V poplavi košarkarskih zvezdnikov, preteklih in zdajšnjih, se kar nekoliko pozabi na Johna Havlicka, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja krojil vrh Lige NBA v dresu Boston Celticsov.

Bil je član slovite dinastije zelenih iz šestdesetih let, ko je z neuničljivim Billom Russllom šestkrat postal prvak, še dvakrat je bil uspešen v sedemdesetih letih. Osvojil je torej osem šampionskih prstanov, več sta jih med igralci osvojila le Russell (11) in Sam Jones (10).

13-krat je bil uvrščen na tekmo vseh zvezd, štirikrat v prvo peterko lige, petkrat v obrambno peterko, leta 1974 je bil tudi najkoristnejši igralec finala, ko so Celticsi s 4:3 v seriji ugnali Milwaukee Buckse.

Danes bi legendarni igralec Bostona s številko 17 na hrbtu praznoval 80. rojstni dan, a je po letih bojevanja s parkinsonovo boleznijo umrl aprila lani ‒ 17 dni po dopolnjenih 79 letih.

Blestel v paradnih ameriških športih
Košarka otroka češkoslovaških in hrvaških migrantov, rojenega 8. aprila 1940, sicer ni bila prva ljubezen v športu. Najraje je tekel. Pravzaprav je bil v to prisiljen, saj mu starša v nasprotju z roditelji njegovih prijateljev nista dovolila imeti kolesa v majhnem rudarskem mestecu Martin Ferry v zvezni državi Ohio. V srednji šoli se je začel resneje ukvarjati z bejzbolom in ameriškim nogometom, tudi košarko. Šolsko pot je nadaljeval na univerzi Ohio State, katere član je bil v vseh treh omenjenih športih, a še posebej je blestel v košarki. V treh sezonah je na tekmo dosegal po 14,6 točke, od 84 tekem jih je njegovo moštvo dobilo 78, leta 1960 je z Ohio Statom postal ameriški univerzitetni prvak.

Izbran na naborih lig NFL in NBA
Dve leti pozneje je sledil preboj v profesionalni šport. Najprej so ga v 7. krogu nabora Lige NFL izbrali Cleveland Brownsi, zatem še v prvem krogu nabora Lige NBA Boston Celticsi. Za Brownse je kot lovilec odigral nekaj ekshibicijskih tekem, a so se pozneje odločili za drugega igralca, zato je svojo športno pot naravnal na Boston, kjer pa izjemni trener Red Auerbach od njega ni pričakoval veliko. "Od Johna sem pričakoval le to, da bo zapolnil mesto šestega košarkarja. Začetna peterka je bila jasna, potrebovali smo le nekoga s klopi, ki bi vstopil v igro in tistim iz prve peterke namenil nekaj počitka," je leta pozneje povedal Auerbach, ki je Boston popeljal do devetih naslovov prvaka.

Vloga šestega igralca pisana na kožo
Havlicek je svojo vlogo v ekipi sprejel brez kakršnih koli težav, sčasoma je postal eden najpomembnejših igralcev kolektiva, ki je bil za preostanek lige preprosto nerešljiva uganka. "To, da so me imeli v ekipi za šestega igralca oziroma prvega igralca na klopi, me nikoli ni motilo. Menim, da je tak igralec za ekipo še kako pomemben. Če sem se v vseh teh letih od trenerja Auerbacha kaj naučil, je to, da ni pomembno, kdo začne tekmo, temveč kdo jo konča. In po navadi sem bil ob zadnji sireni jaz na parketu," je povedal v pogovoru za Boston Globe.

Kot stroj, ki se ne obrabi
Havlicek, ki je slovel po svoji vzdržljivosti in izjemni kondicijski pripravljenosti, je hitro postal tudi zelo natančen strelec. Tekme je v šestdesetih letih začenjal na klopi, a je vseeno na večer dosegal v povprečju po 20 točk. Zadeval je od vsepovsod. Na tekmi zvezd leta 1968 je v 22 minutah igralnega časa med drugim zbral 26 točk. "Če bi upoštevali samo njegovo fizično pripravljenost, bi o njem najverjetneje govorili kot o enem najboljših košarkarjev vseh časov. Pravično bi bilo, če bi se morali košarkarji, ki so igrali, in trenerji, ki so trenirali proti njemu, ukvarjati le z njegovo nečloveško vzdržljivostjo. A Bog ga je okitil še z natančno roko, hitrim umom, košarkarsko inteligenco in odličnimi obrambnimi sposobnostmi," je nekoč po poročanju NBA.com povedal dolgoletni trener New York Knicksov Red Holzman.

Ukradena žoga leta 1965 eden izmed vrhuncev
Ničkolikokrat je Celticse rešil iz zagate v odločilnih trenutkih, bodisi z zadetim metom bodisi z ukradeno žogo. Eden največjih trenutkov v karieri se je zgodil na odločilni sedmi tekmi konferenčnega finala leta 1976, ko je pet sekund pred koncem obračuna v kotlu Boston Gardna ukradel žogo in Wiltu Chamberlainu s Philadelphio preprečil napad za zmago in uvrstitev v veliki finale, kjer so Celticsi v petih tekmah odpravili Los Angeles Lakerse. Če je bil v šestdesetih letih pomemben člen ekipe na klopi, je postal v sedemdesetih letih pomemben člen ekipe na parketu. Z bogatimi izkušnjami je pomagal mlajšim igralcem do dveh naslovov tistega desetletja (1974 in 1976). Še posebej sladka je bila zmaga v finalu leta 1974 (pet let po Russllovi upokojitvi), ko je bil imenovan za najkoristnejšega igralca serije. "Hvala, ker ste to storili zame. Ta naslov mi je najpomembnejši," je po poročanju New York Timesa po koncu finala dejal soigralcem v slačilnici. Postal je vodja največje košarkarske institucije, ki je po finalu leta 1976 nato za kratek čas padla v povprečje.

Ob koncu kariere najboljši strelec lige
Zadnjo sezono v karieri je odigral leta 1978. To je bila tudi sezona, ki jo je Boston končal že v rednem delu z izidom 32 : 50. Vseeno so bile dvorane ob tekmah Celticsov razprodane in zapolnjene do zadnjega kotička, saj so se mu košarkarski navdušenci v sklopu dvomesečne poslovilne turneje želeli pokloniti in mu pomahati v slovo. NBA-kariero je sklenil z rekordom po največjem številu odigranih tekem, tedaj je bil tudi rekorder po številu doseženih točk (26.395; danes na 16. mestu). Leta 1984 je bil sprejet v košarkarski hram slavnih. "Vse na njem je dobro. Če bi imel sina, ki bi bil tak, kakršen je John, bi bil najsrečnejši človek na svetu," je na Havlickovi poslovilni tekmi povedal Auerbach. V jeseni svojega življenja se je Havlicek boril s Parkinsonovo boleznijo. "Trpel je za agresivno obliko Parkinsonove bolezni, v zadnjem času se je njegovo stanje še poslabšalo," je za Boston Herald pred nekaj leti dejal nekdanji soigralec Bob Cousy. Bostonov igralec s številko 17 ‒ to so 13. oktobra 1978 tudi upokojili ‒ je umrl 25. aprila lani na Floridi.