2. julija 1995 je bila v Atenah odigrana ena najbolj nepozabnih tekem v zgodovini evropske košarke. V finalu sta se pomerili ZR Jugoslavija in Litva (96:90), obe fantastični reprezentanci. Nasploh velja turnir v Grčiji za enega najboljših do zdaj, a tedaj je šport zasenčila politika. Prvenstvo so zaznamovale stvari, ki so močnejše od športa. Bolj kot dobra košarka in razburljiv finale, morda celo najboljši doslej, so ga zaznamovali dogodki, ki s športom in igro niso imele nobene zveze. Bojkot medalj hrvaških košarkarjev predstavlja čisto politično voljo. Bil je protest proti agresiji na Hrvaško, za katero je stalo srbsko politično vodstvo. Je prikaz, na kakšen način je politika iskala svojo pot v šport, in dokaz, kakšno moč ima politika in kako hitro postane šport lahko le politična lutka. Športniki, tedaj velika imena evropske in svetovne košarke, so bili nepomembni, figure na politični šahovnici, ki jih je premikalo politično vodstvo. Volja športnikov ni igrala nobene vloge oziroma je bila popolnoma nepomembna, četudi se z navodilom niso strinjali.

Ko so hrvaški košarkarji zapustili podelitev medalj, so igralci, ki so še štiri leta predtem igrali skupaj in v Evropi z izjemnimi predstavami niso imeli prave konkurence, drug drugemu obrnili hrbet. Prej so se bojevali z ramo ob rami, nato pa so bili na nasprotnih straneh. Vlade Divac je tedaj slavil zlato medaljo, Toni Kukoč in Dino Rađa pa sta zapustila oder za zmagovalce. Vsi trije so bili nosilci reprezentance ob koncu skupne države in ključni možje mladinske izbrane vrste, ki je leta 1987 postala svetovni prvak. Za ZR Jugoslavijo so igrali tudi Žarko Paspalj, Aleksandar Đorđević in Predrag Danilović, ki so skupaj z omenjenima in še nekaterimi hrvaškimi soigralci, Velimirjem Perasovićem, Stojkom Vrankovićem ter Arijanom Komazecom, bili skupaj v jugoslovanski izbrani vrsti že v mlajših selekcijah. Nekateri našteti hrvaški košarkarji imajo sicer tudi srbske korenine. Paspalj in Vranković sta bila tedaj klubska soigralca pri Panathinaikosu, Zoran Savić je z nekaterimi hrvaškimi košarkarji sodeloval pri velikih uspehih Splita, pri ZR Jugoslaviji je igral Dejan Bodiroga, hrvaški selektor pa je bil Aleksandar Petrović, s katerim sta sorodnika. "Ta poteza ni imela nobene zveze s športom. Danes smo vsi prijatelji in tudi takrat smo bili. To je največja neumnost, da se je mešala politika s športom," je za MMC povedal Sašo Obradović, tedanji jugoslovanski reprezentant.

Hrvaški reprezentanti so morali zapustili stopničke, še preden so medalje prejeli košarkarji ZR Jugoslavije. Ozračje je bilo zaradi vojne naelektreno, iz Zagreba pa je prišla odredba, da morajo takoj po prejemu medalj košarkarji zapustiti podelitev, da se bodo izognili igranju jugoslovanske himne. Kljub vojni in velikim napetostim med državama ter pritiskom političnega vodstva so bili tedanji člani reprezentance prepričani, da je bila poteza nešportna in bi morali ostati na podelitvi. Pri tem sploh niso vedeli, kaj so politiki želeli s tem doseči. Petrović je v izjavah priznal, da se tudi pred dvajsetimi leti ni strinjal z ukazom. Politična volja je bila močnejša od športne. Nekoliko ironično je, o čemer še danes pišejo v Srbiji in tudi na Hrvaškem, da so tedaj zapustili oder za zmagovalce, nanj pa se niso več vrnili. Neposredno pred tekmo je v garderobo prišel predstavnik političnega vodstva in naročil, kaj morajo košarkarji storiti.

Poteza storjena po ukazu
Obradović se spomni, da so najprej na hrvaško stopničko po njihovem odhodu položili cvetje, kot pravi, pa je imela v tistem trenutku takšna poteza le nasprotni učinek in je za jugoslovanske košarkarje uspeh pridobil še dodaten pomen: "Ta poteza je bila neumnost, kar so tudi ugotovili. Bilo je storjeno po direktivi. Kot športnikom nam ni bilo prijetno, saj se take stvari ne bi smele dogajati. Tistega, ki si je na terenu zaslužil prvo mesto, je treba spoštovati. Zame in za večino iz te generacije je to najljubša lovorika. Zaradi vsega, kar se je takrat in pred tem dogajalo, je bilo slavje še lepše." Teoman Alibegović, ki je s Slovenijo tedaj zasedel 12. mesto, z dobrimi 20 točkami na tekmo pa je bil šesti strelec prvenstva, je za MMC ob tem poudaril, da je bilo pri vsem skupaj brez dvoma najtežje športnikom: "Jasno je, da to ni bilo spontano. Nikoli. To je bila sramota. Veliko ljudi bo ali je lahko sram tega obdobja in stvari, ki so se dogajale, a čas je najboljše zdravilo in odgovor za vse."

