menovali Maa Santa, najboljšega strelca SP-jev Oscarja Schmidta.

Brazilija je nekoč veljala za eno glavnih košarkarskih velesil. Na prvem svetovnem prvenstvu je bila četrta, toda na naslednjih petih je osvojila medalje. Blesteli so Ubiratan, Amaury Pasos in Wlamir Marques, toda z naskokom največji pečat med brazilskimi košarkarji je pustil Oscar, ki je igral v poznejšem obdobju. Tedaj Brazilija ni dosegala tako izjemnih rezultatov, a Oscarjeve predstave so bile fantastične.

Oscar je košarkar, ki je v karieri dosegel največ točk na najvišji ravni - po neuradnih podatkih le nekaj manj kot neverjetnih 50.000. V domovini ocenjujejo to številko na 49.703 točke. "Če bi vedel, da tako malo manjka do 50.000, bi odigral še nekaj tekem," je dejal. Najboljši je bil tedaj, ko je bilo to najpomembneje. Leta 1990 je bil prvi strelec svetovnega prvenstva v Argentini. Nastopil je na 35 tekmah košarkarskih svetovnih prvenstev in dosegel skupaj 843 točk, s tem dosežkom je rekorder, povprečje pa znaša dobrih 24 točk na srečanje. Še uspešnejši je bil na olimpijskih igrah. Zaigral je na petih OI in prispeval skupaj kar 1.093 točk, na treh olimpijskih turnirjih je bil tudi najboljši strelec. Blestel je predvsem na igrah v Seulu leta 1988, ko je v povprečju dosegal po neverjetnih 42 točk, rekordnih 55 jih je nasul na srečanju proti Španiji, na vsaki tekmi pa jih je prispeval vsaj 30. Preprosto, bil je stroj za doseganje košev.

Huda poraza proti Sovjetski zvezi in Draženu
Na igrah v Seulu, kjer je igral sijajno, pa je doživel enega najhujših porazov v karieri. Že pred olimpijskimi je dejal, da verjame, da lahko Brazilija poseže po medalji, morda celo po zlati. Toda že v četrtfinalu se je pomerila z močno Sovjetsko zvezo. Rimas Kurtinaitis je zadel odločilno trojko, v zadnji minuti pa je Oscar, ki je dal 46 točk, zgrešil pri zaostanku s 107:105. Ta met ga še danes mori. Na koncu je zbornaja komanda slavila zmago s 110:105 in Brazilce izločila iz boja za medalje. V finalu so Sovjeti ugnali Jugoslavijo.

Enega hujših porazov je doživel leto pozneje v finalu evropskega pokala, ko je Real po podaljšku v Atenah ugnal Caserto. Italijansko moštvo je z veliko razliko dobilo skok, prek Nanda Gentileja so imeli met za zmago, toda Dražen Petrović je bil neustavljiv. Hrvaški košarkarski čudežni deček je z 62:44 proti Oscarju dobil enega legendarnih "revolveraških" obračunov v Evropi in Madridčane popeljal do zmage po podaljšku s 119:113. "Dražen je bil velik igralec, eden najboljših. Najina košarkarska filozofija je bila podobna – daj, kolikor lahko. Izredno sem ga cenil. Ni bilo meta, ki ga ne bi maral. Tako kot jaz je treniral vse mogoče mete. Enkrat mi je neki komentator dejal, da sem neodgovoren, ker sem metal pokrit in prek roke. Rekel sem si, zakaj neodgovoren, saj to vedno treniram na treningu. Zato sem dosegel veliko točk, ker sem treniral vse mogoče mete," je povedal o Draženu in svojem treningu.

Američane spravil na kolena sredi ZDA
V bogati in izjemno uspešni karieri je bilo več zmag kot porazov. Največja sega v leto 1987 na panameriške igre v Indianapolis. Američani so bili veliki favoriti finala, a pred več kot 16.000 gledalci so na domačih tleh klonili prvič po 37 tekmah. Na čelu z Davidom Robinsonom, Dannyjem Manningom in Poohjem Richardsonom ter še nekaterimi izvrstnimi košarkarji s kolidža, ki so imeli tudi uspešne kariere v NBA-ju, so nekaj minut pred koncem polčasa vodili za 20, na odmor pa odšli s prednostjo 14 točk. V drugem polčasu se je razigral Oscar, prišel je v ritem, nasul ZDA 46 točk in bil z Marcelom de Souzo (31 točk) najzaslužnejši za veliko zmago sredi Indianapolisa (120:115).

