Oči košarkarske javnosti bodo od petka dalje uprte v Boston in Dallas, kjer se bo igral finale Lige NBA. Na eni strani najuspešnejša franšiza vseh časov, na drugi teksaška zasedba na čelu z Luko Dončićem, 25-letnim virtuozom iz Ljubljane. Liga NBA je zdaj izjemno popularna praktično povsod, kjer se košarka igra, toda tako je šele zadnjih 30 oziroma 40 let, predtem pa privrženci igre z oranžno žogo povsod po svetu stika z najvišjo ravnjo niso imeli. Celticsi bodo letos naskakovali že 18. naslov, največje uspehe pa je zeleno-bela zasedba iz Massachusettsa dosegala v 60. letih. In glavne ikone tiste zlate generacije so se predstavile tudi v Ljubljani.

Ameriška reprezentanca je nizala uspehe na olimpijskih igrah, več težav pa je imela na svetovnih prvenstvih. Leta 1963 je v Riu zasedla le četrto mesto, kar je ujezilo celo državni vrh. Washington je zato v času hladne vojne državam za železno zaveso želel pokazati dejansko ameriško košarkarsko moč. Pobudo naj bi dal celo predsednik Lyndona B. Johnsona, State Department pa je z idejo seznanil tedaj najboljšega trenerja v ZDA, Reda Auerbacha, in ga pozval, naj sestavi močno zvezdniško zasedbo, ki bo odšla na turnejo po vzhodni Evropi. Pred odhodom je Johnson pozdravil ekipo, ki so jo poimenovali All Star, na košarkarje pa apeliral, naj predstavijo, kakšna košarka se zares igra v ZDA in obenem poskrbijo za boljšo podobo države v svetu.

Vsi košarkarji in trener zdaj člani Hiše slavnih

Leta 1992 je na olimpijskih igrah ameriška izbrana vrsta prišla prvič v popolni postavi s t. i. profesionalci. Dream Team oziroma sanjsko moštvo je navdušilo košarkarske navdušence po vsem svetu, toda že leta 1964 se je torej v ZDA sestavila zvezdniška zasedba, predhodnik Dream Teama iz Barcelone oziroma sanjsko moštvo pred sanjskim moštvom. Ni dostopnih veliko podatkov o tekmah, ki jih je ekipa odigrala. Bilo naj bi jih 21, ob tem je šlo za ekshibicijske obračune, tako da so v različnih virih tudi različni podatki. Žal tudi ni videoposnetkov. Kot je zapisal Robertson v spominih, v ZDA niso kaj veliko poročali o tekmah, le posamezni košarkarji so se nekajkrat oglasili za določene časopise.

Na klopi je bil najboljši trener tistega časa, ki je Boston vodil 16 let, kar devetkrat pa je z njim postal prvak, s čimer je za Philom Jacksonom drugi najuspešnejši trener v zgodovini lige. V ekipo je uvrstil osem košarkarjev, ki so zdaj tako kot on vsi člani Hiše slavnih. Ogrodje so sestavljali njegovi varovanci Bill Russell, eden največjih vseh časov, ki je v 13 sezonah le dvakrat ostal brez naslova, z 11 prstani pa je absolutni rekorder, Bob Cousy, prvi velemojstrski organizator igre, ki je s svojim načinom spremenil igro, sicer pa šestkratni prvak, K. C. Jones in Tom Heinsohn, ki imata oba po osem prstanov. Kvartetu Keltov je dodal enega najbolj vsestranskih košarkarjev vseh časov Oscarja Robertsona, ki je bil najkoristnejši igralec tiste sezone, in njegovega soigralca pri moštvu Cincinnati Royals (danes Sacramento Kings, op. a.) Jerryja Lucasa, Toma Golo, ki je takrat igral za New York, in Boba Pettita, člana ekipe St. Louis Hawks (danes Atlanta, op. a.) in enega najboljših krilnih centrov v zgodovini, ki je bil najzaslužnejši, da je Russell v eni sezoni ostal brez prstana.

Od Poljske do Jugoslavije

Prvič je ekipa košarkarjev iz Lige NBA odšla na turnejo v Evropo. Prva postaja je bila Poljska, sledila je Romunija, vmes je vskočil Egipt, za konec pa so se ustavili še v Jugoslaviji. Sprva je bila v načrtu tudi pot v Sovjetsko zvezo, vendar naj bi, potem ko so videli, kako močna ekipa prihaja, v Moskvi zavrnili sodelovanje. Prvi dve tekmi na Poljskem je zaradi Auerbachovih obveznosti na naboru vodil kar Cousy, ki je predtem končal kariero in je bil takrat trener na univerzi v Bostonu, toda še vedno je bil Houdini s parketa izjemen košarkar. To sta bili tudi tekmi, ki ju je zvezdniška zasedba dobila z najmanjšima razlikama, nekaj čez 20 točk. V Romuniji je ekipa igrala brez Russlla, a vseeno nizala visoke zmage.

