Sergej Belov.

Reprezentanca nekdanje Sovjetske zveze je dodobra napolnila vitrino z medaljami z največjih tekmovanj. Na primer, kar na vseh evropskih prvenstvih, kjer je Sovjetska zveza sodelovala, je osvojila medaljo, skupaj to znaša 21 medalj, od tega kar 14 zlatih. Za evropsko vladavino so se Sovjeti vedno borili s plavimi Jugoslovani, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah pa so se v troboj vključili še Američani. Tudi tu so bili košarkarji zbornaje komande izjemno uspešni. Z obeh največjih tekmovanj so se vrnili v domovino s po devetimi kolajnami, od tega z dvema naslovoma olimpijskega in tremi svetovnega prvaka.

Z večino teh uspehov je povezano predvsem eno ime – Sergej Belov. Fantastični branilec je kar se tiče uspehov z izbrano vrsto verjetno celo najuspešnejši košarkar vseh časov. Skupno je na največjih treh tekmovanjih osvojil kar 15 kolajn. Manjka mu le srebrna olimpijska medalja, ima pa od tega kar sedem naslovov prvaka in je skupaj z Brazilcem Amauryjem Pasosom edini, ki ima medalje s svetovnih prvenstev vseh žlahtnosti. Belova zbirka vsebuje po eno srebrno in bronasto ter dve zlati medalji.

Ideje Belova so se sovpadale z ameriškimi
Malo košarkarjev je odlikovala taka eleganca na igrišču kot Belova. Za mnoge velja legendarni Rus za najboljšega neameriškega košarkarja vseh časov. Tako mnenje je, sicer zdaj že davnega leta 1991, podala tudi Mednarodna košarkarska zveza Fiba, ki je Belova imenovala za najboljšega Evropejca vseh časov. Belov je bil pravi čarodej z žogo. Velemojster, ki je na igrišču, kljub disciplini in šablonski igri, ki je odlikovala Sovjetsko zvezo, igral lahkotno in prefinjeno v slogu jugoslovanskih romantikov. S prefinjenostjo so ga v ZDA poimenovali ruski Jerry West, po legendarnem mojstru iz Lige NBA, ki je s svojo eleganco prislužil tudi upodobitev v logu NBA-ja.

Z načinom igre je spominjal na največje ameriške mojstre, jih vzel tudi za zgled, a to šele, ko je praktično že do podrobnosti razvil svoj slog: "Šel sem po svoji poti. Ko sem videl Američane prvič igrati, to je bilo leta 1963, sem videl, da se njihove ideje sovpadajo z mojimi." Američane tudi ni mogel videti igrati, saj je družina, mama je bila učiteljica, oče pa inženir, prvo televizijo dobila leta 1960. Tako kot so rekli za nekatere največje jugoslovanske košarkarje, lahko rečemo tudi za Belova, da je igral pred svojim časom. Prvotno je igral na položaju dve, toda zaradi dobre fizične pripravljenosti je lahko bil tudi krilo, zaradi prefinjenega obvladanja žoge pa organizator igre.

Izvrsten v ključnih trenutkih
Poleg elegantnega sloga je bil izvrsten strelec, pravi ubijalec na igrišču, izjemno natančen je bil pri prostih metih, sicer pa je veliko v igri metal iz skoka in z zadržkom. Nasprotniki so po tekmah dejali, da je Belov zadel, ko je želel in – v nekoliko vojaški metafori – so ga označili za prvega ostrostrelca Rusije. V igri ena na ena je bil praktično nezaustavljiv, natančno je tudi podajal – tako kot metal – večino z eno roko. Odlikovalo ga je tudi trdo delo in posledično izjemna telesna pripravljenost.

Sovjetska igra je v vseh teh letih osvajanja medalj temeljila na kombinaciji z visokim 'težkim' centrom, kot so bili na primer Vladimir Andrejev, Alžan Žarmuhamedov in Vladimir Tkačenko, motor igre in glavni nosilec ekipe, ki jo je ameriški komentator Frank Gifford poimenoval za izvrstno organiziran stroj, pa je bil ves čas Belov. Ekipa se je spreminjala, več kot desetletje pa je bil njen vodja Belov, čigar glavno orožje je bila njegova hladnokrvnost, saj je kot pravi vodja prevzel odgovornost, ko je bilo to najbolj potrebno in v ključnih trenutkih odločal tekme.