Ni bil le najboljši strelec svetovnih prvenstev in olimpijskih iger, ampak vsakega prvenstva, na katerem je igral. Osemkrat zapored, ko je končeval kariero v Braziliji, domače lige. Športno pot je končal pred 11 leti, star 45 let. Pred tem je bil sedemkrat najboljši strelec italijanske lige, v katero ga je pripeljal Bogdan Tanjević. Vmes se je preizkusil v Španiji in tudi v dresu Valladolida je bil najboljši strelec lige. O njegovi veličini priča tudi to, da so kar štirje klubi upokojili njegov dres.

Raje za reprezentanco kot v NBA
Bil je pravi zmagovalec, vse življenje predan košarki in z največjim veseljem je ponosno nosil reprezentančno majico. Nekoč je dejal: "Reprezentanca nima cene. To je le ponos. Za to se živi." Velik mož in košarkar je zaradi želje po igranju za izbrano vrsto zavrnil Ligo NBA, v kateri bi zagotovo lahko odigral pomembno vlogo: "Netsi niso mogli ponuditi tako visoke cene, kot je bila reprezentanca. Zame je bila odločitev v trenutku jasna. Vsakič sem rekel ne, rekli so mi petkrat, a sem vsakič odklonil. Rekel sem, če odigram le eno tekmo, ne bom mogel nikoli več igrati za Brazilijo. Odločitev je bila lahka in je niti malo ne obžalujem. Raje igram s prijatelji." Leta 1992 so spremenili pravila, ZDA so zaigrale z najmočnejšimi (Oscar je dejal, da bi najraje na klop prinesel kar kamero, da bi posnel vse te velemojstre), toda brazilski ostrostrelec je bil tedaj star skoraj 35 let in se ni odločil za odhod v najmočnejšo ligo na svetu.

"Vem, da bi lahko igral v NBA-ju, lahko bi postal eden od desetih najboljših," je povedal in opisal prigodo iz ZDA, ko se je poleti pridružil New Jerseyju, ki ga je leta 1984 na naboru izbral šele kot 131. "Rekel sem si, da bodo videli, kaj zamujajo, še posebej ker so me izbrali tako pozno. Trenerju sem dejal, da bom dal točko na minuto, pa me je le pogledal. Igral sem po 25 minut in na tistih petih tekmah, ki sem jih v tednu dni odigral, dal po 25 točk na tekmo." Tedaj je na tekmah popolnoma zasenčil tudi novinca Charlesa Barkleyja, ki ga je neuspešno pokrival.

Oscarjev idol je bil izvrstni Larry Bird
Oscar je bil popoln krilni košarkar. Visok je 205 centimetrov, dovolj močan, obenem pa tudi hiter in okreten za svojo višino, čeprav se na prvi pogled ni tako zdelo, a je igral z izjemno lahkotnostjo in prefinjenostjo, njegovo glavno orožje pa je bila zlata roka, ki so jo označili kar za božjo. Metal je z vseh položajev in z velike razdalje. Izvrsten je bil njegov met iz skoka, ki si ga je za zgled vzel tudi Kobe Bryant. Imel je hiter izmet, poleg vsega pa je žogo izpustil z velike višine, tako da ga je bilo praktično nemogoče ustaviti. Strast do športa ga je gnala naprej in tak je bil tudi na igrišču. Vedno je znal pokazati čustva, ki so privrela iz njega po vseh največjih uspehih, ko je tekme končal v solzah. V solzah se je tudi poslovil, s trdim delom mu je uspelo igrati do 45. leta, in to zelo uspešno. Ob slovesu je dejal, da bi rad košarko, ki jo ima najraje na svetu, igral večno.