Zaradi vojne v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem je leta 1992 Varnostni svet Združenih narodov po novo ustanovljeni ZR Jugoslaviji z resolucijo uvedel sankcije, ki so zajemale tudi šport. Odvzeta je bila organizacija svetovnega prvenstva, ki bi moralo biti leta 1994 v Beogradu, reprezentancam pa je bilo prepovedano nastopiti na vseh velikih tekmovanjih. Države so se spopadale z velikimi finančnimi težavami, hiperinflacijo, mladi in talentirani ljudje so zapuščali domovine, a rezultati so bili dokaz, da je bila jugoslovanska košarkarska organizacija z dolgo in uspešno tradicijo postavljena na trdnih temeljih.

Jugoslavija je tik pred razpadom skupne države dominirala v Evropi, ko je dvakrat zapored stopila na vrh stare celine, vmes pa leta 1990 postala še svetovni prvak. Izjemno uspešni so bili tudi klubi. Partizan je nadaljeval trend Splita, ki je bil predtem evropski prvak trikrat zapored, in bil najboljši leta 1992. Na olimpijskih igrah v Barceloni je od nekdanjih republik nastopila le Hrvaška, ki je prišla v finale in se dobro uprls mogočnim ZDA.

BiH v kvalifikacijah ni želel igrati z ZRJ-jem
Leta 1994 so Združeni narodi umaknili sankcije, prvi mož Fibe Srb Borislav Stanković pa je odigral pomembno vlogo, da se je ZR Jugoslavija lahko hitro vrnila na velika tekmovanja, saj je poskrbel, da so se za prvenstvo v Grčiji igrale dodatne kvalifikacije, ko se je prvenstvo razširilo na štirinajst reprezentanc. Stankoviću so sicer nekateri očitali, da je deloval v srbsko korist. Manjkala bi ena najboljših reprezentanc v Evropi, možnost nastopa so dobile še nekatere druge, obenem pa so podobno storili tudi pred prvenstvom leta 1993, ko je bil podoben turnir organiziran na Poljskem, kjer so nastopile reprezentance po razpadu Češkoslovaške in Sovjetske zveze, sodelovali pa sta tudi Hrvaška in Slovenija. Ta turnir je bil zadnji za Dražena Petrovića, ko je ob vračanju s turnirja umrl na nemški avtocesti.

15 reprezentanc je sodelovalo na turnirju, ki je bil v Bolgariji. Bosna in Hercegovina ni hotela igrati kvalifikacijske tekme proti ZR Jugoslaviji. Dvoboj je bil tako registriran z 20:0 za vrsto Dušana Ivkovića. Politika se je znova vmešala v šport, saj so košarkarji dobili odredbo, da ne smejo igrati. Namreč bosanski in jugoslovanski košarkarji so prebivali v istem hotelu, v katerem so bili tudi vsi novinarji, in kot vsi zatrjujejo, kar v svoji knjigi piše priznani novinar Vladimir Stanković, so bili odnosi popolnoma normalni, celo zelo dobri, čeprav je tedaj še divjala vojna v Bosni. Na primer legendarna Dragan Kićanović in Mirza Delibašić, ki sta bila tedaj funkcionarja vsak v svoji reprezentanci, v 70. pa sta blestela v "plavem" dresu, sta veliko časa preživela skupaj in ure in ure obujala spomine. Politični vrh pa je nato odločil, da košarkarji BiH-a ne bodo igrali tekme.

ZR Jugoslavija se je zanesljivo prebila na prvenstvo, ki je bilo med 21. in 2. julijem. Vojna je še vedno divjala v Bosni in Hercegovini; le nekaj dni po koncu prvenstva na primer se je zgodil pokol v Srebrenici. Prav tako je bila vojna tudi na Hrvaškem. Končala se je že operacija Blisk v Slavoniji, pripravljala pa se je operacija Nevihta v Krajini. Odnosi in položaj so bili zelo napeti.

Izvrstna finalna tekma v Atenah
Do medsebojnega dvoboja med ZR Jugoslavijo in Hrvaško sicer ni prišlo, je pa prvenstvo ostalo v spominu po neljubem dogodku ob koncu. Obe reprezentanci sta prišli v Grčijo z visokimi ambicijami in obe sta sodili v najožji krog favoritov, a Hrvaška je bila po tretjem zaporednem tretjem mestu na velikih tekmovanjih znova razočarana. V Grčijo je prišla z močno ekipo načelu z Rađo in Kukočem, a razočarana v polfinalu klonila pred prav tako izvrstno Litvo (80:90), pri kateri so bili nosilci igre isti, ki so tvorili ogrodje reprezentance Sovjetske zveze, ko je leta 1988 osvojila olimpijsko zlato medaljo, v boju za tretje mesto pa je Hrvaška premagala Grke (68:73).