Belov začel igrati v Sibiriji
Najti šampionsko ekipo je bilo za Sovjete zelo težko, saj so košarkarji izhajali iz različnih okolij, z drugačnimi košarkarskimi tradicijami in praksami. Na primer Ruse je odlikovala trša obramba, veliko discipline je bilo zaznati v igri baltskih košarkarjev, medtem ko so gruzijski igralci in košarkarji iz njihove bližine igrali v visokem ritmu ter s precej improvizacije v napadu. Toda možu z imenom Alekander Gomelski oziroma botru sovjetske košarke je uspelo, kljub težavam po prilagajanju, sestaviti v smiselno celoto, kot rečeno, v stroj, ki je deloval kot utečen, jasno, pod poveljem Belova. Ekipa je bila skrbno izbrana in potem tudi praktično do popolnosti uigrana. Nosilci igre naj bi skupaj preigrali več sto tekem.

Belov se je rodil 23. januarja 1944 v Naščjokovu v oblasti Tomsk v Sibiriji. Oče je že dalj časa delal v Sibiriji, kamor se je mama preselila, potem ko je med drugo svetovno vojno preživela obleganje Stalingrada. V šoli se je prvič srečal s košarko, čeprav je najprej igral nogomet. Bil je vratar, navdušen pa je bil tudi nad atletiko in skokom v višino, toda zrasel je do 190 centimetrov in ljubezen do košarke je rasla še hitreje kot njegova telesna višina. Že kot najstnik je pri ekipi Uralmaš iz Sverdlovska, danes Jekaterinburga, klub pa se imenuje Ural, igral v prvi ruski ligi. Pozneje je v Moskvo odšel na študij elektrotehnike, ko se je tudi pridružil CSKA-ju. V rdeči armadi je nato preživel kar 12 let.

Evropski prvak v vlogi igralca in trenerja naenkrat
Z Gomelskim sta vrsto let sodelovala, skupaj dosegla nešteto uspehov in Belov je bil kot nekakšna podaljšana roka izvrstnega trenerja na parketu. To njun odnos je bil vse prej kot idealen. "Dolgo sva sodelovala, a vse sem se naučil sam, " je nekoč dejal, o njunem odnosu pa priča tudi anekdota: "Potreboval me je kot igralca in navzven je kazalo, kot da je vse v najlepšem redu. Toda leta 1971 zaradi nekih carinski prekrškov ni smel zapustiti države in tako s CSKA-jem ni hodil na gostovanja. Tako sem bil najboljši igralec, kapetan in trener vse v enem. Dobili smo vse gostujoče tekme, vključno finale v Antwerpnu, kjer nam je nasproti stal Varese z Aco Nikolićem. Slavili smo za 14. Ko smo se vrnili v Moskvo, sem mislil, da ne bom nikoli trener CSKA-ja, ker se je Gomelski bal, da ga bom zamenjal."

S CSKA-jem – državni naslov je osvojil kar 11-krat – je evropski klubski prvak postal že dve leti pred tem. Leta 1969 je v finalu najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja rdeča armada v Barceloni po dveh podaljških šele strla Real (103:93), Belov je igral vseh 50 minut, dosegel pa je 19 točk in deset skokov. V prej omenjenem drugem finalu proti Vareseju je dal 24 točk. Naslednje leto se je Varese v finalu oddolžil za poraz, Belov pa se je znova izkazal s 34 točkami. CSKA je izgubil 71:66.

Zaradi Gomelskega trepetal za življenje
StrahGomelskega, da ga bo Belov zamenjal, ni bil le paranoična skrb izjemnega stratega, ampak so se njegove "najhujše more" tudi uresničile. Leta 1980 na olimpijskih igrah – ogenj je prižgal prav Belov – je Sovjetska zveza pred domačimi navijači razočarala. Računala je na zlato, po porazih z Jugoslavijo in Italijo pa si je okrog vratu obesila le bron. "Po koncu iger me je poklical minister za šport Sergej Pavlov in dejansko, je rekel: "Od tega trenutka si selektor reprezentance." To sem v trenutku zavrnil, toda minister je le ponavljal prej rečeno. Gomelski je izvedel in prek zvez v KGB-ju poskrbel, da nisem smel nekaj let zapustiti države. Bil sem častnik v vojski, in tega ni bilo težko doseči. To so bila najhujša leta mojega življenja. Lahko rečem, da sem se pet le bal za svoje življenje," je povedal Belov.

