeli, kdaj je kaj spal v Monte Carlu, kjer je v sobi z Magicom, Barkleyjem in Pippenom do jutranjih ur kartal, čez dan je z Dalyjem igral golf, ob vsem tem pa je bil še na treningih vedno poln energije. Ewing, na Jamajki rojeni košarkar, in Bird, ki prihaja iz Indiane, sta posebno vez spletla ob pivu na bazenu, kjer so tudi preživeli veliko časa. Barkley je v svojem slogu medijem dejal, da je bil toliko na bazenu, "da bi v Barceloni lahko tekmoval tudi v plavanju".

Jordanova ekipa proti Magicovi
Preden so se podali proti Barceloni, so se srečali še s Francijo, a kljub zanesljivi zmagi z igro niso bili zadovoljni. Naslednji dan jih je Daly zbral v dvorani, kjer so se pomerili med sabo. Zaradi poškodb sta počivala Stockton in Drexler, igrali pa so Magic, Barkley, Robinson, Mullin in Laettner proti Jordanu, Pippnu, Malonu, Ewingu ter Birdu. Superzvezdniki so bili vsi izjemno motivirani, vsak je hotel pokazati, kaj zmore, v ospredju "najboljše tekme, ki je bila kadar koli odigrana ", pa je bil dvoboj košarkarjev, ki sta v NBA-ju morda pustila največji pečat do zdaj, Jordana, najboljšega vseh časov, in Magica, najboljšega pred Jordanom.

Jordan je priznal, da je na vsak način hotel pokazati, da je zdaj on številka ena, saj so tedaj še govorili, da "saj je Jordan dober, a ni Magic". "Način, kako smo igrali, bili tekmovalni, naša želja, preliti znoj, zbadanje in vse, kar je lepega v košarki, je ilustrirala tista tekma. Dvorana je bila zaklenjena in šlo je le za košarko. Videlo se je, kakšen značaj imajo igralci in kako si želijo zmage. Magic je bil jezen še dva dni," je o tisti tekmi povedal Jordan.

Sproščeni in samozavestni so se podali v Barcelono, kjer so se sprehodili do zlate medalje. Pričakalo jih je ogromno športnih navdušencev in kamor koli so šli, so se trle množice ljudi, ki so jih spremljale. Tedaj so se dokončno zavedali, kako popularni so. V dvorani je bilo vedno odlično vzdušje, gledalci pa so znali ceniti, kako dobro ekipo gledajo. Nekdaj veliki tekmeci, ki so tudi pozneje bili izjemne boje vsak v svojem klubu, so postali izjemna, nepremagljiva ekipa. Vse so podredili skupnemu cilju, "da bi vrnili zlato, kamor sodi" in z osmimi zanesljivimi zmagami s povprečno razliko skoraj 44 točk jim je uspelo.

Sprehod do zlate medalje
Pot so tlakovali z zmago nad Angolo, ki so jo nadigrali že v prvem polčasu s 64:16, na koncu pa je bilo 116:48. Veličastno predstavo je zasenčil Barkleyjev udarec s komolcem, a prav on je pozneje navdušil ljudi, ko je zvečer hodil po ulicah, šel v lokale in se družil z drugimi športniki. Na igrišču je bil povsem drugačen, kot pa je dejansko kot oseba, pravijo. Drugi nasprotnik je bila Hrvaška in zmaga s 103:70. Na tej tekmi sta Jordan in Pippen, tedaj najboljša obrambna igralca v ligi, povsem zaustavila Tonija Kukoča, s čimer sta želela poslati sporočilo upravi Chicaga, ki se je navduševala nad njim, potem ko ga je izbrala na naboru. Kukoč je priznal, da je bilo težavno že brez žoge priti na drugo polovico. Pozneje so skupaj osvojili tri prstane.

Na vprašanje, ali ni Dream Team že predober, je David Stern, nekdanji komisar NBA-ja, dejal, da bi potem morali tudi prepovedati nastope afriškim tekačem, ki so premočni. Podpora in evforija sta rasli, Američani pa so zlahka opravili z naslednjimi nasprotniki, Nemčijo (111:68), Brazilijo (127:83), Španijo (122:81), v četrtfinalu s Portorikom (115:77) in v polfinalu z Litvo (127:76). Še naprej so jih občudovali nasprotniki, ki so se slikali z njimi, Litovec Arturas Karnišovas, ki je bil včasih eden boljših košarkarjev v Evropi, jih je med dvobojem s klopi kar snemal. V finalu so se drugič pomerili s Hrvaško, ki je v prvem polčasu še držala korak, na koncu pa so bile ZDA močnejše s 117:85.

Na podelitvi so svetovni zvezdniki, ki so v karierah osvojili praktično vse, kar se da, s solzami v očeh poslušali himno. V Barcelono so prišli po zlato medaljo. Cilj so izpolnili, a način, kako jim je to uspelo, je nepozaben. Na parketu so dominirali, najboljši igralci na svetu pa so postali prava ekipa, kjer je vsak prispeval svoj delež, navduševali so z atraktivno košarko in z vplivom, ki so ga imeli, poskrbeli, da je igra dobila številne nove privržence. Po besedah Barkleyja so Dirk Nowitzki, Manu Ginobili in Tony Parker, neameriški košarkarji, ki še vedno navdušujejo v NBA-ju, dejali, da se je ljubezen do košarke začela prav z Dream Teamom. Vsi člani sanjskega moštva pravijo, da so bili to nepozabni trenutki, v katerih so vsi neizmerno uživali. Zlata medalja je bila le delček nagrade, še pomembnejša je bila izkušnja, ki so jo superzvezdniki delili skupaj.