V finalu sta zaigrali ZR Jugoslavija in Litva. Košarka je bila na kakovostni ravni, tekma odlična, nepozaben je bil dvoboj Đorđevića in Danilovića z Marčiulionisom in Sabonisom, a tudi tu bi kmalu prišlo do škandala. Ameriški sodnik George Toliver je z nekaj spornimi odločitvami razjezil Litovce, ki bi kmalu pred koncem tekme zapustili igrišče. Đorđević je pomagal prepričati Marčiulionisa in soigralce, da so se vrnili na parket. Sabonis in Rimas Kurtinaitis sta predčasno končala dvoboj zaradi petih osebnih napak, Litovcem pa je zmanjkalo časa in moči, da bi ujeli Jugoslavijo, ki je bila na koncu boljša s 96:90.

Blestel je Đorđević, ki je v eni najboljši predstav v finalih evropskih prvenstev nasul kar 41 točk. Izza črte je metal 9/12. Danilović, ki je poskrbel za najatraktivnejšo potezo finala, ko je silovito zabil prek litovskega orjaka Sabonisa, je pristavil 23 točk. Marčiulionis, ki je bil MVP in prvi strelec turnirja, je v finalu dal 32 točk, Sabonis pa jih je dodal 20. Polna dvorana v Atenah, kjer se je zbralo 20.000 gledalcev, je navijala proti ZR Jugoslaviji, ki je v polfinalu ugnala Grčijo (60:52). Vse polemike s sojenjem so kar malce zmanjšale uspeh ZR Jugoslavije, ki je bila sicer edina nepremagana na prvenstvu. Mnogi so za razplet finala krivili Stankovića, ki je bil na čelu Fibe.

Hrvati dobili medalje in odšli
Če do incidenta ni prišlo med tekmo, je pa po njej. Grški navijači, ki so ves čas bodrili Litvo, se kar niso mogli sprijazniti z jugoslovansko zmago. Žvižgali so igralcem in pozneje tudi himni. Če že litovski reprezentanti niso zapustili igrišča med tekmo, pa so ga člani hrvaške izbrane vrste, ki so na slovesni razglasitvi dobili bronaste kolajne. Ko so bili na vrsti Jugoslovani, so odšli z odra za zmagovalce.

Še zdaj, več kot 20 let pozneje, v Srbiji o tem prvenstvu govorijo kot o največji zmagi, celo večji od naslovov svetovnih prvakov v letih 1998 in 2002, ko so slavili v ZDA, reprezentanco iz leta 1995 pa so označili za najboljšo in najuspešnejšo doslej, kot je povedal tedanji reprezentant Obradović. Uspeh je ZR Jugoslaviji pomenil ogromno. V domovini je letalo komaj pristalo, saj se je toliko ljudi zbralo na pristajalni stezi, sledilo pa je veliko slavje, prvič na balkonu pred skupščino v Beogradu. Država, ki je bila tri leta zaradi sankcij umaknjena s športnih prizorišč, ko bi reprezentanca zagotovo osvajala medalje, je prišla v Grčijo, da bi si povrnila športni nacionalni ponos.

Takih pritiskov in navodil politike je bilo v tistem času več. Kot rečeno, tudi Bosna in Hercegovina ni smela igrati dvoboja z ZR Jugoslavijo v kvalifikacijah, čeprav so tedaj košarkarji skupaj prebivali v hotelu in se tudi družili, a hrvaški bojkot se je zgodil na največjem evropskem odru ob koncu finala. Sicer obstajajo tudi fotografije, kako se družijo jugoslovanski in hrvaški košarkarji med evropskim prvenstvom. Četudi je bilo leto 1995 še burno in se je pozneje zgodil omenjeni incident, pa so med ljudmi neposredni odnosi v športu, kar vsi po vrsti zatrjujejo, ostali korektni. "Jaz sem ostal prijatelj z vsemi. Na velikih tekmovanjih smo se družili z novinarji iz drugih republik. Tudi leta 1995 je bilo tako. To je popolnoma normalno. Brez vseh težav sem recimo tedaj delal intervju z Rađo. To je šport. Razmere niso bile odvisne od ljudi v košarki," je povedal srbski novinar Predrag Miljuš. "Šport in politika se ne bi smela mešati," je leta 1995 dejal Divac, a v tem primeru je bilo to neizogibno.

Finale:
ZR JUGOSLAVIJA – LITVA 96:90 (48:49)
Đorđević 41 (9/12 za tri), Danilović 23, Bodiroga 12, Divac, Paspalj in Obradović po 5, Savić 4, Rebrača 1; Marčiulionis 32, Sabonis 20, Karnišovas 19, Einikis 8, Kurtinaitis 6, Homičius 3, Štombergas 2.