KGB je dejansko skrbel tudi za red v košarki. Na primer na Filipinih leta 1978 je Jugoslavijo, ki je osvojila naslov, spremljalo več kot 30 novinarjev, Sovjete pa le eden, pa še ta je bil agent KGB-ja in ni imel pojma o košarki. Tedaj je Sovjetska zveza osvojila srebrno medaljo, je pa Belov svetovni prvak postal že v Urugvaju leta 1967 in sedem let pozneje v Portoriku. Vmes je bilo svetovno prvenstvo v Ljubljani, kjer je zbornaja komanda osvojila bron, Belov pa je bil izbran za najkoristnejšega igralca.

Ključen mož sovjetskega "čudeža na parketu"
Do olimpijskega zlata je prišel na eni najspornejših tekem v zgodovini kraljice iger. Če imajo Američani svoj "čudež na ledu", imajo Sovjeti z münchenskimi igrami "čudež na parketu". Namreč v finalu so ZDA, ki so pred tem osvojile vseh šest olimpijskih zlatih medalj, že proslavljale nov uspeh, ko so čas zavrteli nazaj, saj naj bi Vladimir Kondrašin, ki je bil tedaj selektor, zahteval minuto odmora. Tri sekunde so ostale, Ivan Jedeško je vrgel žogo prek celega igrišča. Ujel jo je Aleksander Belov in zadel za zmago z 51:50. Aleksander je postal veliki junak in požel glavno slavo, čeprav je bil Sergej prvi strelec finala z 20 točkami. "Ob koncu vem le, da sva se s Sergejem usedla na klop in jokala, Kondrašin pa je drugim naročil, naj naju pustijo pri miru," je nekoč dejal Aleksander. V znak protesta Američani niso prišli po medalje.

Belova nista bila v sorodu. Čeprav nista v klubu igrala skupaj, sta se v reprezentanci na parketu odlično ujela. Sta bila pa značajsko popolnoma različna. Aleksander, ki je z 201 centimetrom igral pod košem in je bil izvrsten atlet in skakalec, je bil zabavljač, po finalnem košu tudi izjemno priljubljen, Sergej pa tih in zelo resen. Anekdota pravi, da s še enim fantastičnim igralcem, Litovcem Modestasom Paulauskasom, ko sta bila cimra, praktično nista govorila v sobi. Aleksander je tudi nezdravo živel, kar je pospešilo bolezen. Leta 1978 se je še pripravljal z reprezentanco na SP, a 3. oktobra, ko se je turnir v Manili že začel, umrl za redko obliko raka, star 26 let. Na isti dan 35 let pozneje je umrl Sergej.

Uspehi tudi v trenerskih vodah
"Igrati za reprezentanco je bila velika čast in lepa priložnost, da si videl svet in spoznal ljudi z vseh koncev sveta. Velika čast je bila predstavljati državo in obenem je vse skupaj predstavljalo tudi velik izziv. Ni lepšega kot osvojiti olimpijsko zlato, a vsa moja kariera je bila odlična. Težko najdem trenutek, ki mi je najljubši. Užival sem v vsej karieri, na treningih, reprezentančnih tekmah, državnih prvenstvih … A kot sem vedno dejal, najpomembneje je zmagovati in zmagati na olimpijskih igrah je ključno in izjemno pomembno v karieri vsakega športnika," je o svoji karieri dejal Belov.

Sergej je bil uspešen tudi kot trener. Najprej je vodil CSKA, nato je deloval v Italiji in se v domovino vrnil na čelo košarkarske zveze, kjer je bil dolgo predsednik zveze, vmes pa tudi selektor in Rusijo popeljal do naslova svetovnega podprvaka v letih 1994 in 1998 ter do brona na evropskem prvenstvu 1997. Nato je leta 1999 prevzel vodenje permskega Urala in prekinil pravo hegemonijo "svojega" CSKA-ja v državnem prvenstvu, saj je z Uralom presenetljivo v letih 2001 in 2002 postal ruski prvak. V Permu je tudi lani 3. oktobra, ko je bil star 69 let, umrl. Njegova bogata kariera je bila polna številnih nagrad. Bil je član prve generacije, ki je bila leta 2007 uvrščena v Fibino hišo slavnih, še 15 let prej pa je bil imenovan tudi v Košarkarsko hišo slavnih v ZDA, kot prvi neameriški košarkar. Priznanja, ki le pričajo o veličini pojma sovjetske košarke, gospoda Sergeja Belova.