Na igrišču je bil smrtonosen strelec, z ubijalskim občutkom za nasprotne obrambe, ob igrišču pa eden najzabavnejših in najzgovornejših košarkarjev vseh časov. Vedno je bil nasmejan in nikoli mu ni bilo težko govoriti z navijači ali sedmo silo. Na primer, ko je bil lani sprejet v Košarkarsko hišo slavnih, kar je največje priznanje v košarki, je skoraj 20 minut v precej polomljeni angleščini zabaval velikane kraljice iger. V dvorani Hall of Fam ga je predstavil Larry Bird, košarkar, ki je igral podobno in ki ga je Oscar vedno imel za vzor: "Prelahko je imeti za idola Michaela Jordana ali Kobeja Bryanta, ki letita naokoli in delata vse, kar želita. To je prelahko. Moj idol ne teče, ne skače, a igra bolje od vseh. To je Larry Bird. On je moj idol. Najboljši vseh časov."

Vedno prijeten in zabaven sogovorec
Po uvodni zahvali legendi ameriške košarke in Boston Celticsov se je zahvalil vsem pomembnim ljudem v karieri in se na šaljiv način spomnil največjih trenutkov. Z vsako izjavo je prisotne spravil v smeh. Nekajkrat se je tudi opravičil Američanom, da jih je premagal na panameriških igrah v Indianapolisu, podobno pa je bilo tudi tri leta prej, ko so ga imenovali v Hišo slavnih, ki je pod okriljem Fibe.

Ko so že vsi iz njegove generacije Hiše slavnih zapustili prizorišče, je Oscar z nasmehom na ustih odgovarjal na vprašanja in dejal: "Sprejet sem v Hišo slavnih, kdaj, če ne zdaj, pa bom razpoložen!" Litovski in sovjetski legendarni košarkar Arvydas Sabonis je bil njegovo popolno nasprotje, saj se sploh ni udeležil obvezne novinarske konference, Oscar pa je znova šaljivo dejal: "On nerad veliko govori, še s svojo ženo ne."

Šibka točka igra v obrambi
Jasno pa je tudi, da je imel Oscar tudi pomanjkljivosti - glavna je bila igra v obrambi. Očitali so mu tudi, da premalo podaja, da morajo drugi zanj delati, on pa samo meče, tem pa je odgovoril: "Eni premikajo klavir, drugi ga pa igrajo." Poleg tega je bil v vseh moštvih, v katerih je igral, vodja in tudi zato je porabil toliko žog: "Če bi igral s Kićanovićem, ne bi mogel metati 30-krat na tekmo. To moraš vedeti. Če igraš za Brazilijo, sva metala praktično samo jaz in Marcel de Souza. Drugi so delali za naju, da sva prišla do meta, zato sem lahko toliko metal. Če bi igral s Sabonisom, ne bi mogel metati 30-krat, morda niti 20-krat. Če igrate z največjimi vseh časov, se morate zavedati, da ste samo eden izmed njih."

Oscar se je rodil 16. februarja 1958 v Natalu. Oče je bil Nemec, ena babica Srbkinja in Oscar pravi, da je po njej dobil strelski talent. Sprva se je, kot se za Brazilca spodobi, srečal z nogometom, toda dejal je, da je bil zanj previsok, in tako se je preizkusil v košarki. Garal je, na treningih opravljal najrazličnejše vaje, tudi neznačilne za košarkarski trening, da bi se prilagodil na vsak položaj na parketu. Že prej je trdo treniral, a od 22. leta naprej pravi, da je vsak dan vrgel 1.000 metov, treningi pa so vsak dan trajali skupaj osem ur, po vsakem treningu pa je v telovadnici preživel še dodatno uro, ko je le metal. Kot pravi, se košarkarji danes niso pripravljeni več toliko žrtvovati. Zase je dejal, da ni bil najhitrejši, ne najbolj okreten in gibljiv, a je želel postati košarkar, zato je trdo garal. Z vsemi temi nenavadnimi treningi je poskušal vaditi vsak mogoč položaj na tekmi. V mislih je imel vedno, da če ne bo na treningu treniral določene stvari, je ne bo mogel izpeljati na tekmi.

Uspešno se je spopadel z zahrbtno boleznijo
Tako kot se je bojeval med kariero, se je bojeval tudi v najtežjem boju v življenju. Leta 2011 so mu operirali tumor na možganih, lani se je stanje poslabšalo, tako da je moral na še eno operacijo, na srečo pa se je stanje zdaj stabiliziralo. Oscar je dejal, da se je bolezen spravila na napačnega. Tudi po koncu kariere je ostal povezan s košarko, bil je televizijski komentator, ukvarja pa se tudi z motivacijskimi govori.