Na koncu se je torej ustavila v Jugoslaviji. To je bil prvi stik nekdanje države, kjer je popularnost košarke hitro rasla, z neko novo dimenzijo – bistveno hitrejšo igro, bolj dinamično in atraktivno ter obenem tudi agresivno. Gledalci so bili navdušeni nad zabijanji, kar je bilo zanje nekaj novega, od posameznikov pa sta jih najbolj prevzela izvrstno tehnično podkovana "playa" Cousy in Robertson z domiselnimi potezami. Z izjemnimi telesnimi sposobnostmi je pod košema "strašil" Russell. Eden najboljših obrambnih igralcev vseh časov je kot po tekočem traku delil blokade, kar nekaj naj bi jih tudi prvemu košarkarskemu zvezdniku v Jugoslaviji, Radivoju Koraću, kar naj bi ga po besedah Auerbacha tako razjezilo, da je žogo z nogo nabil z igrišča.

Zabijanja, mojstrovine Cousyja in Robertsona, blokade Russlla ...

Prva dva obračuna so namreč odigrali v Beogradu, kjer se je na Tašmajdanu dvakrat zbralo več kot 5000 gledalcev. Na prvi tekmi jih je bilo celo več kot 8000. Američani so srbsko selekcijo premagali z 98:51 in 100:52, mediji v Beogradu pa so njihovo igro označili za čudežno. Politika je, kot piše Koš Magazin, zapisala To je prava košarka. Nato sta sledili srečanji s hrvaško selekcijo. Najprej v Zagrebu na Šalati, kjer so zvezdniki iz NBA-ja slavili s 93:71, in potem še v Karlovcu na Šancu, kjer je bilo 110:65. Obakrat je tedaj največje košarkarske mojstre na svetu spremljala nekaj tisoč glava množica.

Američani so priznavali, da so prav v Jugoslaviji naleteli na najboljše košarkarje. Presenečeni so bili nad zunanjimi igrišči in lesenimi tablami, na nek način pa tudi nad kakovostjo jugoslovanskih igralcev. Robertson je priznal, da so bili boljši, kot so si mislili. Predvsem so bili dobri strelci, so pa bile tedaj razlike v kakovosti in znanju še konkretne. Tudi Russell je dejal, da je v Jugoslaviji videl kar nekaj zelo dobrih posameznikov. Podobno je zatrdil Cousy, ki je dodal, da enostavno jugoslovanski košarkarji, ki jih je označil za zelo dobre, ne morejo fizično parirati visokim Američanom. Sploh pod obročema, kjer je kraljeval Russell.

Pred odhodom domov še tekma v Tivoliju

Za konec turneje je All Star ekipa prišla še v Ljubljano, kjer se je v Tivoliju na igrišču pod kostanji, kjer je danes minigolf, 3. junija pred polnimi tribunami pomerila z Olimpijo, ki je bila do tedaj že štirikrat jugoslovanski prvak. Najboljši je bil pri Ljubljančanih Ivo Daneu, glavni nosilec igre tiste izjemne generacije, s katero je bila Olimpija šestkrat najboljša v nekdanji državi in se je dvakrat prebila tudi med najboljše štiri v Evropi. Ekipo so za dvoboj z zvezdniki iz ZDA okrepili Pino Gjergja, Nemanja Đurić in Dragan Kovačić, ki so tedaj služili vojaški rok, selektor Aleksandar Nikolić pa je nanje računal in jih nato tudi uvrstil v olimpijsko reprezentanco za Tokio 1964. Pri Američanih, ki so bili boljši s 110:82, sta dvoboj izpustila Robertson in Gola.

"Spomnim se poteze Boruta Bassina, ki takrat še ni dopolnil 20 let. On je imel veliko teh domiselnih potez. Najbolj znana je bila, da je žogo skril med noge in nakazal met. Vsak je padel na to 'finto'. V eni akciji je takrat prevaral Cousyja, ki je potem, kot bi se malce razjezil, pokazal, kdo je Bob Cousy. Res je bil izjemen. Spomnim se ene njegove podaje, ko je bil obrnjen stran od obroča, izjemno natančno žogo pa je poslal za hrbtom. Spomnim se tudi ene obrambne akcije. Olimpija je šla v protinapad, Russell pa je stal v kotu pri košu proti bazenu. Ko je šel igralec sam proti košu, se je nad obročem od nikoder pojavil Russell in ga blokiral. Vsi smo gledali, kaj se je zgodilo," se je za MMC tekme spomnil Dušan Verbič, nekdanji košarkar, ki je dal odločilen koš za zadnji jugoslovanski naslov Olimpije leta 1970, obračun Ljubljančanov z All Star ekipo pa si je ogledal kot gledalec, saj je bil tedaj še mladinec.

Olimpija – All Star 82:110
Daneu 22, Eiselt 18, Potočnik 16, Kovačić 10, Đurić 8, Bassin 6, Gjergja 2, Lenart, Muller, Tavčar, Weibl; Pettit 23, Russell 22, Heinson 20, Jones 18, Cousy 13, Lucas 11.