Kako konkurenčna bi bila popolna Jugoslavija?
Turnir v Barceloni je eden najbolj nepozabnih košarkarskih tekmovanj do zdaj. Tudi srebrna Hrvaška in bronasta Litva sta spisali svoji posebni zgodbi. Pred igrami v Barceloni je na treh velikih tekmovanjih naslov osvojila Jugoslavija. Dvakrat je postala evropski prvak, leta 1990 pa v Argentini še svetovni. Medtem ko je država razpadala, je košarkarska reprezentanca gradila imperij, ki pa je kmalu občutil destruktivno moč politike in vojne. Jugoslovanska valilnica talentov je ravno ob koncu dala najštevilnejšo množico resnično kakovostnih igralcev, ki so povezani v moštvo ob tradicionalni taktični prefinjenosti in organizirani improvizaciji jugoslovanske šole gojili hitro in moderno igro, zaznamovano z ekipnim duhom, ki je vladal med igralci. To je bila – tudi za ameriške strokovnjake – atraktivna košarka prihodnosti. Takšne dominacije kot v tistih letih v evropski košarki poprej in pozneje ni bilo nikoli.

Tako so košarkarski zanesenjaki z navdušenjem pričakovali veliki dvoboj ameriškega sanjskega moštva z jugoslovanskimi mladeniči, a obračuna nikoli ni bilo. Vedno so se pojavljala ugibanja, kaj bi bilo, če … Jasno je, Dream Team je bil nepremagljiv, obenem tudi neponovljiv v smislu kakovosti moštva in zgodovinskega trenutka njegove pojavitve, četudi je Dušan Ivković, tedanji jugoslovanski selektor, dejal: "Bili smo na pravi poti. Imeli smo fantastično ekipo. Prepričan sem bil, da smo pripravljeni na največji spopad, na tekmo proti ameriškim profesionalcem. Leta in leta smo se pripravljali, hodili na turneje in uspelo nam je, da smo dosegli svoj cilj ter kakovost razvili na njihov raven. Prilagodili smo se njihovemu slogu igre. Ne želim biti aroganten, a mislim, da bi premagali Dream Team."

Ivkovića je na klopi po zlatu na evropskem prvenstvu, ko se je Jugoslavija po umiku sankcij Združenih narodov lahko vrnila na športna prizorišča, zamenjal njegov pomočnik Željko Obradović, ki je moštvo popeljal leta 1996 na olimpijske igre v Atlanto. Tedaj so imeli jugoslovanski košarkarji občutno več NBA-izkušenj kot štiri leta prej. Glede leta 1992 ima evropski trener z največ trofejami vseh časov pomisleke: "Reprezentanca leta 1991 je bila brez dvoma boljša kot tista iz leta 1995. V njej so bili zbrani vsi. Toda Dream Team iz Barcelone … Ne vem, to je edini Dream Team, prvič so nastopili igralci iz NBA, bi jih res lahko kdo premagal?" Za leto 1996 in igre v Atlanti pa je dejal: "Vseeno je, kaj si danes mislim. Toda takrat sem imel pod košem Divca, Savića in mladega Rebračo, ki je prvič igral na igrah, Savić je bil poškodovan, Divac pa je imel osebne napake. Si predstavljate, da bi imel Rađo, Kukoča, Petrovića, Zdovca, Komazeca, Vrankovića … To bi bilo nekaj povsem drugega. V kakšnem obsegu? Mi smo se upirali 30 minut, dokler ni pete osebne dobil Divac."

V finalu je bil proti Hrvaški prvi polčas nekaj časa izenačen, nato pa sta do izraza prišla ameriška kakovost in bistveno daljši izbor vrhunskih igralcev. Dražen Petrović je dal 24 točk, Dino Rađa jih je prispeval 23, Kukoč pa je ob 16 točkah vpisal še devet podaj, to pa so bili edini trije Hrvati z dvomestnim številom točk. Na drugi strani jih je devet točk ali več dalo kar osem, največ Jordan 22.

Bron posebna zmaga litovskih košarkarjev
Tudi tretji Litovci se na poseben način spominjajo Barcelone. Zaradi majhnega proračuna so stežka Litovci zbrali denar za pot na igre. Na čelu sta bila Arvydas Sabonisu in Šarunas Marčiulionis, sicer pa so kar štirje Litovci sestavljali prvo peterko sovjetske reprezentance štiri leta predtem, ko je v Seulu osvojila zlato. Spomin na razpad Sovjetske zveze in težka pot Litve do osamosvojitve so osvojenemu tretjemu mestu dale posebno težo, saj je bil nasprotnik v boju za bron ekipa Skupnosti neodvisnih držav, kjer so bili združeni košarkarji nekdanjih sovjetskih republik z izjemo baltskih držav. Zmaga z 82:78 z 29 točkami Marčiulionisa ter 27 Sabonisa je za številne Litovce, kjer je košarka z naskokom šport številka ena, še vedno največja v njihovi športni zgodovini.